KAJA NOVOSEL O GLEDALIŠKEM FESTIVALU ČUFARJEVEGA ŠTETJA

Piše: Katja Gorečan

 

Kaja Novosel je dramatičarka, dramaturginja, sourednica redakcije Oder spletne platforme Koridor in teoretičarka, ki je v reviji Amfiteater pred kratkim objavila pregledni članek o Festivalu ljubiteljskih gledališč Čufarjevi dnevi na Jesenicah.

 

»Čeprav ljubiteljsko gledališče ni več tako pomembno za razvoj profesionalnega gledališča kot v času Pupilčkov, Pekarne in drugih tektonskih gledaliških premikov, gre po samosvoji poti, vključuje nove estetike in bogati kulturno okolje; in pri tem igrajo festivali eno od ključnih vlog,« pravi Kaja. Foto: arhiv AGRFT

 

Kakšen je bil proces razvoja Festivala Čufarjevi dnevi od začetka do danes?

Festival se je začel leta 1988, ko je Milan Kenda, takratni direktor Gledališča Toneta Čufarja (GTČ), predlagal prireditev srečanja ljubiteljskih gledališč, ki bi se odvijala v času vsakoletnega podeljevanja Čufarjevih priznanj občankam in občanom za dosežke na področju kulture. Ideja je bila večdnevni festival družabnega značaja, kjer bi se predstavile ljubiteljske gledališke skupine iz Slovenije in zamejstva, ki so jih organizatorji povabili po presoji ali predlogu takratnih sodelujočih v GTČ.

Tako se je začela zgodba tega festivala; čeprav so bili organizatorji na začetku nekoliko skeptični, ali bo tovrstni dogodek sploh mogoče obdržati na Jesenicah, je z leti samo še rastel, dokler ni leta 2001 zrastel v festival s tekmovalnim značajem. To je pomenilo, da so organizatorji angažirali selektorja, ki je na podlagi prijav izbral predstave ljubiteljskih gledaliških skupin; izbranke so se zvrstile na festivalu, ocenjevala pa jih je tričlanska strokovna žirija.

Na festival se vsako leto prijavijo številne skupine: nekatere že skoraj tradicionalno, druge občasno, potem pa je od več dejavnikov odvisno, katere skupine, besedila in uprizoritvene forme prednjačijo v posameznem letu. Prelomni trenutek v razvoju festivala je leta 2017 – na jubilejnih 30. Čufarjevih dnevih – bila tudi uvedba nagrade nova gaz, namenjene mladinskim ljubiteljskim skupinam oziroma inovativnemu pristopu k dramski predlogi, delu in predstavi. Mislim, da je sploh slednja pomembno prispevala k razvejanosti festivala in poglobitvi njegove pomena ter angažiranosti v širšem polju ljubiteljskega gledališča v Sloveniji. Nova gaz je sicer zaenkrat še nekoliko v povojih, saj se za mladinsko sekcijo predstav prijavlja manj skupin kot v »odraslem« programu Čufarjevih dni, vendar upam, da se bo z leti trdno usidrala v festivalski program. Mlajše generacije v ljubiteljskem gledališču so namreč zelo pomembne; mladi bodo čez čas glavno jedro ljubiteljske gledališke skupnosti, zato jih je treba spremljati, spodbujati in nagrajevati za kakovostno delo(vanje).

Kdo je pravzaprav bil Tone Čufar?

Tone Čufar je precej zanimiv lik slovenske literarne scene, z zanimivo (in tragično) življenjsko zgodbo. Leta 1905 se je rodil na Jesenicah, kjer je preživel večino svojega življenja: najprej je bil zaposlen v tovarni, kasneje pa je deloval kot pisatelj, novinar in urednik. Zaradi članstva in delovanja v Komunistični partiji Jugoslavije je bil leto dni zaprt v Beogradu, med vojno pa je bil vključen v Osvobodilno fronto. Posebej tragična je njegova smrt. Leta 1942 so ga v Šentvidu pri Ljubljani ustrelili Italijani, ko je poskušal pobegniti s tovornjaka, ki je zapornike peljal proti koncentracijskemu taborišču.

V svojem še ne 37-letnem življenju je bil precej aktiven literat, ki je pisal tako prozo kot poezijo in dramatiko. Predvsem v slednjo je precej vpletal proletarsko tematiko in problematiko, ki so ju – tudi na Jesenicah – uprizarjali delavski odri in ljubiteljske gledališke skupine. Njegova dela spadajo v socialni realizem, s posebnim poudarkom na tovarniškem okolju (zanimive so predvsem zgodnje pesmi, ki tematizirajo delo v jeseniški železarni) pa tudi političnem angažmaju.

Povedala bi lahko še marsikaj, a da ne zaidem, naj poudarim, da je Tone Čufar tako zaradi literarnega opusa kot tudi navezanosti na domače okolje pomembno kulturno ime širšega jeseniškega okraja; nič čudnega torej ni, da je po njem poimenovanih kar nekaj javnih prostorov: šola, trg in tudi gledališče. Kot domačinka ob branju njegovih del opažam neki pretanjen občutek za opazovanje mesta, ki se v nekaterih ozirih vse do danes ni prav dosti spremenilo. In to je karakteristika, ki njegovemu delu daje še posebej kakovosten pečat.

Čufar je na Jesenicah pustil tudi bronasti pečat. Foto: splet

 

 

Kakšen pečat je festival vse do danes pustil na Jesenicah?

Mislim, da ima festival ugoden vpliv na jeseniško kulturno krajino. Zelo dobrodošlo je, da se »nekaj dogaja«, to v našem mestu še vedno (preveč) pogrešam(o). Festival vsako leto ponudi izbor predstav z različnimi umetniškimi, pa tudi družbenimi razsežnostmi, ki jih je vedno zanimivo opazovati in jim prisluhniti: na odru zazvenijo različni dialekti in zaživijo nova (in stara) besedila v izvedbi najrazličnejših gledaliških skupin. Je res nekakšen jeseniški praznik, na katerem ljubitelji gledališča z veseljem – in presenetljivo vsak večer enako vztrajno – obiskujejo predstave. In to je, najbrž že od začetka festivala, vsekakor pomembna obogatitev kulturno-umetniškega dogajanja, ki po mojem mnenju močno oblikuje mestno identiteto. Čeprav so bili Čufarjevi dnevi na začetku zgolj družabno srečanje, so že takrat sprožili dialog in polemike o poziciji ljubiteljskega gledališča v Sloveniji, k čemur na nek način prispevajo tudi danes. Krajani smo lahko res ponosni na tako obsežno, raznoliko in bogato festivalsko dogajanje.

Kako torej poteka?

Začne se s prijavo gledaliških skupin in strokovno selekcijo praviloma profesionalnega gledališkega ustvarjalca. Izbrane predstave se na enotedenskem repertoarju zvrstijo od 14. novembra – obletnice Čufarjevega rojstva, ob kateri se festival tradicionalno začne – naprej. Ocenjuje jih tričlanska žirija, ki jo sestavljajo posamezniki iz profesionalnih in ljubiteljskih gledaliških krogov, pa tudi širše kulturne sfere. Festival se zaključi s podelitvijo Čufarjevih plaket, s katerimi strokovna žirija nagradi najboljšo igralko, najboljšega igralca in najboljšo predstavo, podeljena pa je tudi nagrada za najboljšo predstavo po izboru občinstva. Slednje namreč vsak večer izpolnjuje anonimne ocenjevalne lističe in predstavo številčno ovrednoti; po preračunani povprečni oceni dobimo torej še najboljšo predstavo po izboru občinstva. V dopoldanskem času poteka še mladinska sekcija predstav, ki jo ocenjuje neodvisna tričlanska strokovna žirija, namenjena zgolj podelitvi nagrade mlada gaz (ta je, mimogrede, poimenovana po eni izmed Čufarjevih črtic). Sklepni večer se po podelitvi plaket in nagrad običajno zaključi s premiero nove predstave domače gledališke skupine Toneta Čufarja ter vabilom na začetek naslednjih Čufarjevih dni.

Ali vključuje tudi predstave iz zamejstva in kakšen je njihov doprinos k festivalnemu dogajanju?

Da, to je še ena zanimivost festivala: že od samega začetka se v programu kontinuirano pojavljajo tudi predstave ljubiteljskih gledaliških skupin iz zamejstva – tako iz Avstrije kot tudi iz Italije. Zelo zanimivo se mi zdi, da po tridesetih letih festivala vedno znova naletimo na predstave ljubiteljskih gledališčnikov iz avstrijske Koroške ali pa iz zamejstva v okolici Gorice, v zadnjih letih pa se mi zdi zaradi kakovosti predstav vredno izpostaviti gledališko družino iz Števerjana, ki snuje res čudovite predstave.

 

… o čemer priča njihova uprizoritev Umora v Vili Roung, s katero so si novembra 2013, na 26. Čufarjevih dneh, prislužili nagrado za najboljšo igralko in najboljšo predstavo po izboru žirije. Foto: Klemen Klemenc

 

Mislim, da predstave zamejskih Slovencev ponudijo drugačen vsebinski, jezikovni in narodni okvir, ki dá uprizoritvi novo razsežnost. Zgodba uprizoritve je vedno znova tudi zgodba o ohranjanju jezika, težavah zamejstva in navezanosti na slovenski prostor. Tovrstno vključevanje presega tudi določene politične in ideološke teme in res me veseli, da smo ohranili gledališko tradicijo in frekvenco nastopov.

Kako ocenjuješ trenutni položaj ljubiteljskega gledališča v Sloveniji in pomen festivala?

Glede na to, da festival vsako leto vključuje gledališke skupine iz vse Slovenije in se v enem tednu na odru predstavijo Korošci, Gorenjci, Primorci, tudi Štajerci, in povrh vsega še zamejski Slovenci, mislim, da ima na polju ljubiteljstva kar pomembno vlogo.

V Sloveniji se vsako leto odvije kar nekaj festivalov ljubiteljskega gledališča, najpomembnejše in največje je seveda Linhartovo srečanje, potem pa so tu še Novačanovi dnevi in Festival Vizije … Pestro dogajanje po Sloveniji pogojuje pestro gledališko dejavnost. Vsi našteti festivali, tudi Čufarjevi dnevi, omogočajo dodatno realizacijo produkcij, hkrati pa utrjujejo pomen gledališkega udejstvovanja. A kljub resnično bogatemu gledališkemu gibanju menim, da je ljubiteljska gledališka dejavnost premalo cenjena, obeležena in prisotna v znanstvenih razpravah. Kot da se z neprenehno dosegljivostjo vseh in dostopnostjo vsega – sploh zunaj velikih mest – pomen ljubiteljstva izgublja, s čimer se izgublja pomemben del kulturne sfere in naše kulturne dediščine, kar je zelo slabo.

Ko je predstava enkrat odigrana in doseže magično število ponovitev, preprosto izgine z obličja zemlje, zato jo je treba – z ostalimi dejavnostmi ljubiteljskih društev vred – resnično vestno, sistematično in sprotno dokumentirati; v nasprotnem primeru ostanemo brez še kako pomembnega arhivskega gradiva ljubiteljskih gledališč, po katerem morajo kdaj pa kdaj pobrskati tudi profesionalci. In čeprav ljubiteljsko gledališče danes ni več tako pomembno za razvoj profesionalnega gledališča kot v času Pupilčkov, Pekarne in drugih tektonskih gledaliških premikov, gre vendarle po samosvoji poti, vključuje nove estetike in bogati kulturno okolje; in pri tem igrajo festivali eno od ključnih vlog.

Ta veseli dan ali Matiček se ženi je tokrat v izvedbi mladinske skupine KD Loški oder nastopil na 32. ČD novembra 2019, ko ga je v objektiv ujel Aljaž Hafner.

 

 

Tudi sama pišeš dramska besedila, med drugim si na Novih branjih 2018/19 v SNG Drama sodelovala z besedilom  Kisle limone in čisto malo ingverja, v reviji Adept pa objavila monodramo Moja polja, polna sreče. Kako doživljaš razliko med profesionalnim in ljubiteljskim gledališčem, glede na to, da si z obema v stiku?

O tem težko presojam, ker sem na področju ljubiteljskega gledališča bila premalo prisotna; na področju ljubiteljstva sem aktivna predvsem kot glasbenica (v Pihalnem orkestru Jesenice – Kranjska Gora igram flavto). Moja edina »prava« (ne zgolj gledalska) izkušnja ljubiteljskega gledališča je pravzaprav dvakratno predsedovanje žiriji za nagrado mlada gaz na lanskih in predlanskih Čufarjevih dnevih. Tam sem opazovala zagnanost in zanimanje mladih za ljubiteljsko gledališče, kar se mi je zdelo res lepo. Vsekakor mislim, da je razlika v marsičem, med drugim v odprtosti prostora in hierarhični lestvici, pri kateri gre za različne vrste predanosti in ljubezni do gledališča. Če si se gledališču zapisal profesionalno, čutiš do njega ljubezen in strast, pa vendar je to poklic, pri katerem se rade pojavijo dileme, težave, frustracije … in ni vedno le rožnato.

V ljubiteljskem gledališču mi je vsakič znova prijetno občutiti pristno veselje in energijo igralsko-ustvarjalne ekipe. Ko gledam predstave ljubiteljskih skupin, vedno nehote premišljujem, katere poklice opravljajo njeni raznoliki člani. Res me navdušuje, da se nekdo pred- in po osemurnem delovniku – ob večerih in vikendih – odpravi še na vajo. In prav o tem sem razmišljala med pripravljanjem prispevka o Čufarjevih dnevih: da so včasih delavci kljub celodnevnemu delu v železarni na delavskem odru pripravili še predstavo. Takšni nevsakdanji fenomeni so res vredni pozornosti, premisleka in seveda beleženja, zaradi česar je pomembna in tehtna tudi zadnja številka Amfiteatra.

Kateri so tvoji prihodnji projekti?

Željá je sicer veliko, realizacija pa se bo najbrž podredila dejstvu, da ima dan samo 24 ur. V letošnjem šolskem/študijskem letu se želim posvetiti predvsem magistrskemu delu, ki bo – glede na mojo teoretsko zasnovo – kar precejšen zalogaj. Moje dramsko besedilo Kisle limone in čisto malo ingverja bo kmalu zaživelo v obliki dramske igre, česar se še posebej veselim; prav tako se želim aktivneje posvetiti dramskemu pisanju, ki sem ga v času karantene nekoliko zanemarila, zdaj pa imam zanj ponovno več kot dovolj motivacije. Mislim, da si bom s tem še prehitro zapolnila čas.

 

 

 

Predlagamo, da si čas zapolnite še z branjem intervjuja, v katerem smo o literarnih zvezdah spregovorili s Stritarjevo nagrajenko Veroniko Šoster.

Piše: Katja Gorečan   Kaja Novosel je dramatičarka, dramaturginja, sourednica redakcije Oder spletne platforme Koridor in teoretičarka, ki je v reviji Amfiteater pred kratkim objavila pregledni članek o Festivalu ljubiteljskih gledališč Čufarjevi dnevi na Jesenicah.     Kakšen je bil proces razvoja Festivala Čufarjevi dnevi od začetka do danes? Festival…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 4.68 ( 2 ocen)

Objavite komentar