Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Pia Nikolič
Reportaža z mednarodnega festivala animiranega filma Animateka (28. 11. – 4. 12. 2022)
»Letos imamo res kar veliko gostov, v sredo jih bo tukaj kar tristo,« mi je ob prevzemu akreditacije dejala dolgoletna sodelavka Animateke Liza. Vedela sem, da je bil mednarodni festival animiranega filma uspešen na razpisu za evropska sredstva iz podprograma MEDIA, a takšne širitve si nisem obetala. Ob novici o številu gostov sem najprej kar izbuljila oči in v mislih začela preračunavati, koliko prej se moram organizirati za prevzem kart. Dvorana Silvana Furlana ima 124 sedežev, velika dvorana Kinodvora ima prostor za 188 obiskovalcev. Glede na to, da je program večinoma potekal v obeh dvoranah naenkrat, sem se torej nadejala, da bom vstopnice lahko prevzela tudi tik pred začetkom projekcij. Moj neutemeljeni strah je kaj hitro zatrl direktor festivala Igor Prassel, ki je v mimohodu do Male dvorane, v kateri je bila stacionirana organizacijska ekipa, ujel naš pogovor. »Pravzaprav jih bo samo 270,« je dejal. Dobro, sem si mislila, morda pa mi le uspe ujeti vse, kar si želim videti. Trideset ljudi manj pomeni več možnosti zame.
Ker sem se uspešno izognila otvoritveni in zaključni slovesnosti, z vstopnicami nazadnje nisem imela nobenega problema, sem pa si jih večkrat zagotovila že par ur pred projekcijami. Tako ali tako sem si šla večinoma ogledat celovečerne filme, ki so bili na sporedu večkrat. Začela sem s tistim, ki je imel najdaljši naslov: Psom in Italijanom vstop prepovedan. Kot smo na Animateki že vajeni, je bil tudi to film z družbenim angažmajem, ki se je ukvarjal z marginalizirano skupino italijanskih priseljencev v Franciji v prvi polovici preteklega stoletja. Stop animacija v ospredje postavlja shirane delavce, ki se iz dneva v dan borijo za svoje preživetje. Lakota in drevesa v ozadju, ki spominjajo na brokolije, še posebej poudarjajo prepad med resničnostjo in fikcijo. Dodatno nas lahko zmede dejstvo, da drevesa v resnici niso bili brokoliji, saj bi se pod močnimi lučmi skuhali, zato so morali uporabiti neko drugo zelenjavo, ki so jo predelali tako, da izgleda kot brokoli.
FOTO: Pia Nikolič
A nadaljujmo z zgodbo o treh bratih, ki jih življenje odpelje daleč stran od rodne vasi in od sorodnikov, s katerimi so si nekoč delili tudi najhujše trenutke. Norčevanje iz italijanskih stereotipov se odvija bolj spotoma, medtem ko katerega od njih animatorji uspejo tudi podreti. Denimo tistega, da so delavci, ki živijo od dela svojih rok, preprostejši ali celo neumni ljudje. Posplošeno prepričanje prebivalci gorske vasi nekega dne obrnejo sebi v prid. V času širitve fašizma po Italiji se v vasici prikaže moški s črno kapo s cofom in puško. Nadut in pohlepen se odpravi posilit ženo enega od protagonistov. Ko to ugotovijo besni vaščani, ga ubijejo na licu mesta. Njegova smrt ne ostane neopažena. Vas kaj kmalu obiščeta dva nova fašista, ki se znajdeta med norci. Otroci žvižgajoč skačejo iz vreč slame, nekdo se postavi na deblo in pretvarja, da je strašilo, spet drugi se z glavo zabijajo v zid in tako dalje. Fašista se nazadnje odločita, da se raje ukvarjata z enim truplom, kot z vasico polno norcev, zato se hitro pobereta in ne opazita, da so ju vaščani prelisičili. Kljub hudomušnim scenam me je vsakič znova na trdna tla postavilo soočenje z vojnami. Smejanju sem se pa raje prepustila še v posebnem programu imenovanem Kratki, za smejat se, ki so bili resnično takšni.
A vrnimo se še malo k celovečernim filmom. Pred leti me je latvijska animatorka Signe Baumane že navdušila s filmom Kamenje v mojih žepih. Njena prvoosebna avtobiografska pripoved, ki je iskreno in pronicljivo prikazovala, kako so se ženske iz njene družine, vključno z njo, borile s samomorilnimi mislimi in depresijo, me je povsem prevzela. Tudi zato sem se odpravila še na Mojo romanco z zakonom. No, luknja v sicer zelo napornem urniku tistega tedna, je tudi imela nekaj opraviti pri tem. Kakorkoli, animatorka me je ponovno navdušila. V filmu Moja romanca z zakonom se sicer loti druge teme. Spoznamo nekaj njenih zgrešenih nekdanjih partnerskih zvez, za katere je v pogovoru po filmu sicer dejala, da »morda niso povsem resnične, saj če bom to rekla na glas, me bo morda moj prvi mož tožil.« Priznanje, ki to ni bilo, je odličen dokaz, da lahko z animacijo, kot je dejala sama, »na dostopen način pripovedujemo kompleksne zgodbe.«
FOTO: Pia Nikolič
Ena takšnih je bila tudi mednarodna koprodukcija Nayola, ki govori o treh generacijah žensk v 25-letni državljanski vojni v Angoli. Ekspresionistične barve in rahlo groteskni liki so še poudarili žalostno zgodbo, ki domuje v čudovitem okolju. Večni zmagovalec vojne je tudi tokrat ostal sistem, njegove žrtve pa vsi udeleženi sleherniki, ki so tam pristali po naključju.
Ustvarjalci animacij se radi dotikajo odrinjenih na rob. Morda zato, ker so v svetu filma tam pristali tudi sami. Slovenske televizije, z izjemo nacionalnega javnega medija, denimo sploh ne predvajajo kratkih filmov. Ti so zato obsojeni na življenje po kinematografih in festivalih. Pravkar z nagrado evropske filmske akademije nagrajenega filma Urške Djukić Babičino seksualno življenje tako skoraj ne bi mogli več videti, če se ne bi za njegovo predvajanje odločili pri Bazi slovenskih filmov na spletu. Z ekološko noto zaznamovane Legende o Zlatorogu Lee Vučko, ki je na Animateki nastopal v tekmovalnem programu, pa morda še dolgo ne bomo morali ujeti nikjer več.
FOTO: Pia Nikolič
Prav zato so festivali kot je Animateka izjemnega pomena. Seveda je programa preveč za posameznika in tudi sama sem se morala spopasti z dejstvom, da mi na ogled filmov narejenih v tehniki virtualne resničnosti v Cukrarni pač ne bo uspelo, a že dejstvo, da sem lahko na velikem platnu ujela kaj več kot Pixarjeve animacije, me je navdalo z zadovoljstvom.
Ogled filmov na festivalih pač razumem tako, kot razumem oblačenje. Večina hoče izgledati kot Kim Kardashian in gledati filme, ki jih utrjujejo v šablonskih družbenih vlogah. Vse mora biti videti enako in šele, ko bodo čim manj odstopali od povprečja, bodo zadovoljni. Drugi pa iščemo raznolikost. Naše frizure morajo biti rožnate, zabrite na irokezo ali spletene v kito, ki je že davno iz mode. Filmi, ki jih gledamo, pa morajo biti zato narejeni v različnih tehnikah in predstavljati zgodbe ter razmisleke vseh vrst, ki se ne utapljajo v množici. Zato so nam festivali kot pisani na kožo, saj je tako drugačne filme v redni ponudbi kina včasih zelo težko ujeti.