Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
RECENZIJA PREDSTAVE
Piše: Simona Zorc Ramovš
Lutz Hübner, prev. Darko Čuden: Marjetka, str. 89, kabaret; druga premiera Šentjakobskega gledališča sezone 2016/2017, komentar k predstavi
ZASEDBA
režija: Sebastjan Starič, asistentka režije in dramaturginja: Brina Klampfer, koreografija: Sebastjan Starič, scenografija: Ana Rahela Klopčič, kostumografija: Bojan Vister, glasbena oprema: Dejan Došlo
igrajo: Lenka Blejec, Katja Fajdiga, Maja Ferkulj, Katja Ogrin, Zala Simčič
Dobra odločitev Simona Šerbinka, umetniškega vodje, za izbor besedila, ki razkriva tisto fazo gledališča, ki je publiki običajno nedostopna – ustvarjalni proces kreiranja vlog, pravzaprav relacij med igralko in režiserjem skozi različne interpretacije Marjetkinega monologa iz Fausta. Izbira režiserja Sebastjana Stariča, tudi plesalca, koreografa, igralca ter poznavalca različnih borilnih veščin, pomeni pogumno odločitev, ki je za Šentjakobsko gledališče dobrodošla osvežitev estetike.
Foto: Arhiv Šentjakobskega Gledališča Ljubljana
Ker je dramatik Lutz Hübner (r. 1964) vsestranski gledališki ustvarjalec, ki je najprej delal kot igralec, kasneje kot režiser in od leta 1996 deluje kot svobodni pisatelj ter režiser, je popolnoma jasno, da igralcu besedilo piše na kožo. Glavnino njegovih del predstavljajo mladinske drame (pri nas uprizorjeno tudi Boksarsko srce), zadnja leta pa se loteva vseh družbenih tem in je med najbolj izvajanimi nemškimi dramatiki.
Foto: Arhiv Šentjakobskega Gledališča Ljubljana
Čeprav je bilo dramsko besedilo napisano točno dve desetletji nazaj, je zaradi teme vedno sveže in aktualno, tudi zato, ker dopušča prilagoditev interpretacije lokalnemu gledališkemu miljeju. V šentjakobski uprizoritvi Marjetka str. 89 so se ustvarjalci zanimivo odločili, da predstavo uprizorijo s petimi igralkami (v originalu le moška in ženska vloga) in jo žanrsko opredelijo kot kabaret. Kombinacija, ki naravnost podžge radovednost občinstva. Vsaka od igralk se predstavi enkrat v vlogi igralke, drugič spet v vlogi režiserja. V kolažu kratkih, razgibanih dialogov polnih humorja, karikirajo različne relacije omenjenih likov. Razkrivajo potek vaj, gledališčnike v službi, tako v dobrih kot tudi slabih dnevih. Z eno besedo: brez dlake na jeziku prikazujejo »muke« in muhe umetnikov. Skozi paleto gledaliških igralk – od patetičnih deklamatork, div, do pravih erotičnih akrobatk na drogu – kot tudi režiserjev, od frajerskega pa tja do globoko zateženega. Kostumografija in scena dopolnjujeta igro igralk, ki brez zadreg odkrivajo svoje postave v kostumih, ki podpirajo kabaretsko vzdušje. To nalogo naj bi opravili tudi tipični elementi scene (stoli, lestve, drog), ki so igralkam pri izvedbi posameznih prizorov bolj ali manj v pomoč.
Začetek in konec predstave, ki sta hoteno bolj performativne narave, ko naj bi igralke brez mask na obrazu vzpostavile intimno in neposredno bližino s publiko, nekako ne dosežeta željenega učinka. Ne publiki, niti igralkam nista v pomoč. Po petnajstih minutah predstave pa se vzdušje v dvorani počasi sprosti in potem smo prav tam, kjer bi pravzaprav želeli biti že na začetku. Kolaž burnih dialogov se izčisti v prave komične duele, kreacije, kjer igralke prav zažarijo. Vsaka resno izrečena beseda se poglablja v pravo malo študijo lika. Bolj ga igralka igra zares, ne glede na to ali je v moški ali ženski vlogi, večji je smeh med občinstvom. Ker je režiser zavezan t. i. fizičnem gledališču, variacije epizod zelo logično, pravzaprav odlično podloži z repetativnimi gibi. Igralke jih v svoji igralski vnemi opravijo precizno – v istem ritmu, vedno na isti način. Zagotovilo, da se smeh v dvorani poglobi v krohot. V omenjenem zablestita Lenka Blejec in Katja Fajdiga. Polnokrvno izrišeta izvirne, prodorne karikature. Ostale igralke (Katja Ogrin, Maja Ferkulj, Zala Simčič) naloge sicer korektno opravijo, vendar so igralsko v mojstrstvu preobrazb nekoliko manj prepričljive. Žal tako izzveni željeno neposreden, vendar preveč zaigran monolog, ki sicer preglasi udaren ženski igralski diskurz končnega besedilnega dela predstave, ki mu sledi še plesni komentar. Se mogoče igralke v tem prizoru že koncentrirajo na zadnji solo, ki je fizično zelo zahteven, ko zaplešejo ob oz. na drogu? Tu svojo nalogo s solo elementi izvrstno odpleše igralka Katja Ogrin.
Foto: Arhiv Šentjakobskega Gledališča Ljubljana
Kabaretska struktura predstave sicer podpira dramaturški koncept, vendar pa vmesni gibalni vložki, ne podpirajo prizora, ki sledi. Ne širijo prostora razumevanja vsebine predstave, vendar delujejo le na nivoju komentarja. Včasih celo dajejo vtis, da so le upravičitev za izbiro žanra. Mogoče zato atraktiven zaključni ples nekako obvisi v zraku. Ustvarjalci predstave so hoteli s tem sporočiti, da ostaja relacija ( igralka – režiser), ki jo uprizorijo primerljiva plesu ob drogu. Gre za merjenje moči, ki se razkriva in vedno znova ostaja v polju fizičnega. Ritem nizanja prizorov bi lahko bil še bolj oster in neusmiljen do sicer dobro uigranega ženskega ansambla, ki nam dovolj suvereno preigrava dogodke in situacije gledališkega vsakdana.
Če zaključim. Kabaret, v režiji Sebastjana Stariča, ob podpori asistentke režije in dramaturginje Brine Klampfer, je s petimi igralkami dobil izvirno izvedbo, ki je zaradi močnih igralskih kreacij, drznosti, žgečkljivega koketiranja s publiko in atraktivnih akrobacij upravičena popestritev repertoarja Šentjakobskega gledališča.
