POVEST O SILJANU: ODLIČNO DELO MLADE MAKEDONSKE REŽISERKE KOTEVSKE

21. april 2026
Piše: Žiga Čamernik
V filmskem svetu se v zadnjih letih  nekaj premika. Iz dežel z izjemno filmsko tradicijo, pri čemer kajpak prednjači ameriške in evropske države, se  se točke izjemne ustvarjalnosti in iskrene izpovedi premikajo v države evropske periferije, pa tudi Azije in  Latinske Amerike, ki so zaradi svoje nestabilnosti, hkrati pa zaradi globokih družbenih problemov zanimiva osnova za odpiranje najglobljih vprašanj človeškega obstoja.   Film je vselej prednjačil v obravnavi takih vprašanj: njegova sposobnost obvladovanja časa in prostora ter s tem vračanja k ponovnemu preverjanju  univerzalnih vrednot zaigra na najintimnejše čute pozornega gledalca in v veliki meri opravlja tisto, na kar smo skorajda pozabili, namreč človeško katarzo. Povest o Siljanu je tak film: pretresljiva povest , ki z minimalističnimi sredstvi obravnava eno od velikih zgodb tega sveta: vez med človekom in živalmi. O vsem tem piše Žiga Čamernik.

***

Foto: uradna stran televizije NAT GEO TV Slovenija

Izjemno talentirana severno makedonska režiserka mlajše generacije, Tamara Kotevska (letnik 1992), je po odmevni Medeni deželi (2019) in Sprehodu (2023), ki pa žal ni zašel v naše kinematografe, vnovič zadela v polno s svojim najnovejšim dokumentarcem Povest o Siljanu, ki je bil tudi severno makedonski kandidat za tujejezičnega oskarja. Po videnem, popolnoma zasluženo.

Črpajoč iz makedonske mitološke zgodbe »mita o Siljanu«, ki ga je oče spodil od hiše in preklel, da se je le-ta spremenil v belo štorkljo, ki ima posebno mesto v tamkajšnji nacionalni folklori, je Kotevska ustvarila sodobni dokumentaristični ep, ki nagovarja tudi globalno. Dejansko pa gre za t. i. mockumentarec, mešanico dokumentarnega in igranega, kar ob dih jemajoči fotografiji funkcionira brezhibno. Režiserka se v svojih filmih nasploh posveča ohranitvi naravnega ravnovesja in migracijam, kar doživlja kot poslanstvo. Z neverjetnim občutkom za posredovanje zgodbe, med seboj in publiko ves čas plete nevidno vez, ki vzdrži še dolgo po ogledu filma. Ekonomsko devastirana Severna Makedonija kot takšna, kliče po iskanju boljšega življenja kjerkoli drugje, zato se tudi otroci glavnega protagonista Nikole in njegove žene Jane, odpravijo s trebuhom za kruhom v Nemčijo, kjer pa ob natrpanih urnikih kmalu potrebujejo pomoč že za svoje otroke. Tako se jim hitro pridruži še mama Jana, kar pomeni, da Nikola ostane sam. Ob vsesplošnem finančnem pomanjkanju, je za nekaj fičnikov praktično prisiljen v prodajo še rodovitne zemlje, ki je še nedolgo nazaj omogočala vsaj dostojno preživetje. Nikola, obdan s številnimi dvomi, se znajde v življenjskem precepu, nakar posvoji poškodovano štorkljo, ki kmalu postane njegov zvesti spremljevalec. Mit tako znova oživi, odnos med štorkljo in človekom pa se smiselno preplete z izginitvijo starega, naravnega sveta, ki ga prekrivajo kupi smeti in nepregledne količine plastike. Naravnost srce parajoče pri tem pa je, da ravno takšen »ekosistem« postane glavni vir prehranjevanja sestradanih štorkelj, ne glede na to, da je dejansko gojišče življenjsko ogrožajočih bakterij. V takšnih razmerah Nikola opazi nebogljeno bitje, ki mu posveti vso svojo pozornost in z njim deli še svojo preostalo ljubezen. V njunem odnosu ne najdemo nobenih velikih gest, pač pa le drobne trenutke pozornosti, s pomočjo katerih se med ptico in človekom razvije neizmerno zaupanje.

V originalnem mitu že omenjeni oče štorkljo ravno tako posvoji, ne da bi vedel, da gre za njegovega sina. In ravno s to premiso v mislih, je Kotevska tankočutno režirala to dobro premišljeno zgodbo, ki s svojo preprostostjo nagovarja srca gledalcev širom po svetu.