Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: mag. Žiga Čamernik – igralec, pedagog, kritik/recenzent in trener javnega nastopanja
Medtem ko na globalni ravni s cmokom v grlu in z vse večjim nelagodjem spremljamo stopnjevanje najrazličnejših tenzij, v zadnjem času nekoliko pod površjem brbota svetovno gibanje Ozaveščen planet (Conscious Planet), ki si dejansko prizadeva za občečloveško dobrobit, zavedajoč se, da se lahko življenje na Zemlji v nasprotnem primeru v nekaj desetletjih konča. Omenjeno gibanje sicer obstaja že štiriindvajset let in deluje pod okriljem organizacije Isha Foundation, katere ustanovitelj je Sadhguru, ena najbolj priljubljenih duhovnih avtoritet sodobnega časa in, kar je še posebej dobrodošlo, vzornik številnim mladim. Glavna iniciativa gibanja Ozaveščen planet (Conscious Planet) se imenuje Rešimo prst (Save Soil), katere obširnejša predstavitev se bo zgodila že ta torek, 29. marca, ob 19.00, v ljubljanskem Cankarjevem domu, kjer nas bo s svojo prisotnostjo počastil tudi vodja gibanja Sadhguru. V podporo projektu bo, petinšestdesetim letom navkljub, s svojim znamenitim motorjem prepotoval 30.000 kilometrov in se vmes ustavil v šestindvajsetih evropskih državah, med drugim tudi v Sloveniji.
»Je na tem planetu sploh še kdo, ki mu ne preseda kopičenje orožja za množično uničevanje, permanentne grožnje z vedno novimi globalnimi katastrofami, vladavina vojske in farmacije, prisilna in (ne)namensko kaotična propaganda, zatiranje umetnosti, vzgajanje in šolanje ‘fah idiotov’ in še bi lahko naštevali?« se uvodoma sprašuje Žiga Čamernik. Foto: S. Š.
Gibanje si med drugim prizadeva za ohranitev, obnovo in regeneracijo rodovitne prsti, ki je nujna za nadaljevanje življenja na našem planetu, a ni nikakor samoumevna. Zemlja (torej prst) je eden od petih temeljnih elementov našega obstoja (če poleg vode, ognja in zraka upoštevamo še eter), ki pooseblja celoten materialni svet in je tudi temeljna snov človeškega telesa (»prah smo in v prah se povrnemo«), s pomočjo katerega se oskrbujemo s hrano in torej z nujno življenjsko energijo. Po trenutnih napovedih naj bi »žive prsti« imeli namreč še za cca. naslednjih štirideset do šestdeset let, kar pomeni, da je bo deležna samo še ena ali dve generaciji.
Dejstvo je, da naš svet postaja čedalje bolj izkrivljen, kar pomeni, da ne vemo več, kaj je sploh še res oziroma komu je še mogoče verjeti, pa naj gre za viruse, vojne ali celo nekaj tako plemenitega, kot je zdrava prst, ki je – podobno kot voda – vir življenja. Smiselno si je torej zastaviti čisto življenjsko vprašanje: je na tem planetu sploh še kdo, ki mu ne preseda kopičenje orožja za množično uničevanje, permanentne grožnje z vedno novimi globalnimi katastrofami, vladavina vojske in farmacije, prisilna in (ne)namensko kaotična propaganda, zatiranje umetnosti, vzgajanje in šolanje »fah idiotov« in še bi lahko naštevali? Ali nista potemtakem pristna skrb za okolje in sajenje dreves neprimerno privlačnejša, predvsem pa blagodejnejša dejavnost? Zakaj je potem med ljudmi še vedno prisotna skepsa?
»Kaj pa če vendarle obstaja posameznik ali celo skupina ljudi, ki ji ni vseeno za svet, v katerem živi, in se je, še več, za doprinos k boljšemu svetu pripravljena celo aktivirati? Še ena novodobna propaganda, pravite? Ne, še en dokaz, da je medsebojno zaupanje na alarmantno nizki stopnji. So pozivi k ohranitvi narave in izboljšanju kakovosti zemeljske prsti res otroška igra v primerjavi z vsem, kar se trenutno dogaja na svetu? No, morda kmalu ne bo več tako, saj naj bi, kot rečeno, kakovostne rodovitne zemeljske prsti imeli le še za kakšno generacijo /…/« Foto: Henry Asplin
Brezvoljnost in pomanjkanje osnovnega smotra sta stalnici sodobnega človeka, ki ne verjame, da je zmožen resnično kaj spremeniti in se v prostem času, zasičen s širšo in z ožjo okolico, preko svetovnega spleta raje hrani s senzacionalističnimi novicami. Za beg iz realnosti ima poleg svojega mobitela na voljo tudi neomejene količine alkohola, drog, priljubljenega televizijskega programa ali druge zasvojljive snovi, ki mu pomagajo lajšati »nevzdržen« vsakdanjik. Smo se – evolucijsko gledano – resnično tako oddaljili od svoje organske narave? Poleg tega nam je sodobna tehnologija s pomočjo znanosti prinesla vsaj toliko škode kot koristi, saj nedvomno močno prehiteva razvoj človeka in mu onemogoča »biti moder«. Le ciniki še lahko trdijo, da ima posameznik na voljo svobodno izbiro. Bodimo neizprosno iskreni: ali ni brskanje po internetu neprimerno privlačnejše od, denimo, dejanskega soočenja z »gnilo« realnostjo, ki ji pravimo življenje? A to pomeni, da bodo vsi pozivi k pozitivni naravnanosti in razmišljanju izzveneli in bo od njih ostala kvečjemu pobožna želja, da naša telesa enkrat v prihodnosti ne bi več bila pod večnim stresom? Razlogov za obup je več kot dovolj.
Kaj pa če vendarle obstaja posameznik ali celo skupina ljudi, ki ji ni vseeno za svet, v katerem živi, in se je, še več, za doprinos k boljšemu svetu pripravljena celo aktivirati? Še ena novodobna propaganda, pravite? Ne, še en dokaz, da je medsebojno zaupanje na alarmantno nizki stopnji. So pozivi k ohranitvi narave in izboljšanju kakovosti zemeljske prsti res otroška igra v primerjavi z vsem, kar se trenutno dogaja na svetu? No, morda kmalu ne bo več tako, saj naj bi, kot rečeno, kakovostne rodovitne zemeljske prsti imeli le še za kakšno generacijo, potem pa bo življenja na Zemlji naenkrat konec. In to celo v primeru, če ne izbruhne uničujoča vojna, smrtonosni virus, če nas ne ogrozi bližajoči se asteroid ali kakšna druga katastrofa, ki bi nas drastično zdesetkala. Z množično lakoto povezano neizmerno trpljenje je čedalje večja realnost, zato se moramo bliskovito hitro predramiti. Sodobni človek s pozornostjo zlate ribice bo s težavo sprevidel resnico, a bo slejkoprej moral sprejeti velik izziv. Misli nam – zaradi poplave bombastičnih novic in z njihovo prekomerno konzumacijo povezanega permanentnega stresa – tako bezljajo, da začnejo že po nekaj minutah iskati novo, intenzivnejšo senzacijo. Se še spomnite filma The Truman Show (Trumanov šov) z odličnim Jimom Carreyjem, ko gledalci kljub empatiji do glavnega junaka na koncu kar naenkrat zamenjajo TV program? Novo se bliskovito hitro postara in postane zato nezanimivo. Smo kot civilizacija zmožni prepoznati trik? Imamo sploh še dovolj volje za kakšno omembe vredno spremembo v odnosu do soljudi in našega skupnega sveta? Je življenje vse bolj podobno računalniški igrici in nam je dovolj, da se igramo življenje?
»Globalna iniciativa Rešimo prst (Save Soil) je že v polnem zamahu in nagovarja vedno več osveščenih posameznikov in celo posameznih držav širom sveta. Med njimi je na srečo tudi Slovenija, ki se pridružuje iniciativi gibanja Ozaveščen planet (Conscious Planet) pod vodstvom Sadhguruja. Ob ravno pravem času, ko svet prebuditelje potrebuje že kot kontrapunkt čedalje bolj megalomanski politiki.« Foto: Henry Asplin
V takšnih razmerah smo se precej pogosto in na nenavaden način prisiljeni soočati s samimi seboj. Seveda le, če se zavedamo, da svet ni le moje ali nekogaršnje igrišče, pač pa blagohotni dar univerzalne sile, ki nam je dala svet v skupno upravljanje in jo nekateri imenujejo bog. A kaj, ko so si v imenu demokracije bolj ali manj vse države prisvojile pravico odločanja v imenu ljudstva, s čimer še malo ne zadostijo njegovim resničnim potrebam. Toda to je predmet samostojne in obsežne razprave, ki ga pričujoči prispevek ne more zadovoljivo razrešiti. Osredotočimo se torej raje na tisto, kar je (še) obvladljivo. Človeška vrsta mora strniti vrste in poiskati pametne, smotrne in vzdržne rešitve. Zakaj ne bi vsi Zemljani, ki jih je politika pustila na cedilu, posadili vsaj enega drevesa, poskrbeli za zadostno vlažnost zemlje in se odrekli večjim količinam mesa? Globalna iniciativa Rešimo prst (Save Soil) je že v polnem zamahu in nagovarja vedno več osveščenih posameznikov in celo posameznih držav širom sveta. Med njimi je na srečo tudi Slovenija, ki se pridružuje iniciativi gibanja Ozaveščen planet (Conscious Planet) pod vodstvom Sadhguruja. Ob ravno pravem času, ko svet prebuditelje potrebuje že kot kontrapunkt čedalje bolj megalomanski politiki.
»Za konec se vprašajmo še, ali je dolgotrajen mir na Zemlji sploh mogoč. Odgovor je ne, če je posredi kakršnakoli politična agende in da, če je ‘naravna posledica’ univerzalnega razsvetljenja ljudi«, kakor je ugotovil že Nikola Tesla. Foto: Henry Asplin
Kdo je torej Sadhguru? Mislec, ki je prepričan, da moramo v življenju vsi delovati tam, kjer nas svet najbolj potrebuje, kar ne pomeni nujno, da počnemo nekaj, za kar smo – kot se glasi priljubljena puhlica – »rojeni«. Ena ključnih predpostavk njegove življenjske filozofije je pozornost brez namena, se pravi zavest, znotraj katere lahko vsak posameznik začuti polje osebne svobode in njenih neizmernih možnosti. Rečeno drugače: živeti moramo v sedanjem trenutku – edinem, ki resnično obstaja. Tukaj ego z interesnimi sferami in preračunljivostjo vred ne igra nobene vloge, čeprav očitno še vedno obvladuje svet. Prej gre za zavestno odpoved nadzoru ega, ki dolgoročno prinaša zgolj breme in pod težo katerega se slej ko prej zlomimo. Tako je človek vedno dovolj sproščen, pri močeh in mu nikoli ne zmanjka energije za najhujše življenjske napore, ki se jim ne more izogniti, če želi kakovost bivanja in medčloveških odnosov privzdigniti na višjo raven zavesti. Pomaga seveda tudi joga, meditacija ali druga duhovna praksa, s pomočjo katere se umirimo in delujemo brez nepotrebnega pritiska. A najhujši je pritisk, ki ga nad seboj izvajamo sami, mar ne? Še več, pogosto ne znamo utišati škodljivih misli, ki nas zavirajo, včasih celo paralizirajo, in so hujše od zunanjih okoliščin oziroma zunanje nevarnosti. Ker nikdar ne moremo zadovoljiti vseh, nas notranji dvom ne bi smel razjedati na vsakem koraku, sploh če delujemo osveščeno, smiselno in zato tudi odgovorno.
»Rešimo prst! Mamo to!« vztrajata Sadhguru in Žiga Čamernik, pridružuje se jima pa še fotograf Henry Asplin.
Sadhguru med drugim pravi, da »misel ni edina oblika inteligence«, kar sicer zveni nekoliko mistično, vendar je dovolj že, če se spomnimo, da imamo ljudje poleg možganov še telo z lastno inteligenco in tako rekoč ves čas dostopnimi čutili. Poleg tega imamo čutni spomin, ki ima na nas nesluten, a usoden vpliv.
Za konec se vprašajmo še, ali je dolgotrajen mir na Zemlji sploh mogoč. Odgovor je ne, če je posredi kakršnakoli politična agende in da, če je »naravna posledica univerzalnega razsvetljenja ljudi«, kakor je ugotovil že Nikola Tesla, še en veliki duh in človek, ki nam je podaril elektriko – dobrino, brez katere si življenja več ne predstavljamo. Odločiti se torej moramo, kaj hočemo. Še prej pa »rešimo prst«! Mamo to!
Mamo tudi sodobnega Povodnega moža?
