Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtor: Žiga Čamernik, bivši selektor FNF
Prejšnji mesec (14.-16.4.) se je zgodil Festival neodvisnega filma (FNF) v organizaciji JSKD (Javni sklad za kulturne dejavnosti RS), ki je že drugo leto zapored našel zatočišče v Slovenski Kinoteki, saj se njegova prepoznavnost očitno širi, kar pomeni, da si ga ogleda vedno več publike.
Sam pa se – v vlogi bivšega selektorja (to funkcijo sem z veseljem opravljal kar 11 zaporednih let) – nostalgično oziram po časih, ko so bile vse projekcije filmov v novembrskem času v zatohli in veliko prevroči dvoranici z imenom Skladovnica v prostorih JSKD na Beethovnovi 5 v Ljubljani, ki je zaradi prezasedenosti pokala po šivih. To so bili predkoronski časi, ko nismo še niti slutili, da bo fizična bližina kdaj kolektivni problem. Po projekcijah je po navadi sledil sproščen pogovor z avtorji in ustvarjalci ob kozarčku Refoška s plastičnega kozarca. Po občutku bi rekel, da so ustvarjalci prihajali bolj zaradi druženja, neredki med njimi pristno veseli, da se je njihov film sploh javno prikazal na kakšnem festivalu. Drugi, bolj ambiciozni, so vihali nos nad domnevno neuglednostjo festivala, saj so bili prepričani, da zaslužijo več in bolje. Tisti redki, katerih filmom se ni uspelo uvrstiti na program festivala, pa so mestoma pisali celo protestna pisma v slogu, »češ, kaj da se gremo, če mislimo, da smo Cannes« in podobno. Danes je marsikaj drugače.
FOTO: LANA & TONI režija: Perica Rajčić, produkcija Mediaspot/JSKD
Filmi, uvrščeni v tekmovalni program, so skrbno izbrani s strani selektorja Martina Drakslerja, diplomanta režije mlajše generacije z ljubljanske AGRFT, ki tudi sam postaja eden opaznejših slovenskih režiserjev. Bojda je bilo letos prijavljenih skoraj 100 filmov, kar je svojevrsten rekord, srečnih izbrancev pa le 16. Kvaliteta? Nič boljša kot nekdaj, kar je nemara pričakovano, saj je zaradi čedalje lažje dostopne ustrezne tehnologije omogočena produkcija vedno več filmov. Glede na večino videnih filmskih izdelkov na letošnjem festivalu, bi si upal trditi celo, da le-ti čedalje bolj postajajo le »variacije na temo« in so si v svoji brezizhodnosti presenetljivo podobni. Zdi se, da avtorska zahteva po tehnični preciznosti iz njih izčrpa sleherni impulz humorja, pa magari naključen. Vse je predvidljivo in duhamorno, poleg vsebine, tudi filmska naracija in postavitev kamere. Včasih smo se nasmejali vsaj kakšnemu simpatičnemu tehničnemu ali igralskemu spodrsljaju, ki je razorožil s svojo prostodušno spontanostjo. Danes je takšna »napaka« v filmskem kontekstu seveda nedopustna, zato večinoma zadeve delujejo še bolj sterilno, domala hermetično. Zgled za filmske avtorje so povečini žal le »profesionalci«, ki so tudi sami – zaradi neizprosnega snemalnega recikliranja bebavih TV serij in reklam – popolnoma duševno izpraznjeni in brez pravih kreativnih idej. Ali pa se v okviru festivala angažirajo celo profesionalci sami, če denimo ne dobijo zadoščenja v obliki sredstev s strani Filmskega centra, da bi posneli svoj – kakopak avtorski – film. Pa še takrat gre v glavnem za strel v lastno koleno, ker zaradi vsesplošne klime zavisti in nezaupanja, avtorji želijo imeti vse niti v svojih rokah, kar se seveda pozna na končnem izdelku. In to ne na bolje, da ne bo nesporazuma. Še dobro, da je tukaj nekaj mlajših, resnično neobremenjenih ustvarjalcev, ki jim destruktivni vzorci iz kolektivno podedovane filmske preteklosti, ne pridejo več do živega in sekajo po svoje. V tem kontekstu bi rad pohvalil tudi letošnjo žirijo festivala, ki je dejansko nagradila tiste najbolj zaslužne filme, pa čeprav jih je morala iskati s povečevalnim steklom. Upam samo, da slednje ne pomeni trenda kvalitativnega vzpona filmske oziroma kritiške stroke v kontekstu večje filmske podkovanosti od samih ustvarjalcev, saj bi bilo veliko bolje, če bi bilo obratno, ker je kljub vsemu veliko lažje filme kritizirati, kot pa jih snemati.
FOTO: LONGY režija: Ula Pogorevčnik, produkcija Creativeula in Warehouse Collective/JSKD
Potrebno je opozoriti tudi na dvorezen meč čedalje večje gledanosti, saj večino publike predstavljajo filmske ekipe in njihovi sorodniki, kar ni najbolj merodajen kriterij za relevantno oceno videnega. V tem kontekstu lahko skrbi konceptualno in tematsko približevanje uradnemu Festivalu slovenskega filma (FSF), ki vsako leto poteka v Portorožu in je že leta samo sebi namen. Da, res je, slovenski film izredno slabo komunicira s širšo publiko, zato bi se definitivno moral odpreti vsaj v smislu brezplačnih vstopnic za zainteresirano javnost, saj od tistih nekaj deset prodanih, nima nihče nič. Če bi bilo potrebno, bi za posamezne filme lahko organizirali dve projekciji namesto ene, kar ob ustreznem povpraševanju sploh ne bi bilo slabo. Sicer je slednje rahel ekskurz, ker so za FNF še vedno vstopnice pač brezplačne, vendar pa ostaja problem filmskih ekip in njihovih znancev, ki so zaradi številnih rezervacij, nehote onemogočili ogled marsikateremu filmofilu, kar je velika škoda.
FOTO: JSKD
Še enkrat poudarjam, da bi se slovenski film moral predvsem odpreti; in sicer niti ne toliko navzven, kot je to potrebno navznoter. Žal pa v praksi obstaja nenapisano pravilo, da bodo vloge v slovenskih filmih in TV serijah v prvi vrsti zasedli diplomanti igre iz AGRFT, za kar bodo tudi bolje plačani od tistih iz mednarodnih igralskih šol, samoukov ali predstavnikov kakšnih drugih klik, medtem ko se o kakovosti opravljenega dela nihče zares niti ne sprašuje. O kakšnih drugih igralcih, ki niso proizvod mukotrpnega treninga, ki pogosto meji že na psiho-fizično torturo s strani edine zveličavne institucije, na tem mestu seveda ne bi izgubljal besed, saj presega nagovor in vsebino pričujočega prispevka. Tragično dejstvo pa je, da je slednje v glavi marsikaterega mladega igralca vse prepogosto kar edina pot, zato so se v želji po izpolnitvi sanj o igralski karieri pripravljeni prilagajati v nedogled tudi za ceno osebne resignacije in če vmes izgubijo še moralni kompas, se nihče niti ne sekira. Vmes se zdi, da čas teče vse hitreje, prihajajo novi uvidi, znanja in izkušnje, ki jih nekateri predstavniki mlajše generacije s pridom izkoriščajo in počasi, a zagotovo, sproščajo zatohlo klimo toksičnosti, ki se vleče še iz časov prejšnjega režima. Pa čeprav komaj kdo opazi. In to na vseh področjih.
Hvala bogu, da imamo na razpolago vsaj še FNF, kjer lahko sem in tja dobimo priložnost tudi tisti, ki nismo na »pravi strani«. Vsaj včasih je bilo tako.
