KULTURNI UGRIZ III: IZGINJANJE

Piše: Aleš Jelenko

»Nočem reči, da potrebuje literatura glamurozen prostor z lestenci in slikami v zlatih okvirjih, le to, da daje lokacija literarni prireditvi svojevrsten vrednostni predznak. Ni tako zelo nepomembno, kje se pesniški večer odvija, saj s tem javnosti sporoča, kam umetnost spada. In pri nas se zdi, da spada na obrobje, v podrtije …«

I.

Danes je na balkonu precej sveže. Jutro je. Meglice se spuščajo po vasi in počasi brišejo okolico. Hiše počasi izgubljajo obliko, dokler jih gosta meglena tvorba povsem ne iznakazi. Drevesa še nekaj časa vztrajno štrlijo iz bele koprene, a na koncu tudi ta omagajo in se prepustijo izginjanju. Globoko vdihnem in … tema. Oči imam široko odprte in zrem v praznino. Nikjer ni tiste svetlobe, ki jo tako nazorno prikazujejo holivudski filmi, ko na koncu temnega predora zasveti luč – rešitev. Ne, tega v resnici ni. Ali pa je tako zgolj v moji resničnosti? Nisem prepričan. Vem le, da je moja bit tesno povezana z ustvarjanjem in obratno. Vse ostalo je tema …

II.

Pred časom sem se vrnil iz Rima, kjer sem – na povabilo organizatorjev mednarodnega literarnega festivala Ritratti di poesia – sodeloval na pesniškem branju, ki se je odvijalo v imenitnem Tempiu di Adrianu, samem centru večnega mesta (in v bližini Panteona, ki me je povsem osupnil).

Že sama lokacija dogodka je za naše razmere povsem nepredstavljiva; notranjost templja je namreč predelana. Med dobro ohranjenimi stebri vse služi svojemu namenu: izvedbi kulturno-zgodovinskih dogodkov. Pri nas branja potekajo drugje – v starih razpadajočih stavbah, kjer se pod pretvezo družbenega uporništva odvijajo pesniški večeri, na katerih so bralci in poslušalci iste osebe. No, saj ne da je to kaj posebej novega v naši deželi, a vendarle.

Na tem mestu moram omeniti dvoje. Prvič: nočem reči, da potrebuje literatura glamurozen prostor z lestenci in slikami v zlatih okvirjih, le to, da daje lokacija literarni prireditvi svojevrsten vrednostni predznak. Ni tako zelo nepomembno, kje se pesniški večer odvija, saj s tem javnosti sporoča, kam umetnost spada. In pri nas se zdi, da spada na obrobje, v podrtije …, tja, kamor živa duša (razen nekaj svetlih izjem) ne stopi. No, in to nas pripelje do druge poante. V Rimu sem doživel nekaj neprecenljivega: na dogodku so prisostvovali dijaki, študentje, pisci, nepisci, mimoidoči turisti, domačini, upokojenci … Kako vendar? A ni sodobna literarna – ali kar splošna umetniška – produkcija namenjena le ozkemu krogu ljudi? V to nisem več tako zelo prepričan.

Organizatorji so se res zelo potrudili; ne zgolj z dogodkom samim, pač pa tudi za nas – gostujoče avtorje. S partnerko so nama plačali potovanje, namestitev v hotelu Regno (ki je ulico ali dve oddaljen od lokacije dogodka) in hrano. Za nameček pa sem za svojo pesem, ki sem jo poslal na njihov literarni natečaj, prejel še honorar. Kako se to zdi nam? Povsem nepredstavljivo. Tukaj se gremo brezplačno umetnost. In, kar je še huje: namesto da bi jo vsaj prodajali, jo raje podarjamo, češ: »Bolje to, kot nič«. In potem capljamo, padamo, se utapljamo in stokamo iz brezna. Izginjamo.

Ne, za naše stanje ni kriva (le) politika – ministrstva, poslanci –, krivi smo (predvsem) sami; ker se ne cenimo; ker se hitro zadovoljimo; ker umetnosti – literaturi, arhitekturi, slikarstvu, glasbi … – ne damo prostora, ki si ga zasluži in potrebuje za lažji in učinkovitejši vstop v družbeno sfero, s pomočjo katere mora zadihati in se osmisliti. Zato nikoli ne vem, kaj naj odgovorim, ko me nekdo vpraša o stanju umetnika/kulturnika v naši državi. Ne vem, ker je vse skupaj tako v razsulu, da ni več razpoznavno. O sorodnem občutju pričajo tudi verzi Taje Kramberger: »Sprašujejo me o razmerah v deželi / iz katere prihajam. // Lahko bi jim – in to z veseljem – govorila o neki drugi deželi, / iz katere dejansko sem, mentalni, imaginarni. / Te pa, katere potni list nosim, / mi stiska grlo, da o njej lahko le hropem.«

Tudi sam moram včasih pisati kar tako, za zabavo – ker je to »pač« družbeno sprejemljivo in se tako »pač« počne. Kulturniki smo zgolj pijavke, to vendar ve vsak povprečni državljan.

Spomnim se literarnega branja, ki je v okviru projekta Gibanje za javni govor pred nekaj leti potekalo v Mariboru. Posebej za to priložnost so postavili kakšna dva metra visok rdeči oder z mikrofonom, ki je deloval le, če so se ljudje pod odrom premikali po platformi in proizvajali elektriko za ozvočenje. Če je bralec svoje sporočilo želel posredovati javnosti, je na nek simboličen način moral biti povezan s skupino, ki je med njegovim nastopom proizvajala elektriko. Precej simpatična zadeva. Kakorkoli, med branjem na trgu je mimo nas prikolesaril možakar v srednjih letih in začel na ves glas vpiti: »Izkoriščevalci! Takole zapravljate naš davkoplačevalski denar! Marš!« je še pljunil, nam vehementno pokazal sredinec, se skoraj prevrnil, potem pa se nekako le obdržal na kolesu in odvihral dalje. A bodimo iskreni: zagotovo ima somišljenike, je pa edini, ki je to takrat – sicer žaljivo – povedal na glas.

Ja, tukaj smo; v položaju, ki ga ne znamo več krotiti – povsem nam je ušel izpod nadzora.

Ni tako nepomembno, da je kultura gonilna sila, ki družbo žene v nove neulovljive in neslutene pokrajine – da gradi našo notranjost in naše temelje. A mi na to pozabljamo. Pozabljamo in zato izginjamo …

III.

Med nogami se mi smuka dveletna hčerka, partnerka se je ravno vrnila iz trgovine. Prinesla je nekaj za pod zob. In jaz? Hja, pišem. Pišem in vsak mesec čakam na tistih sto evrov honorarja, ki ga »prinesem« domov. Njima, da bi tako tudi sam prispeval svoj košček opeke v zgradbo, ki jo lepo počasi postavljamo. Večkrat moram v kopalnico, da stopim pred ogledalo, se zazrem vase in dobro premislim, ali je sploh vredno. Zaenkrat še. Toda: bo tako ostalo?

IV.

Meglice se sčasoma razblinijo. Tako nenajavljene, kot so prišle, tudi odidejo. Brez poslovilnega govora ali pisma, ki bi mi razkril njihov skrivnostni prihod. Tudi ko se bela odeja umakne – ko hiške, drevesa in glave ljudi pokukajo na plano –, je še vedno vse nejasno …

Če vam kaj ni jasno, preberite še Kulturni ugriz II in I.