JANEZ VAJEVEC (1946- 2021), UTEMELJITELJ IN URESNIČEVALEC METHOD ACTING- A KOT NAČINA ŽIVLJENJA V SLOVENSKEM KULTURNEM PROSTORU

Čamernik in Janez Vajevec

3. junija 2024
Žiga Čamernik tokrat piše o delovanju Janeza Vajevca, zagotovo enega prodornejših dramskih  pedagogov zadnjega časa, ki je bil tudi sami igralec in režiser. Skozi njegove tečaje in študijske programe je šlo veliko število  gledališčnikov in filmarjev, tako profesionalnih kot ljubiteljskih. Njegov učni prijem je zasnovan na osnovah, ki sta jih postavila  K.S. Stanislavski in Lee Strasberg, dva velikana, eden gledališkega in drugi filmskega učenja, ki je za Hollywood konstituiral popolnoma nov način filmske igre. 2. junija je minilo natanko  tri leta od Vajevčeve smrti.

Piše: Žiga Čamernik

V slovenskem kulturno umetniškem prostoru se danes zdi že skoraj odveč vedno znova  poudarjati večplastni pomen in namen igralske Metode čutnega in čustvenega spomina (t.i. Method Acting-a), ki sta jo v slovenski in srednjeevropski kulturni prostor z izjemno umetniško vizijo, lucidnostjo in tudi skrbnostjo, plasirala brata Janez in Andrej Vajevec  že v začetku 80-ih let prejšnjega stoletja. Tako ima Metoda na naših tleh že več kot 40-letno tradicijo, kar nikakor ni zanemarljivo, zato je treba nekako poskrbeti, da to dejstvo ne bi ostalo prezrto. Kaj je torej na stvari?

Pot v New York in vrnitev domov 

Darilo Janezovih študentov za njegov rojstni dan – plakat Marylin Monroe

Danes žal že pokojni Janez Vajevec, dramski pedagog per se svetovnega formata, je v svojih mlajših igralskih študentskih letih kot diplomant AGRFT uvidel, da v njegovi igralski tehniki nekaj ne deluje (štima), da je nekaj off, čeprav je  med drugim za svojo igro dobil celo  študentsko Prešernovo nagrado. Šlo je torej za enega tistih redkih talentov, ki si zasluži oznako, da poseduje izredno senzibilnost in poglobljeno inteligenco (»extraordinary sensibility and profound intelligence«, če citiram njegovega igralskega učitelja Strasberga). Naneslo je, da se je poročil s Čehinjo, s katero sta se preselila v ZDA, da si onkraj luže ustvarita skupno življenje. Tam se jima je rodil  še sin Domen, Janez pa se je najprej morel vrniti na začetek, k svojemu osnovnemu poklicu zobnega tehnika, da je lahko družino sploh preživljal. Vmes je od slovitega režiserja Elie Kazana izvedel za slavni  Actor’s Studio in Lee Strasberg Institute v New Yorku, kamor se je bil tudi namenil. Strasberg je bil ameriški Jud, inspiriran s strani igralskega sistema Rusa K. S. Stanislavskega, v katerega igralski studio so se zatekali bodoči veliki igralci; najprej  Marlon Brando, James Dean in Marilyn Monroe, nekoliko kasneje pa tudi Al Pacino, Robert DeNiro, Jack Nicholson, Meryl Streep, itd. (seznam je praktično neskončen) in v Hollywoodu konstituirali nov način igre, ki temelji na t. i. dramskem realizmu. Omenjen institut je Janez obiskoval kar osem let, tri cele semestre pa se je učil neposredno od Leeja samega, in kar je izvedel tam, je bilo praktično neprecenljivo. Ker je Janezu istočasno poslovno dobro stekla njegova zobna tehnika,  je v tistem času zavrnil celo epizodno vlogo v kultnem filmu Francisa Forda Coppole, Apokalipsa zdaj. No, da to ni ostalo  čisto brez posledic, govori zanimiva anekdota, da se  nekaj let kasneje glavni igralec tega filma, Martin Sheen, med snemanjem svojega novega filma mudil v Zagrebu in tam obiskal Actor’s Studio pod vodstvom Vajevcev. Kolegialno, ni kaj. V tistem času se je Janez sicer že ločil in preselil nazaj v Slovenijo, kjer je želel nesebično deliti svoje na novo pridobljene igralske izkušnje. Naletel pa je le na hladen tuš, saj se je izkazalo, da pri nas razmere za kaj takšnega sploh še niso zrele, zaradi česar je hitro zapustil ljubljansko Dramo in v letu 1982 s svojim bratom Andrejem ustanovil lasten igralski studio, ki živi še dandanašnji, le v rahlo modificirani obliki.

 Ljubljanski studio in delovne metode 

Izvedba vsakoletnih Master-Class igralskih delavnic ob koncu poletja v Grožnjanu so bile  nepozabno doživetje za vse navzoče

Ta ljubljanski Actor’s studio je neprekinjeno deloval  vse od 80-ih let prejšnjega tisočletja. Vanj je zarezala šele epidemija COVID 19 in pa tudi Janezova bolezen, ki nam ga je vzela v kritičnem letu 2021. Po teh dveh šokih za našo skupino igralskih entuziastov (prvi družbeni, drugi bolj osebni) se je bilo potrebno nekako konsolidirati, če smo Janezovi sledilci in nasledniki želeli, da Metoda kljub njegovi smrti dejansko preživi. V njenem imenu sva sedaj tukaj vsaj dva pedagoga, njegov brat Andrej in moja malenkost, ki sva začutila notranjo potrebo, da Janezovo neizmerno dragoceno kreativno delo tudi nadaljujeva, pa čeprav vsak  po svoje.

Na grobo povedano  se metodičen igralski trening sestoji iz relaksacije telesa, ki je nujno potrebna, saj ravno telo v vsakdanjem življenju ljudje nekako najbolj zanemarjamo in celo zanikamo, saj vse svoje potenciale pretežno stavimo na intelekt (ratio, argumente), ki je – morda paradoksalno – hkrati tudi najbolj »omejen«, saj sam po sebi v končni konsekvenci vodi le v “fah idiotizem” (enostransko omejenost v določen vzorec).

Sledi zbranost, katere sinonimi so še ozaveščenost, prisotnost in čedalje bolj popularna čuječnost (t. i. mindfulness), preko katere se povežemo z našimi čutili, ki so edini garant življenja v določenem trenutku, kar je za slehernega ustvarjalca (pa tudi duhovnega delavca) izjemnega pomena. Pri takšnem početju gre za svojevrsten suspenz ega, ki v vsakdanjem družbenem življenju sicer prevzema vodilno vlogo in dominira že po inerciji civilizacijskih norm in zahtev. Zaradi tega  gre pri kreativnem delu z njim za soočanje z eno trdovratnejših človeških navad (pa tudi razvad), namreč za neizmerno potrebo vselej »imeti prav«, čeprav je ego sam po sebi v osnovi konstituiran in usmerjen nekreativno. Zaradi navedenega je tako za reševanje in vzpostavljanje sleherne kreativne situacije vzpostavitev instance zavesti (torej zaznavanja »tukaj in zdaj«) dejansko nujna, kar pomeni, da ni dovolj zgolj teoretiziranje  o njej, pač pa jo je potrebno tudi praktično izvajati.

. Igralca Sanja Tonković in Ivica Gunjača med izvajanjem dramskega prizora na igralskem intenzivu  v Grožnjanu

Sama osnova Metode kot igralske tehnike so poleg tega  še vaje čutnega spomina, ki urijo našo imaginacijo, s pomočjo katere re-kreiramo naše vsakdanje izkušnje, jih aktivno analiziramo in celo razkrinkavamo dejanja, na katera v življenju nismo najbolj ponosni. S pomočjo kreativnih orodij vere in volje, ki jih Stanislavski dodaja kot nujna pripomočka za igralsko delo, se tako ustvari nekakšna »mišelovka«, na podlagi katere lahko zaznamo »resnico trenutka«, s čimer se razodeva psihološka narava  vsakdanje človeške manifestacije, ki nam hkrati omogoča tudi kritično distanco. Z drugimi besedami: s tem, ko gledamo resnico svojega  obnašanja na odru (ali pred kamero), se od nje hkrati tudi distanciramo, kar pomeni, da skozi ta proces lahko doživimo celo katarzo, prosto po Aristotelu. Čeprav nemara zveni staromodno, gre pri tem za univerzalne danosti naše lastne narave, ki so večne.

Žal v svetu, kjer prevladuje toksični cinizem in čedalje bolj sofisticirana tehnologija, tudi sam Hollywood pogosto nima več ne časa ne potrpljenja za kreativno delo z imaginacijo.  Zato večinoma deluje kar faktično, kar pomeni, da se dobesedno zlitje igralcev s posameznimi filmskimi vlogami (t i. »ufuravanje«), ki traja tudi po več dni ali celo tednov, krivično zamenjuje za Method Acting, v resnici pa gre zgolj za njeno najbolj profano obliko mistifikacije. Kakšna škoda za izvorno načelo Metode!