ISKANJE SMERI: JE NOVA GAZ NA PRAVI POTI?

23. april 2026
Piše: Jože Osterman
Na Jesenicah se je pred tednom dni zaključil festival mladih gledališčnikov Nova gaz. Opozoril je na nekaj vprašanj, ki bi jih bilo dobro čimprej rešiti, na srečo pa je potrdil dejstvo, da je mlado ljubiteljsko gledališče v dobri kondiciji in da to predstavlja solidno osnovo, da se visoka raven našega ljubiteljskega gledališča nadaljuje. Vendar je šibka materialna osnova in precej labilna podpora posameznih okolij mladim gledališčnikom še vedno precejšnja ovira, ki jo izjemna volja in predanost mladih gledaliških skupin ne moreta v celoti kompenzirati. Čeravno na jeseniškem odru res nismo videli vseh najbolj (tradicionalno)  uveljavljenih skupin, so predstave potekale na visokem kvalitetnem nivoju in so dokazovale, da se dela dobro tudi v okoljih, ki so do zdaj na tem področju manj izstopala.

***

TEATERboš: Fork (Foto: GTČ)

Nekaj dilem festivala in gledališča mladih nasploh
Jeseniški festival mladih gledališčnikov Nova gaz (po naslovu črtice pisatelja Toneta Čufarja) je del festivala Čufarjevi dnevi, ki je  bil v lanskem novembru zabeležil že svojo 38. izvedbo. Po pomenu za ljubiteljsko gledališko dejavnost je to za Linhartovim srečanjem  drugi najpomembnejši pregledni festival,  obenem pa velja za najbolj prepoznavo kulturno prireditev v severozahodni Sloveniji, če mejo tega območja potegnemo nekje pred Kranjem. Ena od ambicij organizatorjev pred leti je bila tudi, da festival zajame tudi področje ljubiteljskega gledališča mladih, in rodila se je Nova gaz. Pa je bilo na začetku težko. Občutek, da je ta del festivala ostal preveč v senci predstav odraslih gledaliških skupin je zato rodil odločitev, da dobi Nova gaz ločen termin. Zadnji dve leti so tako Nova gaz  izvedli spomladi z ambicijo, da postane možnost nekakšnega predogleda tistega, kar so malo kasneje ponudile novogoriške Vizije, festival mladinske kulture v Novi Gorici.

Novi gazi se tudi danes  pozna, da še vedno  išče trdnejše mesto v shemi slovenskih gledaliških srečanj. Če je bilo lani mogoče oceniti, da je uspela zbuditi pozornost in privabiti k prijavi dobro desetino najboljših predstav mladih gledališčnikov, pri čemer je bil organizator nekoliko razočaran zaradi odziva publike, je bila letos situacija ravno obratna. Prijavilo se je (le) šest predstav, obisk publike pa se je bistveno popravil. Odločitev organizatorjev, da bodo letos zato omogočili nastop vsem prijavljenim in da selekcije ne bo, je bil nedvomno – glede na kvaliteto predstav – pravilen, čeravno je  od njih terjal nekaj več dela.

GD Radeče, ml.sk. Paranormalci: (Ne)popolna

Tako smo na festivalu lahko videli predstave šestih mladinskih gledaliških skupin iz Boštanja (TEATERboš, predstava Fork), Škofje Loke (Loški oder s predstavo Aladin, in oder Na stežaj Gimnazije Škofja Loka s predstavo Pesnikova žena prihaja), Jesenic (Gimnazija Jesenice s predstavo Romeo in Julija osemdesetih let v angleščini), Ivančne Gorice (Jurčičev teater s predstavo Simonove priče) in Radeč (Gledališko društvo Radeče, mladinska skupina Paranormalci s predstavo (Ne)popolna). Skrb, da bi  odsotnost selekcije lahko omogočila tudi kak nastop, ki po svoji kvaliteti ne bi bil  na ravni, pričakovani za tak festival, se je izkazala za odvečno. Predstave so bile presenetljivo dobre, kiksov praktično ni bilo.

Vsekakor pa zgoraj omenjene zadrege pričajo o tem, da je sistem mladega ljubiteljskega gledališča precej improviziran, v veliki meri nepregleden, mladi gledališčniki so v glavnem prepuščeni svoji iznajdljivosti, zaradi česar je vrednost njihovega dela pogosto  velika  neznanka. Razen utečenih državnih Vizij, ki temeljijo na piramidalni strukturi preglednih srečanj v okviru JSKD,  ni instrumenta, ki bi lahko zaznal vse ustvarjene bisere, ki jih v živahni aktivnosti mladih gledališčnikov zagotovo ni malo. Velja razmisliti, kako odpraviti to hibo.

Nova gaz je potrdila trende, ki jih že dalj časa opazujemo v produkciji mladih gledališčnikov. Lahko bi rekli, da med njimi izrazito prevladuje generacija kritičnih, v poglobljeno, a na vse strani odprto  razmišljanje mladih o problemih, ki pestijo ne le njih same, marveč družbo v celoti. Človek, ki spremlja vsakodnevno dogajanje, pa naj si bo to politično, ali celovito družbeno nasploh, ki enostavno mora biti zgrožen nad porastom avtoritatizma vseh vrst in padcem univerzalnih moralnih standardov, v njih lahko prepoznava odlično alternativo prej opisanih dogajanj. Vse večje zatekanje k oblikovanju avtorskih tekstov predstav, s katerimi je mogoče direktno izraziti svoje občutenje sveta, dodaja zgolj klasični tehnologiji gledališkega dela (igra, celostna podoba, popularni žanri) intelektualni naboj, ki lahko vsaj za trenutek prebija mučno meglo družbene vsakdanjosti. Gledališče z ambicijo približevanja fenomenu Aristotelove katarze ki naj bi spreminjala ljudi na boljše. Bravo, mladi!

ITS A, Gimnazija Jesenice: Romeo in Julija v 80tih, zaključni prizor

Odrsko dogajanje
V tej smeri so  delovale boštanjska, radeška, pa tudi predstava iz Ivančne Gorice, ki so svojo podobo izrazito podredile individualnim izpovedim  nastopajočih igralcev. Zaradi tega so predstave tu in tam sicer vzbudile vtis (pre)velike fragmentarnosti, vendar zaradi tega kot celota  niso izgubile naboja kritičnosti in polemičnosti, ki je bilo od vsega začetka njihovo poglavitno vodilo. Zlasti prvi dve predstavi je mogoče pohvaliti zaradi dobre igre vseh sodelujočih, pri igralcih iz Ivančne Gorice je bilo tu pa tam opaziti kakšno nerodnost, ki pa bo z nadaljnjimi ponovitvami nedvomno dobro zasnovane izvedbe izginila. Vse tri so imele precej očitno skupno lastnost, namreč prevlado mladih in na pogled zelo prijetnih igralk, kar priča o tem, da pomemben del mlade generacije vendarle svoje privlačnosti ne gradi na razkazovanju na družbenih omrežjih, marveč na resnih preizkusih, kjer je v igri predvsem človekova duhovnost. Osvežujoča ugotovitev.

Med preostalimi tremi predstavami je konceptualno izstopala jeseniška interpretacija Shakespearove tragedije o Romeu in Juliji, ki je eden od hitov mladega evropskega gledališča oz. muzikala, oprta na sloviti song skupine Dire Straits iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.  Sami so napisali tekst in priredbo glasbe. To je bila igralsko najbolj množična predstava, saj je vključevala več kot 20 prizadevnih akterjev, ki so – kot se spodobi za muzikal – vzdrževali visoko dinamiko dogajanja, obilno podloženega z glasbo in plesom. Paša za oko, gledalci pa smo si zapomnili odlično vlogo Julije, ki je s svojo pojavnostjo in pristopom verno obudila izvirni mili lik Julije iz Shakespearovih časov  in po tej plati izstopala iz včasih prehrupnega in morda malce površnega dogajanja. Mladim Jeseničanom veljajo vse  čestitke: tako množičnega  in do neke mere tudi spektakularnega nastopa ni mogoče izpeljati brez zavzete predanosti in garanja pri njegovi pripravi.

Loški oder: Aladin

Tudi postavitev Partljičeve komedije je od škofjeloških gimnazijcev zahteva veliko energije; to je terjala že njena izjemna dolžina okrog 110 minut, tako da veljajo številni igralski ekipi prav tako čestitati. Škoda je, da je režiserka preveč spoštovala tekst in da ni zlasti v prvem pretežno govornem delu  potegnila nekaj črt, ki bi dogajanje lahko zgostilo in dinamiziralo. Drugi del, ki ga je odlikovalo precej več scenskega dogajanja in zapletov, je bil  korekten in se je kljub nekoliko nepotrebnem odlaganju zaključka končal z dovolj prepričljivim dramatičnim finalom in pri  publiki zapustil ugoden vtis.

Zmagovalci
Največjo usklajenost vseh elementov besedila, igre in prostora je bilo možno opaziti pri zmagovalki festivala, predstavi Aladina, ki jo je imenitno zrežiral Gašper Murn Očitno je, da za mladimi ustvarjalci Loškega odra stoji uigrana mašinerija tega teatra, ki v zadnjih letih prevladuje na slovenski ljubiteljski  sceni. Popolnoma se velja strinjati s zgoščenim povzetkom strokovne žirije, ki je zapisala, da je: » predstava Aladin  žirijo prepričala s svojo izvedbo,  v kateri so se v tekočem logičnem ritmu prizori povezovali med seboj v navdušujoč svet fantazije. Igralski dosežki so bili prepričljivi. Posebej izstopa naslovna vloga, ki s karizmo in igralsko zrelostjo nosi predstavo, obenem pa se organsko povezuje z ostalimi liki, ki mu enakovredno sledjo iz prizora v prizor. Prav tako lahko omenimo tehnično enovitost in disciplino v igri kolektiva.« Doživeli smo barvito fantazijsko gledališko dogajanje, miselno izjemno subtilno odigrano, v katerem ni izostal niti kritični naboj v zvezi s svetom, ki nas obdaja.

Oder na stežaj, Gimnazija Škofja Loka: Pesnikova žena prihaja

Jeseniško gledališče gre z posvečanjem pozornosti, namenjeni Novi gazi, v pravo smer. Z njo si poskuša zagotoviti  tudi lastno prihodnost, saj ima kar nekaj izkušenj s tem, kako so mladi igralci, vzgojeni v njegovem okviru, zaradi različnih vzrokov – objektivnih in subjektivnih – prenehali s svojim delovanjem. Podobne težave imajo sicer tudi drugi, kar pomeni, da je vprašanje mladih gledališčnikov tema, ki terja pazljivo pozornost in primerne ukrepe. Da bi slovensko ljubiteljsko gledališče tudi v bodoče ostalo znamka gledališke odličnosti in kvalitetne družbene samorefleksije.