PARADA PIHALNIH ORKESTROV

Rok Nemanič Nemo (foto: osebni arhiv)

17. maj 2026
Piše: Nina Novak

V Primusu, kjer je pihalna glasba (žal) še vedno redek gost, z veseljem objavljamo recenzijo glasbenega albuma (ali pa razširjenega posnetka), ki je nastal v produkciji znanega trobentača Roka Nemaniča (Nema) in ki predstavlja prijeten zgled, kako tudi umetniki, ki sicer karierno delujejo kot profesionalci, ne pozabljajo na okolje, v katerem so začeli in nato rasli v vrhunske ustvarjalce. Navezanost Nema na njegove začetke v Divači tako rojeva koristne sadove tako zanj kot za divaške glasbenike…

***

Trobentač Rok Nemanič (Nemo) si je pridobil tako klasično kot jazzovsko izobrazbo, saj je po končani nižji glasbeni šoli v Sežani izobraževanje nadaljeval na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, in sicer pod sprva mentorstvom Petra Jevšnikarja (klasična trobenta) ter kasneje Davida Jarha (jazz trobenta), študij pa zaključil v razredu Daniela Nösiga v Celovcu. Svoj prvi jam session je v Jazz hramu, ki je tedaj deloval v Divači, doživel že pri desetih letih, pri dvanajstih pa postal član skupine Dej še’n litro, medtem ko je kot dijak ustanovil do danes delujoč sestav Balkan Boys, v naslednjih letih še Pickpocket Swingers. Z vsemi njimi se je preizkusil oziroma se preizkuša v žanrsko raznolikem muziciranju, od jazzovske improvizacije do balkanskih in ciganskih ritmov, kljub temu pa svoje prve izkušnje skupinske igre vendar pripisuje Pihalnemu orkestru Divača, s katerim ga veže posebna ljubezen, med drugim odražajoča se skozi avtorsko ustvarjanje, natančneje komponiranje za pihalne orkestre.

Ti imajo v Sloveniji izjemno dolgo in bogato tradicijo, povezano predvsem z nekaterimi prazniki ter sprevodi. V našem prostoru navsezadnje deluje več kakor sto nepoklicnih pihalnih orkestrov, ki izvajajo bolj ali manj standardni godbeniški repertoar, v prvi vrsti koračnice in valčke, v zadnjem času vse večkrat tudi priredbe znanih skladb. A če je dejavnih več aranžerjev za pihalne orkestre, je avtorjev izvirnih kompozicij zanje malo. Nemanič je zato pred petimi leti izdal Pihalni cirkus, album, pri katerem je sodeloval Orkester Slovenske vojske in na katerem se nahajajo izključno avtorske skladbe, nadaljevanje tega pa predstavlja Parada, posneta oktobra lani v Dvorani Rudnik v Famljah ter v prostorih glasbene šole Šoštanj.

Vodja projekta in hkrati skladatelj, aranžer ter producent je k sodelovanju povabil štiri pihalne orkestre. Poleg tistega, iz katerega izhaja, Pihalni orkester Divača (dirigent Mitja Tavčar), Godbo Slovenskih železnic (dirigent Rok Pelc), Mladinski pihalni orkester Glasbene šole Fran Korun Koželski – oddelek Šoštanj (dirigent Miran Šumečnik) in Pihalni orkester Zarja Šoštanj (isti dirigent, Šumečnik). Njihova zastopanost na pričujočem albumu ni enakovredna, kajti Mladinski pihalni orkester Glasbene šole Fran Korun Koželski – oddelek Šoštanj je izvedel tristavčno skladbo Po Kraški gmajni, za katero je njen avtor na tekmovanju Musikras prejel posebno pohvalo, Godba Slovenskih železnic dve krajši skladbi, Señorita de Sicilia in noviteto Pot domov, Pihalni orkester Divača Preproste besede, v katerih gostuje tenorist Manuel Perhavec, še eno noviteto, večstavčno Gozdno suito in Divaško koračnico, Pihalni orkester Zarja Šoštanj pa Pastirče mlado, Nam je fajn! in Ode to harmony.

Podobno bi lahko dejali za interpretativni izraz, četudi raznolikost orkestrov le nekoliko razgiba in obogati vsebinsko celovitost. Tako Godba Slovenskih železnic ostaja najbolj melodična, ritmično zaznamovana, pa tudi malce igriva. To se posebej kaže v skladbi Señorita de Sicilia, v kateri si posamezne skupine instrumentov podajajo krajše solistične odseke, da bi že trenutek zatem vsi sodelujoči družno zgostili primarno temo. Manjšo mero muzikalnosti razgrne Mladinski pihalni orkester Glasbene šole Fran Korun Koželski – oddelek Šoštanj, a ta zato pokaže zavidljivo prehajanje med slogovno raznovrstnimi stavki skladbe Po Kraški gmajni (Kamniti marš, Burjin valček, Rujev ples), ki to zaokrožijo z osrednjim liričnim delom. Pihalni orkester Zarja Šoštanj nasprotno v vseh treh miniaturah ohranja vnaprej predvidljivo bombastičnost in spevnost, pri čemer pa se sklepna Ode to harmony približa filmski atmosferičnosti ter s tem poskrbi za primeren prehod v zaključek Parade, katere glavni del pričakovano pripade Pihalnemu orkestru Divača. Slednji drugačnost vnese z vključitvijo vokalista v Preproste besede, zaradi katerega orkester prevzame vlogo spremljevalca, obenem pa instrumentalno podlago popestri z več manjšimi pihalno-trobilnimi motivi. S tem doseže večjo dinamiko, ob tem pa se sredi skladbe prigodi ritmični obrat, kar je v nasprotju s tipično koračnico, tokrat naslovljeno Divaška koračnica, medtem ko ne gre spregledati niti drugačne forme skladbe, narekovane s strani vokalne linije. Ne glede na to težiščno pozornost zavzame avtorsko najbolj dodelana, več kot šestnajstminutna štiristavčna Gozdna suita (Gozdni škrat, Drevo, Veveričji ples, Martinčkova samba), ki dopušča precejšnjo mero (individualne) virtuoznosti.

Z vsem naštetim Parada pomembno razširja godbeniški repertoar, pri čemer sledi temeljnim načelom pihalnega orkestra, sočasno pa v igro vnaša stilno pestrost. Prav zaradi tega je Nemaniča nujno dojemati kot promotorja godbeniške glasbe, ki z novim, svežim avtorskim pristopom postaja bolj poslušljiva tudi izven konteksta praznikov ter sprevodov, predvsem pa prebuja glasbeno radovednost tako poslušalcev kot ljubiteljskih izvajalcev, katerih cilj ni visoko umetniško udejstvovanje, temveč enako pomembno sodelovanje.