PRED STOTRIDESETIMI LETI (IZ DNEVNIKA ZAVEDNEGA NARODNJAKA)

22. maj 2026
Mitja Gobec dokazuje, kako pozoren zbiralec različnih anekdot, popisov različnih dogodkov in zgodovine nasploh lahko oblikuje nabor podatkov, ki še kako lahko pomagajo zgodovinarjem pri njihovem delu, hkrati pa bralcu pričarajo plastično sliko dogajanja in ljudi v nekem času. Danes objavljeni delček iz dnevnika Mitjevega dedka Dragotina Gobca zgovorno govori o trdem boju slovenskih narodnjakov za narodne pravice na začetku prejšnjega stoletja, ko so bili očitno fizični obračuni med Slovenci in Nemci v tedanjem precej nemškem Šoštanju vsakdanji pojav.  

*** 

Piše: Dragotin Gobec, * 22. oktobra 1877 Zagorje ob Savi,   + 19. decembra 1949 v Mariboru 

(izvleček iz dnevnika Dragotina Gobca – očeta skladatelja Radovana Gobca, iz let 1897 – 1900) 

Rod Gobcev izhaja iz okolice Šmarij pri Jelšah, iz vasi Tlake in Zibika. Tam so še sedaj to pogosti priimki. Po raziskavah R. Gobca med 2. vojno vodijo sledi čez Sotlo na Hrvaško; do časa kmečkih uporov (Matija Gubec), ko so se po neuspelih napadih kmetje razbežali, nekateri tudi čez Sotlo na območje sedanje Slovenije. O tem pričajo spremenjeni priimki Gubec v Gobec. Dragotin se je rodil 22. oktobra 1877 v Zagorju ob Savi kot sin delavske družine. Vseskozi je bil zaveden Slovenec in imel zato težave pri nemških službah na železnici, na občinah, posojilnicah. Leta 1903 se je poročil z Nežiko Viternik iz Globasnice v Podjuni.  V Podgradu v Čičariji so se jima rodili štirje sinovi: Miroslav, Zdravko, Svetko in Radovan. Služboval je na Pragerskem, v Celju in Šoštanju, nato je šel za štiri leta v vojsko. Kasneje je služboval v Celju in Mariboru. Vseskozi je bil zaveden Slovenec! Betežen, izčrpan in bolan je umrl 19. decembra leta 1949 v Mariboru.

 

***

Takoj sem stopil v službo v Celju pri geometru ing. Langu v službo – kjer smo imeli že takrat s socialisti skupne atake proti Nemcem in smo bili skoraj vsi Slovenci včlanjeni pri socialistih ker smo mislili pri občinskih volitvah dobiti večino, a tu so nas zadnji moment pustili socialisti na cedilu ker so se pustili od Nemcev ali pregovoriti ali celo plačati, da so umaknili svojo listo v korist Nemcev, vsled česar smo vsi Slovenci stranko zapustili, tako sem moral zapustiti tudi službo in sem prišel spomladi  leta 1897 k sodniji v Šoštanj. Na Šoštanju pa ni bilo v narodnih bojih nič  zaostajanja za Celjem – ako ni bilo Celje še slabše. So danes tam še žive priče g. Vrečko Jaka, Kocuvan, Srilar, Vodeb Rudolf (Maribor), Mak v Celju, Končan v Šoštanju, Cerovšek – Mihn iz Šoštanja in drugi. Vsakodnevni boji, pretepi,  atake – nabit in mnogokrat v Pako vržen občinski sluga Schuhberger. Občinski sluga ni mogel več vzdržati ponoči reda,  morala je patruljirati orožniška patrulja, danes še v Jugoslaviji živeči, sedaj že upokojeni orožniški stražmojster g. Zirna bi znal o tem pripovedovati cele historije.

Vrhunec  vsega  pa  je  bil  dosežen  na  preddan nemškega »Somvendfeter« meseca julija 1898. Velikansko pripravljen kres je zgorel namreč že na predvečer; jaz, Vodeb in  Tajnik, kateri smo za to nakano sicer že vedeli, smo se nalašč že ob 6 uri zvečer oddaljili uro daleč v Radmirje v gostilno Basist, kjer smo ostali skupno do okoli desete ure ponoči, kar naenkrat začne nekdo domačih kričati »v Šoštanju gori«! Med pričami, da nas ja ne bi kdo sumil, smo plačali račun ter počasi odkorakali skupno v Šoštanj. V stari gostilni pri Cerovšeku smo se zbrali z ostalimi zarotniki ter pili na čast »pogorevščine«. Drugi dan so nemškutarji v naglici navozili iz tovarne nekaj velikih sodov od kosti, napolnili iste z oblanjem in jih oblili s smolo, da bi bil ogenj sijajnejši. Za stražo so postavili okoli sodov  Waschnagg – enega delavca Delobsta, v grmovju pa je bilo skritih kakih 6 – 8 nemškutarskih ognjegascev.

Mi Slovenci nismo sicer imeli napovedane za ta dan kake veselice, pač pa se nas je zbralo nekaj sto v Rajšterjevem hotelu Avstrija, sedaj Jugoslavija. Znosili smo vse mize in stole pred hišo ter ustavili vse naše ljudi, da so ostali v naši družbi. Meni žilica ni dala miru pa sem si kupil par smodk in škatlico »protivetrnih« vžigalic, podal sem se sam na grič »Gorico« k čuvaju, ga pomiloval ter kritiziral dejanje izvršeno prejšnjega dne. Medtem sem ponudil Delobstu smodko, hoteč mu jo zažgati z mojimi vžigalicami, a v tem trenutku me je od zadaj napadel eden ognjegascev (Mak). Padel sem vznak, a takoj zopet skočil pokonci, videč, da se nahajam sam v sredini proti šestim nemškutarjem.

Pograbim od prejšnjega dne od kresa preostalo obžgano vejo, tolčem z isto okoli sebe ter je v nekaj sekundah ležalo in bežalo vse okoli od mene.

Na krik »Die Deutschen werden geschlagen« in »Gobca tepejo« – je bilo, v še ne 5. minutah na Gorici zbranih nad 1000 ljudi; vse se je teplo  in kričalo. Pari so se valjali po hribu navzdol, jaz pa sem stal, krvav, črn, oborožen še vedno z ono ogorelo vejo v rokah v sredini, odbijajoč napade na desno in levo. V tem trenutku pristopi k meni g. sodnik Neugebauer, me prime za roko in iztrga izmed razjarjene množice.

Iz moje male sobice pri Cerovšeku sem nato opazoval bitko na Gorici, katera je trajala menda celo uro. Kres pa le ni zgorel, kar bi bilo najpoglavitnejše.

Večer je nato pod orožniškimi bajoneti mirno potekel; mi pri Rajšterju, oni pri Petschniggu. Prvo, drugo, tretjo in četrto sredo, to je na uradni dan, je bilo vloženih, ustmeno in pismeno, od obeh strani nad 100 kazenskih ovadb. Jaz pa sem moral, deloma iste pisati. Bil sem takrat dodeljen kot diurnist kazenskemu oddelku na sodniji, a mojega imena se ni imenovalo nikjer.

*prepis rokopisa Dragotina Gobca, oz. pisma svoji ženi Nežiki (Viternik) Gobec. Objava v izvirnem slogu pisca.