NIHČE NI ODVEČ!

Piše: mag. Jože Osterman

Kar nekaj desetletij je že, odkar me je v Kanadi, kjer sem se seznanjal  z njihovimi izkušnjami v prostovoljnem delu v kulturi, navdušilo kratko in jedrnato geslo Nobody is too many (prevedeno v naslov tega članka), ki sem ga kot napis v privlačni rdeče-črni kombinaciji srečeval na mnogih javnih mestih širne kanadske države. Vse bolj sem prepričan, da je dosledno združevalno delovanje države v tem duhu eden od poglavitnih vzrokov, zakaj je Kanada po kvaliteti življenja, še zlasti socialnega razvoja in občutkov zadovoljstva in sreče na vrhu  vseh lestvic, s katerimi merijo te zadeve. Skupaj z evropskimi skandinavskimi državami, visoko nad gospodarskimi velikani, kot so Nemčija, Francija, Japonska, da o vse bolj problematičnih ZDA in še vedno precej skrivnostni  Kitajski, niti ne govorim.
Slovenija je glede na dosegljive podatke po kvaliteti svoje sociale na takih lestvicah višje od svoje siceršnje ekonomske razvitosti, na lestvici občutja sreče pa bistveno nižje, saj smo tu pristali povsem na začelju držav EU, pa tudi za državami, kjer vlada pravzaprav revščina, denimo za Moldavijo. Če malce poenostavim, bi to lahko govorilo o Slovencih kot sicer gospodarnem, solidno organiziranem in –  da malo požgečkam s Trstenjakovo všečno analizo slovenskega narodnega značaja – pridnem narodu, kar pa nam očitno bolj malo pomaga, saj smo obenem oholo prepričani, da si zaslužimo veliko več in smo zato kajpak nesrečni. Ne bom razpredal naprej o človeškem egoizmu, napuhu, pretirani ambicioznosti in  pomanjkanju skromnosti, ki navadno rodijo take razlike med dejstvi in občutki,  ker je raznih  kazalcev, na osnovi katerih si o tem vsakdo lahko ustvari svoje mnenje, vsekakor dovolj.

Če kje, je parola o dragocenosti vsakogar še posebej produktivna v ljubiteljski kulturi. Kultura kot ena redkih sfer človekove dejavnosti, ki je ne poganja volja do moči, po bogastvu ali golem osebnem uveljavljanju, marveč želja po preseganju obstoječega z ustvarjanjem lepote in univerzalne skladnosti materialnosti in duha, ima v svoji naravi vgrajeno spoštovanje do slehernika in poslanstvo, da vsakomur posreduje svoja sporočila. V tem procesu kultivizacije, morda najbolj človeškemu od vseh, naj bi tudi sodelovali vsi.

Ljubiteljska kultura je (še zmeraj) vrednota

Če zdaj s teh malce filozofskih višav pristanemo na nižinah našega praktičnega delovanja, bi veljalo najprej ugotoviti, da mora načelo veljati prav za vsa naša ravnanja. In če je tako, so sposobnost sodelovanja, povezovanja in skupnega dela prvine, ki najbolj zaznamujejo prav področje ljubiteljske kulture. Začne se s posameznikom in konča z najbolj zapletenimi in s tem navadno tudi najbolj odgovornimi strukturami te kulture, od katerih je neposredno odvisen tudi vsakršen razvoj področja.

Slovenija je okolje, kjer ima ljubiteljska kultura nenavadno pomembno, celo državotvorno  vlogo in si je skozi to tradicijo pridobila status, uglednejši kot v večini primerljivih evropskih držav. (P)ostala je obvezen del nacionalnih in lokalnih kulturnih programov. Ob nevladnem tipu organiziranosti, ki se odraža v svobodno odprti strukturi društev in njihovi prostovoljni združenosti v lastne teritorialne in področne zveze ter v krovno ZKD Slovenije, je področje dobilo tudi državno agencijo z razvejano strokovno službo. Ta razmeroma skladno teritorialno pokriva vso državo in je zadolžena za ustrezen razvoj tega področja kot enakovrednega dela nacionalnega kulturnega programa. Zgodovinska dediščina tej službi, ki se je razvila iz nekdanje mreže občinskih zvez kulturnih organizacij, tudi zakonsko narekuje posebno skrb za pomoč društvom in njihovim zvezam. Eden temeljnih argumentov za ustanovitev državnega javnega sklada je bilo namreč  dejstvo, da je v zgodnjih devetdesetih letih hirajoča lokalna samouprava močno ogrozila obstoj te strokovne mreže, zaradi česar je ta lahko obstala le z nekakšnim podržavljenjem. Bil sem zraven, ko se je delal Zakon o skladu za ljubiteljske dejavnosti, sprejet let 1996. Danes se mi zdi, da smo tedaj ujeli zadnji trenutek, ko je bil slovenski parlament še prepričan, da si ljubiteljska kultura zasluži (para)državni servis.

Poti in stranpoti

Od tedaj so sicer tekle stvari različno in ne vselej  v smislu, ki smo ga pripravljalci zakona vgradili v zakon. Nekajkrat se je zazdelo, da bi sklad najraje izrinil nevladni karakter področja tako, da bi zveze kar prenehale z delovanjem. Najbolj defektna je bila menda neka skladova okrožnica, ki je svojim uslužbencem prepovedala kakršenkoli angažman v zvezah kulturnih društev, kar je bilo povsem v temeljnem nasprotju z intencijami zakona. A je imelo hude posledice: marsikje oblastniki samo čakajo kak signal, da bi takoj pozabili na kak osebek, ki bi jim mešal njihove oblastniške apetite ali vsaj povzročal dodatno delo; tako je zaradi ukinitve pogojev za njihovo delo usahnila kakšna tretjina zvez. Kljub temu, da se je trend kasneje precej ustavil, se praktično nobena od teh zvez ni več obnovila. Luknje niso majhne: Bela Krajina, Murska Sobota in še nekaj nekdaj zelo aktivnih točk je postalo bela lisa v mreži nevladne organiziranosti.
Čeprav so v zadnjih letih iskrenja med skladom in zvezami razmeroma redka, v celoti niso nikdar izginila. Zanimivo je, da jim pogosto olje na ogenj prilivajo popreproščeni pogledi lokalnih oblastnikov, ki se v dveh desetletjih niso bili sposobni vsaj malce poglobiti v zakonsko določena pooblastila sklada in nevladno strukturiranost področja ljubiteljske kulture ter tako strukturirana razmnerja do oblasti.  Pa zakaj bi oni, če tega še mi pogosto nismo sposobni? Pritajene zgodbe  o tem, kako je kakšen uslužbenec sklada v kakšni občinski komisiji diskreditiral delo občinske zveze in kako je ponekod kakšna zveza vrnila milo za drago z osiranjem sklada, so še zmerom pogoste. Na papir z uradno zahtevo, da jih rešijo pristojni, jih seveda ne da nihče – pa bi bila verjetno to edina pot do poštene rešitve.

K sreči je potrebno reči, da so stvari največkrat kar dobro urejene. Zveze in sklad so na splošno v dobrih odnosih in si vsestransko pomagajo, pri čemer ima sklad s profesionalnim osebjem kajpak za to bistveno večje možnosti. Saj  imajo navsezadnje to dolžnost zapisano tudi v zakonu! Na državni ravni  JSKD in ZKDS zgledno sodelujeta: podpisali smo medsebojne sporazume o sodelovanju, načinu urejanja strokovnih nalog (JSKD zaposluje namreč našo sekretarko in tega je vse več tudi na lokalnih ravneh) in skupaj delovali v vseh pogajalskih nalogah, ki zadevajo področje. Včasih pa se zna sicer zgoditi, da vlak nehote iztiri tudi v sicer sodelovalnem vzdušju: ko smo vsaj na dveh koncih, kjer zveze kulturnih društev ne delujejo več, skušali pridobiti ljudi za kandidiranje v organe krovne zveze, smo slišali oceno, da na tistem območju sklad stvari obvladuje in te potrebe zato ni. A taka ocena je bila izrečena s strani skladovih uslužbencev, zanje pa je tak pokroviteljski odnos nedopusten. Ljudje v društvih oz. društva sama so avtonomna sfera, ki mora samostojno  formulirati  svoje potrebe.

Nasploh imam včasih občutek, da se mnogi, ki so zaposleni v različnih zvrsteh t.i. družbenih dejavnosti, nekako samoumevno počutijo dominantno nasproti onim, ki stvari delajo prostovoljno, poleg svojega siceršnjega dela. Morda je tega v ljubiteljski kulturi še najmanj, pa vendarle velja reči, da so javne službe na prvem mestu servis  in ljudje, strokovnjaki in organizatorji, ki v njih delajo, predvsem  pomoč in podpora, da bi oni drugi, ki so številčnejši in včasih morda res bolj neuki, lahko delali bolje in uspešneje. Dober javni servis bo optimalno delovanje področja štel za svojo največjo nagrado.

Naj nas bo čim več
Tule se zato velja spet vrniti na tisto, da nihče ni odveč, zlasti v ljubiteljski kulturi ne. Medsebojno spoštovanje, visoka stopnja solidarnosti in medsebojne pomoči bo tisto, kar bo izključilo vsakršno prestižno tekmovanje po načelu kdo bo koga. Moja izkušnja namreč je, da so problemi na teh relacijah navadno izrazito subjektivni. Po domače: ljudje se ne marajo in nočejo sodelovati. Kar pa je nesprejemljivo, saj ne gre za njihove osebne zadeve. K temu sklepu me navaja tudi dejstvo, da praviloma pri poskusu reševanja teh stvari nikdar nismo prešli z ravni govoric na raven argumentov.

V ljubiteljski kulturi je po eni strani veliko društvenikov, ustvarjalcev, po drugi pa manj dobrih organizatorjev. A zagotovo nihče ni odveč. Vsekakor pa nas je premalo, da bi smel kdorkoli kogarkoli odrivati in odvračati od njegovih želja, ambicij in ciljev, še zlasti, če so utemeljene z njegovim dobrim preteklim delom ali pa s poštenim namenom, da se stvari popravi in izboljša. Bolj bomo spoštovali eden drugega, več nas bo in delati bo lažje.

Piše: mag. Jože Osterman Kar nekaj desetletij je že, odkar me je v Kanadi, kjer sem se seznanjal  z njihovimi izkušnjami v prostovoljnem delu v kulturi, navdušilo kratko in jedrnato geslo Nobody is too many (prevedeno v naslov tega članka), ki sem ga kot napis v privlačni rdeče-črni kombinaciji srečeval na mnogih javnih mestih širne kanadske države. Vse bolj sem prepričan, da je dosledno združevalno delovanje države v tem duhu eden od poglavitnih vzrokov, zakaj je Kanada po kvaliteti življenja, še zlasti socialnega razvoja in občutkov zadovoljstva in sreče na vrhu  vseh lestvic, s katerimi merijo te zadeve. Skupaj z…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 4.7 ( 3 ocen)

En komentar

  1. S tem se strinjam. Že sam pridevnik ljubiteljsko pomeni, da imaš nekaj rad, počneš iz osebnega zadovoljstva in ne zato, da bi dobil normirano plačilo za delo. Če kje pade kakšna nagrada, nič hudega, a ključno je prostovoljno delo. Ogromno je možno narediti brez evra stroškov. Porabiš veliko časa brez spraševanja, kaj imam od tega? Pravzaprav dobiš največ, kar nima listka s ceno – osebno zadovoljstvo, da nekaj deluje tudi zaradi tvojega osebnega napora.
    Ljubiteljska kultura ni nekaj, kar “odžira kruh” profesionalcem, samozaposlenim v kulturi in zaposlenim v kulturnih javnih zavodih.
    Profesionalci v ljubiteljski kulturi morajo biti predvsem podporno osebje, servisi, brez katerih ljubiteljska kultura ne more delovati. Ti ljudje morajo pomagati urejati papirologijo in ostalo, servisirati društva. Meni ogromno pomeni, da pridem na lokalni sedež ZKD in JSKD in tam najdem ljudi, ki obvladajo vse to.

Objavite komentar