Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Mojca Senegačnik
Koledarski vsakdanjik je v začetku pomladi zamenjalo brezčasje. Kot bi še enkrat prišel november, najbolj tih in mrtev mesec, mesec odmiranja, teme, ždenja in iztekanja. Kot bi zobniki na velikanskem urnem mehanizmu naenkrat otopeli in bi čas tekel v prazno. Čakanje, ždenje na mestu. Pasivno pričakovanje »nečesa«.
»Izza govorniškega pulta politikov, strokovnjakov, varuhov reda in miru je neizprosno zagrmelo, naj se svet ustavi in naj pride drugačen čas. In svet se je ustavil. In prišel je ta drugi čas«, pravi akademska slikarka in kulturna aktivistka Mojca Senegačnik, ki nasmejana obrača hrbet svojemu najnovejšemu konceptualnemu projektu.
Nekaj zelo glasnega je obetalo zatišje, o katerem smo do tedaj zgolj poslušali in ki se dogaja »nekje drugje«. Nekje v daljavi, kjer so katastrofe epskih razsežnosti žalosten vsakdanjik, a v naše varne milne mehurčke predpisane sreče in neprestane ustvarjalnosti nikoli zares ne zaidejo. Stotine bolnih, mrtvih, razseljenih ob tornadih, poplavah, potresih, vojnah, sušah, lakoti in ostalih bibličnih tragedijah, ki po tem svetu razmetavajo krhka življenja, so daleč od naših oči; bežne dnevne novice z ekranov so občasna tema pogovorov, ko se, ker je to politično korektno, spomnimo na naravno okolje in soljudi in morda v hipnem navalu sočutja delimo kak članek s kriznega območja na svoje male medijske kanale družbenih omrežij.
Nato gremo navadno dalje, v svoja življenja in svoje projekte. Načrtovanja, preračunavanja, prištevanja in odštevanja, z obrazi uprtimi v prihodnost in z negotovostjo na drugi strani ogledala. Vsak dan znova, brezkompromisno. Živeti je treba in delati, delati, delati in na vprašanja, kako si in kaj počneš odgovarjati s presežniki. Dobro, odlično, neverjetno in – nimam časa zase. Življenje ni praznik, življenje je delovni dan!
In potem je tiho, potuhnjeno, izza ekranov udarila korona. Izza govorniškega pulta politikov, strokovnjakov, varuhov reda in miru je neizprosno zagrmela, naj se svet ustavi in naj pride drugačen čas.
In svet se je ustavil. In prišel je ta drugi čas.
»Deloma se nam je, nekaterim, odklop od ‘v vsakem trenutku sem na voljo’ vsakdanjika za nekaj časa prilegel. Vse dokler ni dejstvo, da te ‘zunaj’ ni, ker te ‘zunaj’ ne sme biti, postalo grozeče. Ni te in ker te ni, te kmalu nihče več ne pogreša.« Foto: Mojca Senegačnik – avtorica vseh fotografij, slik in kolažev.
Zaprli smo se v svoje domove, se utišali in končno, po navodilih, zaplavali v »čas zase«.
Tokrat na videz brez običajne zadrege in opravičevanja vsemu in vsem, ki od nas nekaj pričakujejo, ki bi nas »potrebovali«, brez slabe vesti, ker »trenutno ne delujemo«. Družba, ki od nas zahteva participacijo, produkcijo, angažma, nam je tokrat, v imenu zaščite in varnosti in skupnega interesa, »podarila« (vsilila) brezkompromisno izolacijo od vsega tega. V imenu »skupne blaginje« smo čez noč postali nepomembni posamezniki, katerih edina naloga je, da se v imenu skrbi za druge tem drugim izogibamo. Dobili smo sporočilo, da tokrat družbi najbolj koristimo, če nas sploh ni. Naj damo mir, naj se vendar posvetimo samim sebi, izkoristimo to podarjeno brezčasje za ustvarjanje, »delo na sebi«, kontemplacijo, telesno vadbo, idilična družinska kosila in branje. Dopust! Saj smo po tem hrepeneli, mar ne? Rekli so nam, naj izkoristimo to, kar imamo, in ne silimo v smeri svojih želja in potreb po delovanju, izražanju, kazanju navzven. Naj bomo doma kreativni in produktivni v izpolnjevanju spiska individualnih želja, ki so čakale na nenadejan »dopust«. Naj bomo trdni in naj zdržimo, za skupno dobro! Za vse bo poskrbljeno, so rekli …
In smo šli na predpisan dopust, v izolacijo od vseh in vsega. Na obraze smo si nadeli predpisane maske in se stopili v množici nevidnih, neprepoznavnih bitij, katerih identiteta je postala izogibanje in beg od stikov, molk in predpisana potrpežljivost. Sledili smo odlokom in navodilom in se za zaprtimi vrati svojih domov poglabljali vase in v svoje … težave.
Grožnja možnosti okužbe je postala univerzalni izgovor za ne-pojavljanje, ne-izraz, za molk. Deloma se nam je, nekaterim, odklop od »v vsakem trenutku sem na voljo« vsakdanjika za nekaj časa prilegel. Vse dokler ni dejstvo, da te »zunaj« ni, ker te »zunaj« ne sme biti, postalo grozeče.
Ni te in ker te ni, te kmalu nihče več ne pogreša. Če si umetnik, ki se ukvarja z vizualnim izrazom v namenskih javnih prostorih, izgineš. Ker so galerije zaprte. Enako velja za vse, ki se s svojim ustvarjanjem predstavljajo v koncertnih in gledaliških dvoranah ter za odziv na svoje delo potrebujejo občinstvo. Kulturni zavodi so morali svoja vrata zapreti, programe zamrzniti in občinstvo zaprositi za potrpljenje. Ukrepi to terjajo.
»Država in družba, ki se z našo kulturo tako rada pohvali kot z ‘bistvom narodove identitete’, ki praznuje celo državni praznik, posvečen kulturi, je samoiniciativam umetnikov sicer navdušeno ploskala in jih pohvalila za to, da narodu vlivajo optimizem in ga v teh težkih časih … zabavajo.«
Ustvarjanje pa vendar ni potihnilo. »Za narodov blagor« so mnogi umetniki svoje delovanje preselili na spletne platforme, družabna omrežja preplavili s koncertnimi uricami s kavča, odklenjenimi posnetki plesnih in gledaliških predstav za otroke in odrasle in virtualnimi »razstavami« likovnih del. Za lepše in lažje dni, za optimizem, za ljudi, zato, ker »smo v tem skupaj – vsi za enega, eden za …?« Za-stonj. Z masko srčnega prostovoljstva za lepši svet! Ker je to pač običajno, ker smo solidarni in prijazni in polni navdiha in ker imamo v vsakem primeru svojo »notranjo nujo« po delu in ker … ker smo žal na to navajeni. Tudi v časih brez kriznih ukrepov, zategovanja pasov in predpisane družbene potrpežljivosti.
Mediji so opazili optimizem raznovrstnega ustvarjanja z balkonov in virtualnih kanalov in spontane umetniške akcije uvrstili celo v čas osrednjih dnevnih informativnih oddaj. Kultura, ki je dotlej na najbolj opaženih televizijskih programih svoje mesto našla le v specializiranih oddajah, kjer se dnevno namenja le nekaj minut za uredniške izbore najodmevnejših projektov državnih javnih zavodov in ustanov, ki se profesionalno ukvarjajo s kulturno produkcijo, je tokrat sama skočila z balkonov in ateljejev in vsaj za nekaj hipov pristala med odmevnimi temami notranje politike, nacionalne varnosti in globalnih dogajanj. A žal spet ni nastopala kot enakovreden člen družbenega dogajanja in kot dejstvo, ki je in ki zahteva enako pozornost kot vsa druga področja družbe. V rubriki »za konec pa še malo optimizma« so se kot »prebliski lepote in sekunde zabave« zvrstili doma posneti odlomki koncertov glasbenih ustvarjalcev, video utrinki s kakšne razstave ali napovedi, katero gledališče vam poklanja ogled posnetka ene svojih predstav. Seveda zastonj.
Država in družba, ki se z našo kulturo tako rada pohvali kot z »bistvom narodove identitete«, ki praznuje celo državni praznik, posvečen kulturi, je samoiniciativam umetnikov sicer navdušeno ploskala in jih pohvalila za to, da narodu vlivajo optimizem in ga v teh težkih časih … zabavajo. Resne obravnave problematike preživetja kulturnih dejavnosti zaradi negotovega položaja in ukrepov, ki so produkcijo praktično ohromili ali celo zamrznili, verjetno sploh ne bi bilo, če se v civilni iniciativi zbrana skupina samozaposlenih v kulturi in predstavnikov kulturnih zavodov ne bi angažirala in na pristojne naslovila apela za pomoč in enakovredno obravnavo, kakršna je bila v svežnjih vladnih ukrepov namenjena ostalim panogam, predvsem gospodarstvu.
Za samozaposlene v kulturi se ni začelo boriti pristojno ministrstvo, na problematiko in brezno nemoči, v katerem smo se znašli, so morali to isto ministrstvo posebej, z nekaj tisoč podpisi podkrepljenimi pismi, opozoriti kulturniki sami. In brez tega bi v širši javnosti in medijih položaj kulturnikov ostal spet nekje na robu. Kultura, ki živi sama od sebe, kot plevel ob robu skrbno pognojene, s subvencijami zalite njive in za narodov blagor temeljne poljščine. Ki jih je moč prodati in lahko prinašajo celo dobiček.
»Plačani so v zavodu zaposleni organizatorji, administratorji, včasih povezovalci spremljevalnega kulturnega programa, predviden je honorar za recenzenta ali kritika pa oblikovalca in tiskarja tiskovin, plačano je vse – razen umetnikovega dela.«
Kajti v javnosti še vedno obstaja prepričanje, da »vsi umetniki živimo od države«, pa čeprav si nihče ne predstavlja, kaj to v resnici pomeni. Razen tega, da se samo pritožujemo in zahtevamo vedno (pre)več. Da kulturni zavodi obstajajo zato, ker je tako prav in se jim sredstva namenja že samo zato, da obstajajo. Saj so vendar v vsakem kraju, v vsaki občini vsaj večnamenski kulturni centri in so v njih ljudje celo zaposleni in so stavbe ogrevane in osvetljene in to plačujemo vsi davkoplačevalci, meni javnost. In samoumevno pričakuje pestrost dogajanja in kvaliteto programov – saj se vendar plačuje za to, tudi z vstopninami, kajne. In na koncu je dejansko videti, kot da so te ustanove in zaposleni v njih tam zgolj zaradi nas, ustvarjalcev v kulturi, da se imamo kje predstaviti, nastopati, razstavljati. In seveda za obiskovalce, da nas imajo kje gledati in poslušati. Kar je delno res, saj je to, med drugim, tudi narava naše dejavnosti: predstavljanje javnosti v javnih prostorih.
Pogled s perspektive ustvarjalca pa je malo drugačen, kajti ravno mi smo tisti program, ki obstoju nekega kulturnega zavoda daje smisel in opravičuje njegov namen. Prostore, ki jih družba z davkoplačevalskim denarjem gradi, vzdržuje, prispeva za plače tam zaposlenih direktorjev, programskih vodij, administracije, čistilnega servisa itd., skratka celotnega mehanizma, ki sestavlja »ogrodje« neke kulturne ustanove, je treba na nek način napolniti – kakšen smisel bi sicer imeli?
In tu se začne zgodba vseh nas, predvsem vizualnih ustvarjalcev, ki se v potrebi in želji po predstavljanju svojega dela postavimo v vrste za umestitev v določen program, razstavno sezono, sodelovanje v kakem zavodovem projektu. Žal smo, prepogosto, že v razpisu za sodelovanje opozorjeni na dejstvo, da je proračun za določeni projekt omejen in nam, razen manjše pogostitve na otvoritvi, morda celo manjše razstavne tiskovine ali vabil – v boljših primerih morda še povračilo potnih stroškov v omejenem obsegu – ne morejo nuditi ničesar. Kajti sredstva za avtorske honorarje ali t. i. razstavnine, s katerim bi npr. likovni umetnik lahko pokril z določenim projektom povezane produkcijske stroške, pač … »niso predvideni«. V »budžetu« za izvedbo neke razstave znotraj letnega programa so torej najprej vsebovani stroški izvedbe dogodka – ki vsebine samega dogodka seveda ne »pokrijejo«. Za razstave v prostorih, ki niso zgolj galerijski, večinoma sploh ni vstopnine. Plačani pa so v zavodu zaposleni organizatorji, administratorji, včasih povezovalci spremljevalnega kulturnega programa, predviden je honorar za recenzenta ali kritika pa oblikovalca in tiskarja tiskovin, plačano je vse – razen umetnikovega dela. Torej dela celote, brez katerega smisla vsega ostalega sploh ne bi bilo! Kot bi se ob izdaji romana nekega avtorja izkazalo, da so za svoje uredniško, založniško, tiskarsko, lektorsko, oblikovalsko delo za založbo dobili plače ali honorarje za svoje delo vsi, razen njega. Ta pa … naj bo vendar vesel, da je dobil priložnost! Za reference gre!
»Edina možnost je torej, da svoj poklic izvajamo kot ‘prostočasno dejavnost’, poklicno pa počnemo nekaj čisto tretjega – da sploh preživimo oz. si ustvarimo materialne pogoje za ustvarjanje tistega, kar naj bi bil naš poklic.«
Umetnik sam ima vendar možnost, da se za pomoč pri izvedbi svojih projektov prijavi na različne namenske razpise in si s tega naslova sam financira produkcijo svojega projekta, ki ga potem, kot del vsebine programa nekega javnega zavoda, predstavi v tamkajšnjih prostorih, izvemo. Saj predstavitve v referenčnih prostorih potrebuje, če naj dokazuje svojo družbeno aktivnost in s tem opravičuje svoj status samozaposlenega na področju kulture. Za pridobitev tega statusa – in kot nadgradnjo še pridobitev pravice plačevanja prispevkov z naslova osnovnega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja iz državnega proračuna – je treba odmevnost in kvaliteto svojega dela z dokazili o razstavljanju v referenčnih institucijah, kritikami ali recenzijami svojih del ter izboru v različne projekte s »težo«, ki jih pristojno ministrstvo prizna kot dovolj pomembne za doseganje od strokovnih komisij postavljenih kriterijev, dokazovati vsakih pet let.
Če umetnik iz nekega tretjega vira nima finančne možnosti za izvedbo in predstavitev svojih projektov, je »mrtev«, saj na to, da bi svoje ideje sploh materializiral in računal na njihovo predstavitev, omembe v medijih, recenzije in vse, kar zahteva ohranjanje »kulturniškega statusa«, težko računa. In če nima statusa, tudi na projektnih razpisih pristojnega ministrstva ne more kandidirati. Če ni prebivalec večjih (običajno mestnih) občin, kjer se del proračuna namenja tudi za profesionalno kulturno produkcijo, in lahko morda tam kandidira na letnih razpisih, si z javnimi sredstvi spet nima kaj dosti pomagati. Večina ostalih občin namreč proračunska sredstva iz naslova spodbujanja družbenih dejavnosti namenja zgolj za ljubiteljske društvene dejavnosti.
V občini mojega stalnega bivališča bi, na primer, za javna sredstva lahko zaprosila le znotraj kakega društva, ki se ukvarja z ljubiteljsko kulturo. Kot osebi, ki je pridobila ustrezno izobrazbo z namenom, da se z umetnostjo ukvarja poklicno, pa za to ne nudi nobenih možnosti. Neoliberalna politika bi nas, z ostalimi dejavnostmi vred, seveda vse poslala »na trg«. Pa naj potrošnik odloči, ali je kultura preživetja vredna ali ne. Zakaj bi se s tem sploh morala ukvarjati država, pravijo …
»Je utopično upati na to, da se npr. dogodki tipa ‘Umetniki za Karitas’ kdaj obrnejo v smer ‘Karitas za umetnike’?«
Edina možnost je torej, da svoj poklic izvajamo kot »prostočasno dejavnost«, poklicno pa počnemo nekaj čisto tretjega – da sploh preživimo oz. si ustvarimo materialne pogoje za ustvarjanje tistega, kar naj bi bil naš poklic. Narobe svet in pot do še večjega zapostavljanja kulture v državnem proračunu. Kajti glede na obstoječo krizo, ki jo je pandemija korone še zaostrila, grozijo še večja krčenja sredstev za javne kulturne zavode, da o nevladnih organizacijah, društvih, zavodih, organizatorjih kulturnih dogodkov ipd. sploh ne govorimo. Če bo denarja za vzdrževanje kulturne infrastrukture in za vzdrževanje kulturnih programov vse manj, ga bo jasno še manj ali manj kot nič za kulturne vsebine oziroma za tiste, ki te vsebine ustvarjamo. Če bodo ukrepi, povezani z zaprtjem prostorov in prepovedjo prireditev, kjer se kulturni dogodki izvajajo, trajali še dolgo, ne bo niti dohodka od vstopnic in drugih tržnih vsebin, ki lahko delno financirajo neprofitne razstavne dogodke, literarne večere in podobno.
In krog je sklenjen. Izvedba številnih kulturnih programov je v letošnjem letu zaradi pandemije korone zamrznjena ali opuščena. Ni ne dela in ne zaslužka. Karantena in čas »za poglabljanje vase« lahko tako traja neskončno in molk za maskami tudi. Obrazi vseh stisk pa varno pospravljeni v tihe ateljeje in zaprta stanovanja. Potem nam dejansko ostajajo samo še balkoni, spletne virtualne »razstave«, ulične akcije podrejene vsem varnostnim ukrepom in individualne »prostovoljske« umetniške aktivnosti. Zakaj že? Ah, »notranja nuja ustvarjalca«, seveda. Pa »potreba po razkazovanju«, morda celo nesebična moralna podpora zaskrbljenim sodržavljanom in popestritev njihovega vsakdanjika. Slovenci se vendar radi predstavljamo z masko dobrosrčnosti, solidarnosti, nesebičnosti in večne pripravljenosti na pomoč.
Iz notranje nuje se Mojca velikokrat poigrava s časom in ustvarja čudovite kolaže.
In umetniki smo pregovorno solidarni. Iz prakse poznamo nešteto primerov, ko se umetniki – k temu pozvani ali še pogosteje samoiniciativno – odrečejo honorarjem za nastope, darujejo svoja likovna dela za licitacije, poklanjajo svoje knjige in nosilce zvoka na številnih dogodkih, kje se zbira sredstva za ta ali oni dober namen. Za zdravljenje bolnih otrok, za pomoč sodržavljanom, ki so jih prizadele naravne nesreče ali kapitalistični brutalizem, za obstoj zavetišč za živali ali neodvisnih kulturnih centrov, za vse, na kar v najhujših stiskah pozablja država. Navadno smo vedno v prvih vrstah, ko se daje in sodeluje v dober namen. Ker vemo, kaj pomeni biti na robu.
Zdaj pa smo v veliki večini prav kulturniki tisti, ki bi potrebovali solidarnost in pomoč državljanov in države. Nesebično in brezpogojno pomoč, ne v celofan pomoči zapakirane drage »kredite« in »dodatke«, se pravi: ponižujoče uradniško dokazovanje upravičenosti do njih z brskanjem po bančnih računih vse umetnikove družine. Je utopično upati na to, da se npr. dogodki tipa »Umetniki za Karitas« kdaj obrnejo v smer »Karitas za umetnike«?
Morda bi to obdobje lahko dokončno razkrilo pravi obraz opevanega spoštovanja slovenske kulture? Obraz indiferentnosti, vzvišenosti, celo prezira, tokrat varno skrit za masko »krize«.
Ali imamo končno priložnost iz brezčasja stopiti v nov čas?
MI za zdaj ostajamo na balkonih in na ulicah. Zastonj. Za narodov blagor.
Za narodov blagor je smiselno prebrati tudi članek Žige Čamernika.
