O FILMU METODA PEVCA KO PRIDEM VEN (psihodrama* v zaporu kot način preigravanja preteklosti in vizualizacije prihodnosti)

Prizori s projekcije filma (fotografije: avtorica)

17. maj 2026

Piše: Miša Gams
Sodobna penologija (veda o izvrševanju kazenskih sankcij)  skuša v svoj nabor sredstev za ravnanje z zaporniki vključevati čim več psiholoških in psihiatričnih spoznanj, ki pomagajo pri prevzgajanju oz. vsaj preusmerjanju  ljudi za normalnejše življenje. Filmska umetnost zna v dokumentarnih filmih ta vprašanja razviti do mere, ki po eni strani odpirajo razumevanje širše javnosti do vzrokov, ki so delikvente pripeljale do njihovih dejanj, hkrati pa širi notranjo humanost in strpnost gledalca, ki skozi travme drugih spoznava tudi lastne notranje dileme. Uvodni moto o dobrodošlosti vseh kaznivih dejanj je mogoče interpretirati predvsem v tem smislu lastne introspekcije življenja, ki lahko vselej zaide na kriva pota,  kot piše avtorica recenzije Miša Gams.

***

“Vsa kazniva dejanja so dobrodošla” 

Da je Metod Pevec izjemno pronicljiv režiser, ki dela na dolge proge, smo vedeli že po ogledu njegovih dokumentarnih filmov kot sta Aleksandrinke in Dom ter igranih filmov kot so Carmen, Pod njenim oknom, Vaje v objemu, Lahko noč, gospodična in Jaz sem Frank, ki so prejeli številne nagrade. Da pa je njegovo preučevanje življenja otrok v prevzgojnih domovih in sezonskih delavcev v samskih domovih dobilo svojevrstno nadgradnjo s snemanjem zapornikov na Dobu, smo izvedeli šele, ko smo prebrali sinopsis za dokumentarec, ki pa smo si ga 13. maja lahko premierno pogledali v Kulturnem domu Franca Bernika v Domžalah. Tja je prišel tudi režiser z enim izmed “nastopajočih”, torej zapornikom,  ki je iz prve roke posvaril gledalce, naj se z mladostniki več pogovarjajo, da ne bodo le-ti zdrsnili v slabo družbo, ki vključuje prodajo in tihotapljenje drog, kraje, podkupovanje, izterjave, umore in številne druge kriminalne prestopke. Pevec je v svojem nagovoru dejal, da je bila avdicija za pričujoči dokumentarni film izredno zahtevna, saj so morali skrbno izbirati med kandidati za “igralce”: odpadli so tisti, ki so ali služili prekratko kazen, ali bili udeleženi v istem kazenskem postopku s katerim izmed ostalih prijavljenih kaznjencev, bili ali premalo zainteresirani ali premalo zanimivi za občinstvo. Čeprav nam je Pevec zaupal, da se v kratkem obeta tudi nadaljevanka, ki bo sledila življenju nekdanjih kaznjencev izven zapora, nam je povedal tudi, da je bilo najbolj nenavadno vprašanje,  ki so ga  kaznjenci njemu in terapevtu Vladimirju Miloševiću zastavili med avdicijo, vprašanje , katera kazniva dejanja so najbolj dobrodošla za predstavitev v filmu.

Čeprav dobimo med ogledom filma le delen vpogled v njihova življenja, ko skozi dialoge znotraj psihodrame izluščimo njihov odnos do očeta, matere, lastnega otroka pa tudi odnos do žrtve in njenih svojcev, zaradi pomanjkljivih informacij in nedorečenih stavkov le s težavo povežemo koščke mozaika med sabo, kar je povsem razumljivo, saj imajo zaporniki pravico dati v javnost le tiste podatke o sebi, ki jih sami dovolijo,  in ki jih v nadaljevanju ne bodo ogrožali pri njihovem ponovnem privajanju na vsakdanje življenje izven rešetk. Najbolj intrigantno  vprašanje, ki jim ga je psihodramski terapevt, Vladimir Milošević postavil, je bilo vprašanje, kaj bi povedali svojcem žrtve, če bi se pojavili pred njimi. Takrat je bilo zaznati v vsakem izmed njih izjemno visok nivo anksioznosti, pomešane s slabo vestjo in občutkom, da ne bi bili nikoli kos tovrstni situaciji. Tudi pogled v oči bodisi žrtve bodisi njenih svojcev je predstavljal prehud zalogaj za njihovo dušo. Treba je poudariti, da je večina od nastopajočih v zaporu preživela več kot pet, nekateri tudi več kot deset let, in da so bili ob prihodu v zapor stari manj kot 25 let. Torej so prišli v zapor v obdobju, za katerega so psihologi in psihiatri svetovnega kova složno ugotovili, da se frontalni reženj možganov, zadolžen za krotenje impulzivnih reakcij, pri človeku še ne more v polnosti razviti; posledično ne preseneča, da njihova (kriminalna) akcija zato ni bila podvržena njihovemu vnaprejšnjemu  razmisleku.

Vendar pa lahko rečemo, da se noben izmed osmih zapornikov, kolikor jih je bilo sprejetih na avdiciji, ni skliceval na zmanjšano prištevnost v času kaznivega dejanja, ki ga je zagrešil. Vsem je bilo žal, da so padli v “slabo družbo”, da so v istem obdobju “odpisali” starše in lastne otroke ter se trmasto udinjali lastni samopotrditvi v veri, da bodo s kriminalnimi dejanji v kratkem zaslužili toliko denarja in družbenega ugleda, da bodo “preskrbljeni” za vse  življenje. O iracionalni omnipotenci in diskrepanci med imaginarnimi družbenimi simboli in realnostjo, je po koncu filma v pogovoru, ki je potekal na odru, govoril tudi Damjan Habe, svetovalni delavec iz Domžal, ki je med drugim vrsto let delal tudi s problematičnimi mladostniki v različnih mladinskih domovih. Med drugim je izpostavil tudi temeljni problem, da  “rehabilitiran” mladostnik, ko pride iz zapora, lahko kvečjemu upa na službo z minimalno plačo, medtem ko je bil prej navajen s preprodajo drog zaslužiti v enem letu toliko denarja, kot ga svetovalni delavec ne zasluži niti v šestih letih. Zato obstaja velika nevarnost, da ponovno pade v začarani krog iskanja bližnjic, ki zahtevajo manj časa in napora za pridobitev  sredstev za preživetje, obenem pa lahko tudi sam pade v brezno odvisnosti, iz katerega ni enostavne rešitve. O tem je v dvorani domžalskega kulturnega doma govoril tudi nekdanji kaznjenec Valon, eden izmed nastopajočih v filmu, ki je izpostavil, da je vsem filmskim sotrpinom bilo skupno tudi to, da prihajajo iz disfunkcionalnih družin, od staršev, ki so jih vsak dan pretepali ali kako drugače maltretirali, bili preobremenjeni s svojim lastnim delom in ki so kazali popolno nerazumevanje za težave pubertetnikov. Njegova zgodba pa ima vendarle vzpodbuden konec, saj danes kot gradbenik živi z ženo in  dvema otrokoma ter z  obema svojima staršema (in bratoma, ki sta vmes tudi nekaj let preživela v zaporu) v skupnem stanovanju. S  težkim srcem je tudi odpustil očetu, ko ga je ta pri šestnajstih letih zaradi številnih obiskov policije postavil na cesto.

Psihodrama kot metoda za katarzično analizo preteklosti in vizijo prihodnosti

Nekaj besed velja povedati tudi o psihodramski tehniki, ki jo je Vladimir Milošević razvijal po študiju na medicinski fakulteti univerze v Beogradu konec 20. stoletja, ko je zaključil specializacijo iz psihiatrije in tam ustanovil Inštitut za psihodramo . S pomočjo tehnik kot so zamenjava vlog, igranje družinskih članov, igranje dvojnika po principu ogledala, projekcija prihodnosti itd. je tako pri svojih pacientih kot pri igralcih (sodeloval je tudi pri filmih Projekcije, Sa druge strane in Moški ne jočejo) ter zapornikih dosegel večjo sproščenost, zaupljivost pa tudi določeno katarzo čustev prvinske žalosti, jeze in strahu. Tudi skozi preigravanje dialogov s svojimi družinskimi člani,  pa tudi žrtvami in njihovimi svojci. Marsikdo med njimi je prav skozi zamenjavo vlog ugotovil, da si s sotrpinom pogosto delita podobnega avtoritarnega očeta in permisivno mater, ki je zaradi nezmožnosti upora ali izbruha kronične bolezni prehitro izgubila življenjsko bitko. Eden izmed zapornikov je pred kamero zaupal terapevtu in režiserju, da še po dvajsetih letih ni prebolel smrti matere, ki mu je predstavljala luč v seriji morečih dogodkov. Drugi zapornik je skozi igro vlog iz prve roke slišal, kaj si njegova najstniška hčerka misli o njemu, tretji je ozavestil potlačeno travmo svojega očeta, četrti je dobil idejo, da za svojega 2-letnega sina napiše rap pesem, v kateri je opozoril na pasti, ki  prežijo nanj …

Zaporniki so poleg razčiščevanja preteklosti razvijali svoje potlačene potenciale in razvijali debato o tem, kaj je normalno, kaj s sabo prinaša spolna deviantnost, kaj je moralno/etično, kaj je glede na njihovo versko ali filozofsko prepričanje družbeno sprejemljivo, pa tudi kakšne načrte imajo za prihodnost, ki jih slej ko prej čaka na drugi strani rešetk. Tako so med drugim v dvojicah preigravali tudi pogovor med delodajalcem in nekdanjim kaznjencem; marsikdo med njimi je ugotovil, da bo imel zunaj precej več težavnih izzivov kot jih ima v  zaporu. Eden med njimi je denimo zavzdihnil: “Kam bom zdaj vsak četrtek zahajal za ti dve uri, ko ne bom okoli sebe imel vseh vas, ki mi predstavljate prijatelje in družino?”

Za zaključek filma so nastopajoči pripravili tudi vsak svojo točko, s katero so prikazali svoje veščine in  potenciale za poklice in hobije – tako je eden izmed njih predstavil svoj raperski videospot, drug je razstavil obsežno zbirko svojih slik, “sveta” trojica je izvedla stand up točko, v kateri so na domiseln način predstavili dilemo, ki jo doživlja moški, ki v trgovini s čevlji išče moške čevlje št. 39 in ga prodajalka napoti na otroški oddelek, kjer ga dočaka moška vila, preoblečena v žensko … in še bi lahko naštevali. Film Ko pridem ven je na inovativen način prikazal, da so tudi zaporniki ljudje, ki so pod kožo krvavi in ki so v enaki meri razpeti med strahove, občutke krivde in fantazije – tako kot mi, ki se nahajamo “zunaj” jetniških zidov. Razlika je morda le v tem, da so nekoč v preteklosti naredili usodno napako, ki jo še danes globoko  obžalujejo in za katero bodo do konca življenja verjetno plačevali visoko ceno. Tako ali drugače. Ostaja pa odprto vprašanje, ki si ga je zastavil že Jean Paul  Sartre v svoji sloviti drami Zaprta vrata, namreč ali  so pekel morda  tudi  ljudje, ki se nahajajo okoli mene?  Ali je morda pekel moje lastno (neraziskano) nezavedno? Nastopajoči zaporniki iz Doba, bodoče “filmske zvezde”, so namreč  skozi sodelovanje v filmu ugotovili, da so drug drugemu lahko največji prijatelji in zaupniki takrat, ko bi to pravzaprav najmanj pričakovali. Kajti  skozi projekcijo lastnih travm v pogovorih z drugimi precej bolje spoznajo zlasti sami sebe …

*psihodrama: po J. L. Morenu, od 20. let 20. stol. naprej skupinska psihoterapija, pri kateri udeleženci s spontano igro in prevzemanjem različnih vlog izražajo svoje notranje konflikte (vir. Fran)