Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Tom Veber
Sploh ne vem, kako začeti ta zapis. Berem pesniško zbirko Nočne živali Mitje Draba in po malem se mi dozdeva, kot da smo prav mi živali, ki ponoči rinejo k izhodu proti svetlobi.
»Kot vedno, ko mi je bilo v življenju težko, mi je v oporo pisanje. Ta čas sem izkoristil za pripravo nove pesniške zbirke Pod platanami nekega jutra in za pisanje tekstov v različnih publikacijah«, pove pesnik Tom Veber. Foto: Urška Lukovnak
Čas, ki se iz dneva v dan krčevito lomi, od nas terja veliko: debelo kožo, duševno ravnovesje in vero, da bo enkrat spet vse v redu. Te dni se ljudje ne delimo več glede na pripadnost različnim političnim prepričanjem in religijam, glede na barvo oči ali kulinarične preference: delimo se na zdrave in okužene. Naše dojemanje realnosti se je obrnilo na glavo in našo prihodnost prežema plast negotovosti. Že dva meseca me z vseh strani bombardirajo izjave »učenih« posameznikov in posameznic, da bo po koncu korone vse drugače – ampak kaj pravzaprav pomeni ta drugače: ali lahko sprememba prinaša tudi pozitivne posledice?
Večino načrtovanih projektov sem moral za nekaj časa dati na pavzo. Za kako dolgo, ne vem. Moji načrti o selitvi v tujino, obiskovanju sprejemcev na avstrijskih in nemških gledaliških akademijah in organizacija LGBT literarnega večera na festivalu Slovenski dnevi knjige v Mariboru stojijo. Se pa zavedam, da imam zaradi finančnega zaledja zelo veliko srečo; mesečno prejemam pokojnino in sem prejemnik štipendije Javne agencije za knjigo, zato moja eksistenca ni ogrožena. A te sreče žal nimajo vsi: še posebej na udaru so vsi s. p.-ji in pa samozaposleni v kulturi, katerih projekti so večinoma odpovedani ali prestavljeni za nedoločen čas.
Na domačo situacijo sem se v tem času že dodobra navadil; kot vedno, ko mi je bilo v življenju težko, mi je v oporo pisanje. Ta čas sem izkoristil za pripravo nove pesniške zbirke Pod platanami nekega jutra in za pisanje tekstov v različnih publikacijah. Na Facebooku sem vmes naletel tudi na zelo zanimiv izziv v obliki natečaja Plačaj z verzom 2020. Tako sem vsak dan šest dni zapored fotografiral ročno napisan verz, ki sem ga vizualno obdelal ali ga umestil v prostorsko instalacijo.
Tomovo »pretakanje tišine«. Foto: Tom Veber
In čeprav pišem pretežno poezijo, sem na novo odkril ljubezen do proze, natančneje do kratke zgodbe. Čas sem si krajšal tudi z branjem knjig in s telefonskimi pogovori s prijatelji, ki jih že dolgo nisem videl. Spomnim se, da smo se v preteklosti klicali predvsem zaradi usklajevanja določenih projektov, zdaj pa se mi zdi skorajda revolucionarno nekoga poklicati in ga vprašati samo, kako je in kaj počne.
Zdaj, ko je vreme spet na naši strani, preživim veliko dopoldnevov zunaj: raziskujem mestni park, Piramido, Pekrsko gorco in Urban. Veliko časa namenim tudi vsakodnevnemu kuhanju, za kar mi je v preteklosti velikokrat zmanjkovalo časa. Trenutno se navdušujem nad japonsko in arabsko kuhinjo, kot večina Slovencev pa tudi sam zelo rad pečem kruh in pripravljam različne pekovske izdelke. Hm, nam v veleblagovnicah prav zaradi tega zmanjkuje moke?
Nekaj časa sem namenil tudi čiščenju stanovanja in sortiranju stvari na uporabno in neuporabno. Pri tem vedno naletim na kakšno zanimivo stvar, ki mi je zaradi hitrega življenjskega tempa čisto ušla iz spomina. Tako sem zadnjič naletel na deset kilogramov gline, ki jih bom verjetno oblikoval v vaze in skodelice in jih podaril svojim prijateljem; veliko časa kopljem in plujem po notranjosti, poskušam spremeniti razlog za delovanje iz »moram« v »želim« si, početi čim več stvari zase. Spomnim se, da sem imel pred korono zmeraj v fokusu nov projekt, novo predstavo, novo razstavo, zdaj pa po dolgem času dobro dene, da se umirim in sem sam svoj fokus, da diham globoko in počasi.
Še malo, pa bo Tom spet stal pred/med občinstvom. Foto: osebni arhiv
A kljub vsemu sem občutil praznino, ki je ne morem zapolniti s pogovori po telefonu ali novimi serijami na Netflixu. Pogrešam stabilnost, ustvarjanje novih projektov z ljudmi podobnih interesov in nazorov, rad bi šel spet na Dunaj in v London. Življenje ostaja negotovo, saj ne vemo, kaj sledi, kaj je te dni resnično varno in katerim medijem še lahko zaupamo. Nekaj izboljšanja prinese misel, da pri tem nisem sam in da bom imel – ko prestanem to epidemijo, nenazadnje tudi epidemijo nove vlade – nekaj več izkušenj; lahko bom rekel, da sem prestal pomembno preizkušnjo in me vsaka sprememba ne bo več spravila iz tira. Morda se bom naučil razločevati resnice in polresnice in jih znal kritično ovrednotiti. Spomnim se novic o novem begunskem valu, kamenjanju gejev v Čečeniji in Trumpovih ukrepov, ki me niso pustili ravnodušnega, čeprav na moje življenje nimajo neposrednega vpliva. Zato je v luči pandemije toliko bolj jasno, da je v boju za dobrobit treba stopiti skupaj – individualizem odpade.
Lanskoletni »viteški kolektiv« – Tom med dvanajsterico finalistov Pesniškega turnirja 2019. Foto: osebni arhiv
A v zadnjih tednih je bilo tudi nekaj svetlih točk. Pred kratkim sem prvikrat po dveh mesecih ponovno videl svoje prijatelje, svoja vrata so odprli lokali in prehrambeni obrati, vzpostavil se je mestni in medkrajevni promet, kar pomeni, da me čaka veliko zamujenega raziskovanja po naši lepi deželi. Droben žarek svetlobe se iz dneva v dan veča. Ladja, na kateri smo se znašli, pluje kdo bi vedel, kam, toda na drugi strani morja je videti obrise prihodnosti.
In te obrise je mogoče zaznati tudi v pogovoru z mag. Markom Repnikom.
