PLES STARIH MATER: »ČAS JE, DA ZAČNEM HODITI BOSA«

Piše: Katja Gorečan

Jungovska psihoanalitičarka, pesnica in pripovedovalka Clarissa Pinkola Estés je leta 1992 izdala eno svojih najbolj prepoznavnih knjig Ženske, ki tečejo z volkovi, ki je v našem prostoru izšla pri Založbi Eno v prevodu Vere Čertalič. Avtorica je na podoben način strukturirala tudi knjigo Ples starih mater (Založba Eno, prevod Vera Čertalič), kjer s pripovedovanjem zgodb razkriva podobe stark ali, kot jim pravi sama: zgodbe o »divjih starih materah z zelenimi lasmi in turkiznimi trepalnicami ter čevlji vseh barv, ki potujejo naokrog po deželi in pojasnjujejo majhnim deklicam, da so lepe.«

S knjigo, cvetjem in fotoaparatom je tekla Katja Gorečan.

Avtorica je v prvi knjigi orisala različne pravljične arhetipe, torej zgodbe z različnih koncev sveta, med katerimi so tudi zgodba o grofu Sinjebradcu, ki mrtve ženske zapira v sobano, o Okostnjakinji in vseh kosteh iz ženskih zbirk, o smrtno nevarnih rdečih čeveljcih in o močno zakoreninjenih brezčasnih mitih. Amanda Hess je za revijo The New York Times napisala, da Estésova umešča žensko podzemlje na oddaljene lokacije, v globoke zapuščene vodnjake in puščavske zakope, kar naj bi nakazovalo na drugačen govor – umetniški diskurz, ki korenini v patriarhatu.

Ples starih mater se začne s Hišico v gozdu, v kateri med drugim opisuje staro mater, ki poplesuje s svojim psičkom s štrlečo spodnjo čeljustjo. Tako skuša na nek način ubesediti radikalno starko, ki si zaradi svoje magičnosti brez primere kljub prežeči nevarnosti edina upa priti na plano. Med njimi je tudi zgodba o Ani iz Nove Mehike, najstarejši starki v vasi, ki je trpela zaradi visoke vročine. Zdravnike je zato prosila, naj jo zapeljejo v sneg, kjer bo razprla haljo in prsi nastavila nebu. Estésova prikazuje neubogljivost in trmo, s katerima starke divjajo skozi življenje, in jim zato pravi plešoče stare matere oziroma »velike sile«.

»Tu stojim. Če mi želite biti blizu, stojte ob meni. Če ne, se umaknite, kajti jaz grem naprej,« med drugim beremo v knjigi, ki jo je okrasila in fotografirala Katja Gorečan.

V naslednjem poglavju nas seznani z begunskimi starkami iz očimove družine, ki so pri sedmih letih stopile v njeno življenje. Te madžarske izgnanke so po dolgih mesecih taboriščnega življenja k njim prišle tu in tam z odsekanimi prsti, vse pa podhranjene, izmučene in sestradane. Imenuje jih »ljubljene tujke, ki so me rešile zdrsa v ničnost skrbno kultiviranega prilagajanja.« Estésova priznava, da so ji starke rešile življenje tisti hip, ko so postale njene matere. To bi lahko botrovalo tudi avtoričini odločitvi za poklicno pot, na kateri že več kot štirideset let deluje kot specialistka za posttravmatično zdravljenje žrtev vojn in begunstva. V svoji praksi se pogosto navezuje tudi na podobe iz sanj, arhetipe in predvsem celjenje s pomočjo zgodb – v Plesu starih mater je to vlogo zasedel ples oziroma moč gibanja, premikanja.

Ampak kaj pravzaprav pomeni ples stark, o katerem pripoveduje Estésova? Ples je tisto, s čimer so si starke zapolnile trenutek, preden so se začele starati, pomeni hrepenenje, ples ob pokopavanju mrtvih in pomeni kraj, »kjer živali še plešejo, kjer vse, kar je posekano, spet zraste.« Gre torej za ples, ki so ga že neštetokrat poskušali umoriti, a kljub temu ne more nikoli izumreti; ker se ples stark – kot prave besede ob pravem času – vedno znova vrača v življenje.

Večni trenutek med včeraj in jutri. Foto in kolaž: akad. slikarka Mojca Senegačnik

Estés tolažilno pripoveduje o pozabljenih in zakopanih stvareh, ki bodo vsak čas ponovno prodrle na površje. Njene zgodbe so nenavadne, kakor da bi nastale v koreninah nekega drevesa, hkrati pa vsakdanje, kot bi se zgodile v sosednji vasi. Posveča se stalnim in vseprisotnim obrazcem. Iz različnih zornih kotov opisuje starke, ki pomirjajo in pomagajo celiti vsakogar, ki se ga dotaknejo. V tesni povezavi s celjenjem je tudi narava, ki jo Estésova razume kot sorodnico. V pričujoči knjigi bralec po eni strani dobi občutek, da ga za vogalom naslednjega poglavja čaka smrt, po drugi pa ga preseneti zgodba o zdravilnih besednih napojih, o novorojenčkih, ki spreminjajo obliko, in o čudežih na pokopališčih.

Da ne bi pozabili na rituale, Estésova opiše, kako so begunske starke zahtevale svoj prostor v družbi, ko so narisale krog, nato pa stopile vanj, rekoč: »Tu stojim. Če mi želite biti blizu, stojte ob meni. Če ne, se umaknite, kajti jaz grem naprej.« Njihove solze so izničene in sesute v prah tudi po zaslugi ročnih del, kot so kvačkanje, sajenje, pobiranje, sejanje in tkanje. Predvsem pa, kot pravi v zaključni pesmi o Indijanki, ki ji je zdravnik zabičal, da mora biti ves čas obuta: »Mislim, da je naposled prišel čas …,/da čim pogosteje hodim bosa,/da bi resnično videla in slišala.« Hoja z bosimi nogami je potemtakem postala gesta upora in istočasno simbol odhoda.

Se je z bosimi nogami mogoče povzpeti tudi do zaslužene žetve?