PROMOCIJA POEZIJE SREČKA KOSOVELA V TUJINI

Piše: Simona Zorc Ramovš

Baltoji Varnele 2017, Promocija poezije Srečka Kosovela v tujini

Septembra 2016 smo s KD Teater Grosuplje že drugič gostovali na festivalu »Baltoji Varnele«, prevedeno v slovenski jezik Bela vrana. Pomenljiv naslov, ki kaže na željo prikazovanja novih estetik evropskega mladinskega gledališča. To je bil že 11. mednarodni festival mladinskega in otroškega gledališča v Šiauliu Dramos Teatras, v najstarejšem Litovskem gledališču (kot npr. naša Drama SNG Ljubljana), kjer vsako drugo leto gostijo izbrane mednarodne produkcije iz Evrope in Anglije. Za mladinsko zasedbo Gledališče ggNeNi je bilo vse skupaj ravno prav vznemirljivo in tudi delovno. Seveda tudi z dodatnimi vajami, saj smo skoraj polovico pesmi in vmesnih besedil interpretirali v angleškem jeziku. Predvsem tiste iz Mladine. Ja, Srečko Kosovel je kot eden vodilnih sourednikov, s krogom generacije mladih kulturnih ustvarjalcev, pisal v njene prve izvode že leta 1925!!

Spodobi se, da povem, da smo z ugledališčeno poezijo Srečka Kosovela, Proračun obcestne svetilke, dobili pred tem, maja 2016, v Novi Gorici na državnem festivalu Vizije 2016, nagrado za najboljšo predstavo v celoti – Vizionar 2016. To je bila odločujoča vstopnica za našo prijavo na festival. Veseli smo bili, da so nam organizatorji po pregledu prijave,  vsebine predstave, tehničnih zahtev in referenc poslali prijazno vabilo na festival.

Organizatorja, Dalé Dargiené in Virginijus Dargis, voditelja Vaiku ir jaunimo teatro Studija »Kompanija Saun« Šiauliai,  sta se z mladimi člani gledališkega studia zelo potrudila. Program je tudi zaradi častitljive obletnice mesta  – 780 let – imel osveženo podobo z aktivnimi novimi vsebinami. Tako si nismo ogledali le čim več predstav ali odigrali predstavo v določenem terminu festivala, ampak smo bili del gledališkega mladinskega gibanja v mestu. Poleg delavnic, ki so bile umeščene v zgodnje jutranje ure, dodatnega programa off predstav alternativnega in inovativnega značaja (3 letnikov študentov LMTA – Lietuvos muzikos ir teatro akademija in mednarodne  Academy of Arts, Klaipeda University) smo morali sodelovati tudi  v mestni paradi v množici 5000 udeležencev, ki soustvarjajo utrip mesta s svojimi dejavnostmi. Zadnji dan festivala smo vsi sodelujoči v amfiteatru na robu mestnega parka pokazali improvizacije na temo svetlobe v magičnem času, med dnevom in nočjo. Zanimivo dogajanje za vse mimoidoče pa tudi za publiko, ki se je selila od enega k drugem dogajanju. Potrebno je omeniti tudi razprave o uprizoritvah v foajeju gledališča, po vsaki predstavi. Čutila se je posebna vznemirjenost pri prvih pogovorih, vendar se ti niso razvili v pričakovan učinek; so pa udeleženci festivala to pobudo komentirali kot dobrodošlo.

Ker je bila udeležba večja kot pred letoma, je bilo druženje z ostalimi mentorji nastopajočih skupin bolj intenzivno in zanimivo. Slovenci smo edini, ki delamo v okviru društvene dejavnosti. Vsi ostali iz Litve, Latvije in Anglije – žal je italijanska skupina dan pred začetkom festivala odpovedala sodelovanje – imajo gledališke šole, ki so mesečno plačljive. Ta temeljna razlika se opazi tudi na odru. Težave, o katerih smo se pogovarjali, pa so povsod iste: pomanjkanje dramskih besedil za to starostno stopnjo, težave s prostorom rednih vaj, zahtevna post produkcija z vsemi napori s ciljem čim več uprizoritev in seveda zapleteno ter inovativno  pridobivanje novih članov. Temeljni odnos do kulture je vsaj v državah, ki so sodelovale, nekoliko višji.  Tudi participacija profesionalne gledališke hiše v Šiauliuju oz. Litve kaže, da je pomembnost gledališke vzgoje pri lokalnih in državnih oblasteh upoštevana in cenjena. Bolj kot pri nas. Glede na svetovno situacijo smo mentorji, gledališki pedagogi in režiserji skupaj ugotovili, da naše delo zagotovo prispeva…. v boljše čase. Zveni sicer že večkrat slišano, vendar upam na sinergičen učinek, zato zapišem v soglasju s sodelujočimi na festivalu: ustvarjalnost na gledališkem področju mlade osvobaja, jih uči nastopanja, inovativnosti, umetniškega izražanja, razmišljanja in jim daje samozavest.
Odziv na našo predstavo je bil dober. Vsekakor smo opazili, da bi morali imeti podnapise tudi za neprevedene pesmi. To bo potrebno drugič popraviti. Vzbudili smo veliko zanimanje pri angleški skupini, ki je aplavdirala igralcem za suvereno in prepričljivo interpretacijo v angleščini. Bili so  presenečeni, kako današnji je Srečko Kosovel. Največje priznanje pa je bilo izrečeno s strani mentorja in režiserja Arvydasa Butkusa, otroškega in mladinskega gledališča »Bendraamžiai« iz Joniškisa,  ki smo ga navdušili za nov projekt temelječ na poeziji. Stiliziran minimalizem z osnovami fizičnega gledališča so opazili prav vsi. Igralci Gledališča ggNeNi so svojo nalogo odlično opravili.

Ker sem bila prejšnje leto strokovni sodelavec JSKD RS za otroško gledališče, ugotavljam, da imamo v Sloveniji gledališko produkcijo na primerljivi evropski ravni. Temeljna razlika je, da mladi igralci drugih držav udeleženk festivala vsak hip vedo, zakaj so na odru. Torej zelo zavestno ustvarjajo odrsko resničnost. Seveda jim to omogoča predvsem način dela – redna gledališka vzgoja v gledaliških šolah. Pri društveni dejavnosti pri nas, tudi če je delo mentorjev in tehnične ekipe na zelo visoki ravni, jo še vedno večina razume kot prostovoljno dejavnost. Veliko napora je potrebnega, da tudi starši razumejo odgovornost otroka ali mladostnika, ki jo nima le do vloge, ki jo igra, ampak tudi do skupine in seveda publike. V gledališki dejavnosti je vsak vključen igralec solist. In ta ugotovitev velja tako za manjšo kot tudi večjo vlogo. Žal mi je samo, da pri nas primeri dobrih praks gledališke vzgoje prevečkrat »izvisijo« pri medijski prodornosti ali podpori, čeprav dosegajo vrhunske rezultate. Ko smo potovali v Litvo, smo kljub pripravljenem sporočilu za javnost dobili ničelni odziv s strani novinarjev. In tu se zrcali podoba mladinske kulture v družbi.  Komentar medijev: gre za izrazito lokalno vsebino, …čeprav si izbran na mednarodni festival kot edina slovenska skupina!!! Take komentarje težko sprejmem – čeprav je po drugi strani res, da tudi profesionalni gledališki dogodki niso tako objavljani, kot bi si  zaslužili. Rešitev za vse vidim le v sistemskem združevanju vseh, ki delajo(mo) na teh področjih. Samo tako ne bomo ostali prezrti ali celo odvečni.

P.S:
Če ostajam s poslanstvom, ki sem ga čutila kot mentor in sorežiserka gledališke predstave, ki razširja grozljivo aktualne verze pesniškega genija, pa še tole. V Šiauliuju smo bili leta 2014, tik pred uvedbo skupne evropske valute. Pričakovanje je bilo v zraku, pravzaprav tista posebna svetloba, kot jo zapisuje Kosovel. Čutiti je bilo spremembe pričakovanj, ko se je zdelo, da bodo Litovci z Evropo zadihali isti zrak, isto svobodo…. Jeseni 2016 se pokroviteljska roka Evrope v Litvi kaže v tipičnih arhitekturnih replikah nakupovalnih centrov (Špar, Hofer,…), bencinskih servisov, trendovskih lokalih, gospodarskih con ob vpadnicah v mesto. Tudi ulica razkriva spremembe. Poleg višjih cen je Šiauliu dobil bolj evropski obraz. Čutila sem tudi ostrejšo zarezo med ruskim in  evropskim vplivom. Razslojenost prebivalstva je bolj očitna. Pač, le razpoka (ali neprimerna guba) na osveženem mestnem obrazu. Srečko Kosovel bi ostal razočaran in ostro žareče kritičen.