Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Tonja Jelen
V nedeljo, 15. 8. 2021, je v Kulturnem domu Loče potekala tretja ponovitev predstave Daj, obleci se že enkrat!, nastale po predlogi Georgesa Feydeauja. Predstava bi morala biti odigrana že lani, vendar je zaradi koronakrize bila prvič uprizorjena šele 17. 7. 2021. Odigrali so jo članice in člani Kulturnega društva Vidovo – ljubiteljski igralci, nastopajoči v sekciji Gledališče Vidovo iz Šentvida pri Stični –, predstavo pa je režirala Nuša Čuček.
»Državna in lokalna raven politike sta tudi v resnici precej podobni kot v ogledani satiri. Zbadljivke, poveličevanje in svetohlinstvo med politikom in političarko je neposredno, tudi ko je zlonamerno. Čeprav je bila predstava napisana na začetku prejšnjega stoletja, nas komični in ironični vložki nič kaj ne presenetijo.« Foto zasedbe Gledališča Vidovo: Neža Zoe Perklič
Osrednjo idejo obravnavanega dramskega dela ponudi že uvodna (in tudi odjavna) špica, ki je vzeta iz refrena pesmi Cinca Marinca Frana Milčinskega – Ježka. Satira je sestavljena iz dveh dejanj, pri čemer imajo največjo moč dialogi in razplet predstave. Osrednja tema je politika, pomembno vlogo pa ima prikaz medsebojnih relacij. Prav tukaj se med predstavo ves čas in pri vseh likih kaže želja po prevladi. Dogajanje je v obeh dejanjih osredinjeno na interier: najprej smo priča dogajanju v stanovanju Svetličičevih, nato pri Brdavsu, kjer se predstava tudi sklene. Prizorišči sta klasični sobi, večjo funkcijo daje okno, dodatne komične zaplete dajeta žarnica (predvsem njena menjava) in lestev.
Politično manevriranje in povzpetništvo najbolje prikažeta poslanec Julijan Svetličič (igralec: Uroš Kastravec) in županja Helena Kozelj (igralka: Alina Cunk Perklič). Manipulacije, ki omogočajo pot do državnega političnega stolčka, so pretkane, delovna mesta in novi projekti so po načelu daj-dam. Prav taka so prijateljstva – nekoč sovražna, nato ljubeča. Državna in lokalna raven politike sta tudi v resnici precej podobni kot v ogledani satiri. Zbadljivke, poveličevanje in svetohlinstvo med politikom in političarko je neposredno, tudi ko je zlonamerno. Čeprav je bila predstava napisana na začetku prejšnjega stoletja, nas komični in ironični vložki nič kaj ne presenetijo. Ena od sodobnejših potez v igri je prizor, v katerem Helena Kozelj fotografira po naključju najdeno Svetličičevo beležko, pa čeprav bo ta njeni občini namenil nenavadno pomoč.
»Čeprav prvo dejanje deluje kot odlično izhodišče za prikaz psihičnega in verbalnega nasilja moža nad ženo (oziroma za prikaz partnerskega nasilja), se kaj hitro izkaže, da naj bi bila za vse kriva ženska. Klara Svetličič se sicer zna odzvati, stremeti za tem, da izpade inteligentno in se zna nasploh postaviti zase, a pogosto je (za)slutiti, da dlje od ‘trmoglavke, gospe poslančeve in kokete’ ni mogoče priti.« Foto: Neža Zoe Perklič
Nadvse pomemben je tudi prikaz medsebojnih odnosov, tako partnerskih kot delovnih. Lik poslanca je resda odgovorna funkcija, pa vendar nam Julijan Svetlič pokaže, kakšen je doma med štirimi stenami do svoje žene in strežaja Viktorja (igralec: Jože Drobež). Do slednjega ni s svojim vzvišenim in arogantnim načinom nič kaj človeški. Spletke, poniževanja in nesramnosti smešijo njegovo partnerico Klaro Svetličič (igralka: Ana Kotar). Čeprav prvo dejanje deluje kot odlično izhodišče za prikaz psihičnega in verbalnega nasilja moža nad ženo (oziroma za prikaz partnerskega nasilja), se kaj hitro izkaže, da naj bi bila za vse kriva ženska. Klara Svetličič se sicer zna odzvati, stremeti za tem, da izpade inteligentno in se zna nasploh postaviti zase, a pogosto je (za)slutiti, da dlje od »trmoglavke, gospe poslančeve in kokete« ni mogoče priti. To nam nakaže že sam naslov dela, pa tudi odziv Kozeljeve, ki je Svetličičevo fizično nasilje nad Klaro nič kaj ne gane in se ji zdi pomembneje, kako je njegova žena oblečena. Prav tak pa je sicer nikoli videni poslanec, voajer, kar smo lahko navsezadnje tudi mi, gledalci in gledalke.
»Predstava je bila odigrana z veliko mero energije in angažmaja vseh igralcev in igralk. Vsak lik je ustrezal barvi značaja, dialogi so potekali brezhibno. Zapleti, ki so bili še posebej v drugem dejanju pogosti, so v igro vnesli pravo mero napetosti. Ideja političnega preigravanja in oblastništva je prikazana kritično in neposredno.« Foto: Neža Zoe Perklič
V drugem dejanju se znajdemo v drugačnih okoliščinah. Tukaj se spet izkaže, kako spretna in inteligentna je služinčad, o čemer govorijo tudi številne druge predstave. Dogajanje je postavljeno v domače okolje Brdavsa, Klarinega očeta (igralec: Josip Pintar), ki nestrpno čaka na zaroko z mlado Emico (igralka: Tina Štagar), sicer hčerko Kozeljeve. Pri tem niso važna leta in ali jo sploh pozna, temveč predvsem denar, o čemer ponovno priča lik Helene Kozelj. A vmes se nabere tudi kup situacijske komike, izvrstne prav zaradi odlične pretkanosti Brdavsove strežajke (igralka: Daša Laria Perklič), ki s svojim gospodarjem počne, kar jo je volja. Nič drugače ni s šibkim značajem Brdavsove sestre Franje (igralka: Marija Zaman). A vsak z vsakim ne more upravljati – hipnotizirati nekdanjo prvakinjo v tej veščini je za strežaja Kozeljeve (igralec: Franjo Čuček) prezahtevna naloga. Do zaroke pa skoraj ne pride, saj tudi v tem delu pride do moškega poniževanja ženske, a razplet pokaže, da samo zaradi podanih navodil in hipnoze. Konec se sicer odvije nepričakovano, a v prid Brdavsa in razkrinkanja njegove služabnice.
Predstava je bila odigrana z veliko mero energije in angažmaja vseh igralcev in igralk. Vsak lik je ustrezal barvi značaja, dialogi so potekali brezhibno. Zapleti, ki so bili še posebej v drugem dejanju pogosti, so v igro vnesli pravo mero napetosti. Ideja političnega preigravanja in oblastništva je prikazana kritično in neposredno. Z večjo mero pozornosti bi se lahko v nadaljevanju lotili še medsebojnega boja med Svetličičema in torej prikaza poslanca-partnerja-narcisa, ki svoji ženi ne pokaže niti kančka ljubeznivosti in spoštovanja.
Kot je povedala predsednica Gledališča Vidovo Alina Cunk Perklič, so zaradi koronakrize že same vaje predstavljale velik izziv, prav tako vključitev novih igralcev. Pa vendar je predstava prikazala več vidikov našega vsakdanjika brez večjih spodrsljajev, bila je komična in odrezava.
Preberite še kritiko filma Nomadland Žige Čamernika, ki filma ne oceni kot najbolj udarnega oziroma pomenljivega …
