Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Petra Koršič
Stopam po turobni obrečni poti v Trnovem v Ljubljani in med hojo kakor običajno snujem besedilo. Za mano je ogled obeh polfinalnih tekmovanj živega odrskega nastopanja s poezijo, imenovane slempoezija, v originalu Slam Poetry. Za menoj sta tudi prvi in celo drugi krog finala. Občutim, da sem končno vzljubila nahrbtnike; morda zato, ker je vse tako prazno kot v kakšnem art filmu. Najbrž zato, ker se nihče ne drenja za mano. In opažam, kako prikladni so. Omogočijo mi proste roke, vzravnano držo. Mimogrede, vse to je važno za slem. Kakor na primer ta, simbolični nahrbtnik, o katerem moram spregovoriti, če želim pisati o letošnjem mednarodnem pesniškem tekmovanju Slam Poetry 2020, ki je potekal v Mariboru pod okriljem Mladinskega kulturnega centra Maribor (odslej: MKC) s koprodukcijo SiSlam in Pesniškim društvom Slam zverine.
»Če vas daje nostalgija po tem, kako vesel je lahko december, si oglejte posnetke na kanalu You Tube in FB-profilu. Da, lahko si zagotovite izpreženje za dva debela večera. In to v družbi nadpovprečno dobre slempoezije z vseh koncev Evrope.« Središče izpraznjenega Maribora pa je v objektiv ujela Nina Medved; arhiv MKC Maribor
Začetek decembra je in javne površine so tako izpraznjene, tudi tedaj, ko ne velja policijska ura, da se od petka, 27. novembra – običajnega slavnostnega prižiga novoletne svetlobne dekoracije – zdi, da je še več prostora za luč: za praznično okrasitev, ki morda edina spominja na veseli december. Nekaj povsem drugega od vzdušja radijskih, televizijskih novic in spletnih portalov je bilo radostno, vzneseno in celo ekstatično vzdušje, ki so ga v studiu v prostorih MKC Maribor ustvarjali dva večera, in sicer – izpostavljam najbolj zaslužne za vzdušje – voditelja Juš Milčinski in Mojca Frim, predvsem osebi iz zaodrja, zakulisja Petra Kokol in Metka Zadravec ter žirantka iz Makedonije, Elena Prendžova, pesnica, slemerka, avtorica prve antologije poezije ženskih ustvarjalk v Makedoniji, ki bi morala biti tiste dni v živo v Sloveniji in naša gostja cikla AD HOC v Trubarjevi hiši literature. Med evropskim slemom smo slišali, da se predaja občutku, mu sledi in tako oceni nastop, točkovanje pa je stopnjevala z dramatičnim odpiranjem zloženih listov s točkami in emoji, kot so srčki, metuljčki ali zvezdice. Če vas daje nostalgija po tem, kako vesel je lahko december, si oglejte posnetke na kanalu You Tube in FB-profilu. Da, lahko si zagotovite izpreženje za dva debela večera. In to v družbi nadpovprečno dobre slempoezije z vseh koncev Evrope.
»Slema ne moreš uspešno širiti, če tudi sam nisi slemer z dušo, telesom, nastopom in veličino svoje sklesane in ponižne majhnosti; moja teorija se torej spet potrjuje: na dolgi rok lahko promocija deluje le, če je iz mesa in krvi, če je pristna. Tu gre pohvala za vztrajnost tudi Nini Medved«, ki je v in za objektivom; arhiv MKC Maribor
Povsem navdušena nad dejstvom, da se slem v Sloveniji neustavljivo razvija, s priklonom MKC Maribor in Slam zverinam, da so se spustili v to pustolovščino, mi misel nostalgično spolzi v nahrbtnik. Torej, da boste razumeli: moj priklon MKC-ju gre zato, ker so se samoiniciativno lotili izvedbe prvega virtualnega mednarodnega tekmovanja v slemu.
Lani oktobra sem žirirala tekmovanje v ljubljanskem metelkovskem klubu Channel Zero, kjer je moja podpora šla kasnejši zmagovalki Evi Kokalj, ki bi morala Slovenijo zastopati na tekmovanju v italijanskem Milanu. Žal je tekmovanje odpadlo, slišali smo javljanje iz Milana in vodjo festivala, ki je, ponosen na Slovence, žal žalostno odslemal le pesem Bla bla bla. Na srečo se je ekipa iz Maribora pod producentstvom Nine Medved, vodstvom Petre Kolmančič in z veliko izvedbeno ekipo okorajžila in zadevo kljub svetovnim ukrepom proti covid 19 izpeljala, in to dobro.
Nostalgično razmišljam, kaj je od slemov, ki sem jih organizirala pri LUD Literatura in kasneje skušala povezati z Mladimi rimami, ostalo in je še zdaj prisotno v dediščini odrskega nastopanja s poezijo »v živo«. Ne boste verjeli – da, to je voditelj Juš Milčinski. Že pri nas je dobro opravljal posel, ko je nadomestil Dražena Dragojevića, s katerim sva sleme vodila in nehote, malo za šalo, malo zares, pa vendar – v vsaki šali se skriva nekaj ideologije – uprizarjala podobno ponesrečeno dvojico perfektnega moškega voditelja in prikupno zmedene učenke. Juš je resnično nenadkriljiv tudi in predvsem v angleškem moderiranju in tako rekoč sprotni mentor voditeljski »vajenki« Mojci Frim, ki se ji je zatikalo vse, med drugim tudi branje zapisanega besedila. Pa kaj potem … Bilo ji je rahlo nelagodno, a znala je zvoziti in povrh vsega biti še prikupna. Nič narobe. Vendar ne morem, da ne bi opozorila na stereotip, ki je izredno invazivna tujerodno-domačerodna kultura in je prisotna domala povsod.
»Žal niti tandemska organizacija z Mladimi rimami ni prinesla tistega, kar slem mora biti: vzgojiti je treba nastopajoče, tekmovalce, slemerje, in Mariboru, zdaj lahko rečemo kar Sloveniji, je to uspelo«, tudi po zaslugi ‘mariborskega’ voditeljskega tandema: Mojce Frim in Juša Milčinskega. Foto: Nina Medved; arhiv MKC Maribor
Tako sta ženske moč, mik in suverenost utelesili slemzverini in slemerki Petra Kokol in Metka Zadravec. Da. Tu je druga poanta mojega razmisleka o tem, kako lepo je, da se je slem razrastel in da je tako krepak deležnik v kulturi tudi v Sloveniji, o čemer sva z Gregorjem Podlogarjem lahko le sanjala … Prav zato, ker slema ne moreš uspešno širiti, če tudi sam nisi slemer z dušo, telesom, nastopom in veličino svoje sklesane in ponižne majhnosti; moja teorija se torej spet potrjuje: na dolgi rok lahko promocija deluje le, če je iz mesa in krvi, če je pristna. Tu gre pohvala za vztrajnost tudi slovenski državni prvakinji v slemu Nini Medved.
Pred dvema letoma sem bila 21. decembra gostja slema v Mariboru in opazila sem napredek, kvantitativni in predvsem kvalitativni, tako v nastopu, besedilih in razvejanosti prizorišč. Naj spomnim, da je vse to dediščina prvih slemov z začetka tisočletja, ki smo jih organizirali pri LUD Literatura in jih izvajali v KUD France Prešeren v Trnovem. Slemovska dediščina, ki sem jo kasneje skušala ohranjati pri življenju, organizirala in vabila nastopajoče osebno, vse lanske in vse morebitne interesente, nastopila sem tudi sama, bodisi kot žirija, ki mora tudi znati slemati, bodisi kot voditeljica, izkusila eros odra še s poezijo na pamet in s sproti nastajajočo in sklenila, da moram slem povezati z Mladimi rimami (tedaj še skupaj z Veroniko Dintinjana in Dejanom Kobanom) in to dediščino prepustili mlajšim. Žal niti tandemska organizacija z Mladimi rimami ni prinesla tistega, kar slem mora biti: vzgojiti je treba nastopajoče, tekmovalce, slemerje, in Mariboru, zdaj lahko rečemo kar Sloveniji, je to uspelo.
»V te simbolične mikrofone je po pravilu slema na pamet, brez pripomočkov in pomočnikov, povedalo svoja pesniška besedila devetnajst pesnikov iz devetnajstih držav, iz vse Evrope, ki niso bili kar neki naključni slemerji, temveč državni prvaki.« Foto: Nina Medved; arhiv MKC Maribor
Nam je tedaj šlo slabše. Na oder je prišel celo kak pravoverni in priznani slovenski ali ameriški pesnik, recimo Joshua Beckman, a zdi se, da je naše nekoliko vzvišene tekmovalce vse bolj nadomeščala strast neuveljavljenih imen, ki so se kasneje razvila na širšepesniškem področju ali obmolknila. Vmes je bil v Mariboru Pesniški vrtiljak z Ninom Flisarjem, ki je vzgajal slemerje na Štajerskem, tudi tja sem zašla kot obiskovalka in žirantka, spremljati je bilo treba vse.
Kot organizatorko slemov in kritičarko ter pesnico me pogosto vabijo v žirije, med drugim naslednik in aktualni organizator Dejan Koban. Spomnim se, kako sva se z Joseom (iz dua Murat & Jose) v Channel Zero počutila darežljiva z ocenami napram strogemu občinstvu. In prav to se je letos dogajalo na virtualnem slemovskem tekmovanju, ki je potekalo v organizaciji MKC Maribor. Prvi polfinale je spremljalo približno 250 ljudi, drugega nekje v sredini okoli 200, kar pomeni, da so se ljudje utrudili, in proti koncu le še 170.
Naj omenim celostno podobo Evroslema: oblikovalka logotipa prvenstva Maja Šušteršič in oblikovalec Matic Ačko sta domiselno združila podobo virusa tako, da so izrastki iz kroga mikrofoni, in vse je, mljask lepo, kiči rozasto. V te simbolične mikrofone je po pravilu slema na pamet, brez pripomočkov in pomočnikov, povedalo svoja pesniška besedila devetnajst pesnikov iz devetnajstih držav, iz vse Evrope, ki niso bili kar neki naključni slemerji, temveč državni prvaki. Na ekranu smo bili deležni angleških podnapisov, na spletni strani MKC-ja pa še prevodov v slovenščino. Na načelni ravni je ves angažma nujno pohvaliti, četudi se je našla kakšna prevodna (z avtom »zbiti«, ne »udariti« psa), tipkarska (levostična vejica) ali pravopisna napaka (buržoazija ne buržuazija), ki se je po vsej verjetnosti zaradi časovnih pritiskov izmuznila urednici in tudi lektorici. Da gre danes besedilo skozi vse te roke, ni več samoumevno. Da, časi se spreminjajo in generacije z njim …
»In seveda je tu kraljevala Olza Olzeta iz Barcelone, ustanoviteljica poezije proti kapitalizmu in patriarhatu in koordinatorka LGTBI+ protirasističnega odprtega mikrofona v Barceloni.« Foto: Solja Krapu-Kallio; arhiv MKC Maribor
Ker je slem po vzdušju razposajeno tekmovanje, ga povezujemo z mladostjo. Večina nastopajočih je bila mlajša, s poezijo je izstopala domiselna Solja Krapu, ki je zastopala svojo rodno Finsko, a je kot književnica več let delovala na Švedskem. V žiriji je bil Jaan Malin iz Estonije, ki je tudi dolgoletni poznavalec slema in je tako s svojo kilometrino in ostrim očesom opazil, da je madžarski slemer Richárd Sárközi med nastopom obračal čepico, kar na nacionalni ravni tekmovanj ni dovoljeno, na mednarodni pa menda je, a mu je vseeno pripisal nič točk. Sta pa le dva tekmovalca dobila najvišje število točk od žirije, to je 10, prva prav Finka Solja Krapu od slovenskega žiranta, pesnika in kritika Denisa Škofiča. Pri slemu je tako, da se pri seštevanju točk najnižjo in najvišjo oceno izloči. Za seštevanje sta skrbela pesnica Helena Zemljič in slovenski državni prvak v slemu Mišel Amo Ristov, ki pri poročanju rezultatov ni pravilno odbral, kdo je prejel največ glasov občinstva: to je bil grški Panos – Panagiotis Drakopoulos; vendar škoda ni bila velika, saj je bil Panos poleg končne zmagovalke Olze Olzete iz Španije, ki je tekmovala v katalonščini, tako rekoč oba večera v ospredju.
Poleg ogleda posnetkov in moderiranja iz studia ob oddajanju v živo je potekal spletni pogovor, ki sta ga moderirali oziroma povzemali že omenjeni Petra Kokol in Metka Zadravec. Poleg malobesednih sporočil v vseh jezikih se je komunikacija prevešala v emojikomunikacijo. Toda naključni ogled naivne obiskovalke je pričal, da so favoriti na dlani, precej oblegana in izpostavljena favoritka Olza pa se je, hočeš nočeš, zdela morebitna zmagovalka.
»Izvorno je slem domoval v zakajenih klubih, ob šankih. Drugi center slema, še bolj reppoezije, je bil ob začetku novega tisočletja nemško govoreči prostor, od koder letos ni bilo predstavnikov«, so pa pred računalniki bili finski gledalci. Foto: Solja Krapu-Kallio; arhiv MKC Maribor
Petku, ko sta potekala dva polfinala, je sledil sobotni finale, kamor je bilo od devetnajstih tekmovalcev pripuščenih le najbolje ocenjenih deset. V sobotnem finalu so v prvem krogu od desetih izbrali pet nastopajočih za drugi krog. Je pa bilo v knjižicah objavljeno vse gradivo, za vse pesnike in vse morebitne kroge. Tako smo v finalu lahko slišali predstavnike naslednjih držav: Portugalska, Madžarska, Slovenija, Hrvaška, Španija, Belgija, Finska, Češka, Grčija in Rusija.
Finale je spremljalo 300 gledalcev in na koncu glas oddalo 388 volivcev. V superfinalu oz. drugem krogu smo po mojem mnenju upravičeno slišali že omenjenega Panosa iz Grčije, ki se v svojih besedilih posveča neposrednemu odzivu na družbene realije in upoveduje z zanosom in pristnim patosom; Lucerna do Moco je izpostavil svoje prednike, tovarniške delavce, ki so mu z brusnim papirjem zgladili dušo, prestižno družbo pa je odlikoval tudi nastop dobre pesnice in odlične slemerke Eve Kokalj. V peterici se je znašel Zagrebčan Dino More – Tremens, ki je zastopal Hrvaško. In seveda je tu kraljevala Olza Olzeta iz Barcelone, ustanoviteljica poezije proti kapitalizmu in patriarhatu in koordinatorka LGTBI+ protirasističnega odprtega mikrofona v Barceloni. Na virtualnem tekmovanju v Slam 2020 sta bili tudi javljanji iz Barcelone in iz Grčije. Tako je bilo brez dvoma jasno, da se nekatere slemerje favorizira, med drugim morda tudi med občinstvom dobro sprejeto belgijsko predstavnico Julie Lombe, ki je utelešala občasno grob, občasno do roba prozaičen feministični slog, medtem ko je na primer pesniško zanimiva Srbkinja Jovana Ilkić bila skoraj neopazna.
»Poleg vse kritičnosti, ki je špricala iz slempoezije, je evropski slem 2020 ponudil tudi simbolično tople dlani kot prakse novo-starih navad, občutij in čustvovanj Ljubezni«, ki jo je bilo občutiti tudi med producentko Nino in voditeljico Mojco pod krinkama. Foto: Nina Medved; arhiv MKC Maribor
Prednost zmagovalke Olze Olzete je, da so njena besedila slišati kot osebna izpoved, torej zaživijo pristno, obenem pa je vešča izgrajevanja pesniške resničnosti in primerne uporabe tehničnih postopkov. Nekako paradoksno je, da za slem potrebuješ neko posebnost, neko štrlenje čez, saj gre za tekmovanje, ki se tako v živo kakor letos virtualno iz Maribora in še v drugih osemnajstih mestih po Evropi stopnjuje skoraj do ekstatičnosti. Izvorno je slem domoval v zakajenih klubih, ob šankih. Drugi center slema, še bolj reppoezije, je bil ob začetku novega tisočletja nemško govoreči prostor, od koder letos ni bilo predstavnikov, le član žirije Mario Tomić se je javljal iz Avstrije. In okus teh ameriških korenin ostaja … Tudi Metka in Petra sta nazdravljali s pivom, in ker je veseli december letos živel le v spominu, smo ga gledalci lahko vsaj teh nekaj ur doživljali 4. in 5. decembra pod okriljem MKC Maribor.
Žiranti so enoglasno izpostavili, da je pri oceni najpomembnejše vzdušje, energija, ki jo začutimo na posnetku, vendar so nekateri pesmi/besedila brali že pred nastopom, kakor denimo slovenski žirant Denis Škofič. Pritrdil je, da nastop marsikaj spremeni. Estonski žirant Jaan Malin pa je potrdil, da je Madžaru ob branju besedila dal 9.6, vendar ga je pri nastopu zmotila čepica, ki jo je nastopajoči z roko ves čas obračal … Tu sva si z Jaanom blizu, pa ne zaradi diskvalifikacije, temveč nasprotno, zaradi visoke ocene. Madžar Richárd Sárközi me je prevzel. Paradoksno se je lotil prav tega, kar pravim, da je paradoks slema. Kako si lahko slemer, če niši uštekan v kakršno koli smer že … Zanimivo. Sárközi je z besedili/pesmimi, ki vse po vrsti tematizirajo prav biti navaden, običajen, nič posebnega, slehernik, prišel do državnega zmagovalca Madžarske, na mednarodnem slemu 2020 pa do samega finala; prvi dan je po obeh polfinalih glasovalo 162 volivcev. Podobno preprostih in hkrati kompleksnih stvari se je dotaknil tudi Čeh Ondřej Hrabal. Poleg vse kritičnosti, ki je špricala iz slempoezije, je evropski slem 2020 ponudil tudi simbolično tople dlani kot prakse novo-starih navad, občutij in čustvovanj Ljubezni: na primer v obliki pesmi Danca Lasseja Nyholma Jensena Lotil sem se pletenja ali s pozornostjo do sočloveka iz pesmi Finke Solje Krapu, v kateri na koncu nekdo – to si ti – ne zamudi avtobusa.
… iz (ne)poetičnega časa, ko so Mariborčani šli samo, kamor so jih nesle noge. Foto: Nina Medved; arhiv MKC Maribor
Medtem ko bijemo boj za pravice diskriminiranih skupin, se nekje nevidno daleč stran odvijajo nič manj zanimive zgodbe slehernikov, tistih, ki za zdaj še sodijo med nediskriminirane – in torej manj zanimive? – in čisto počasi, potiho in neopazno morda prav to postajajo.
Ne zamudi ga, dragi bralec, ne zamudi ga, draga bralka: ne avtobusa, ko bo spet vozil, niti slema 2021! Naj živi … poezija v živo, poezija v sleherno življenje!
In naj živi tudi vizualna umetnica Nea Likar s svojo evolucijo nežnosti.
