Piše: Aleš Jelenko
O poeziji Miklavža Komelja je bilo napisanega že marsikaj, a zagotovo tudi marsikaj še bo. Komelj namreč še vedno piše. Piše odločno. Piše, kot da bi pisal prvič, kot da doslej ne bi povedal še ničesar. Njegove besede tudi tokrat predrejo in podrejo jez ter se z vso silo zaženejo proti bralcu. Tokrat z zbirko Ni mogoče čakati zaman – Statični misterij, ki je lansko leto izšla pri Društvu Pekinpah.

»Vsakič, ko trčimo ob večna vprašanja, trčimo ob minljivost; vendar avtor minljivost kot tako preseže, češ: ‘Oni so našli v minljivosti svoje zavetje,/misel, da so minljivi, jih tako pomirja/…/Jaz pa, ki vem, da živimo samo en trenutek/…/Nimam časa, da bi bil minljiv’.« Foto: Aleš Jelenko
Knjiga Ni mogoče čakati zaman – Statični misterij je izšla kot del t. i. trilogije, ki – poleg te knjige – zajema še knjigo slik (iz katere sta spodnji fotografiji) in predstavo z Lejo Jurišić. Pravzaprav bi knjigi delali škodo, če bi ji rekli zgolj pesniška zbirka, prav tako bi ji delali škodo, če bi ji rekli drama, morda bi bilo najbolje, če bi jo opredelili enostavno kot dramsko pesnitev. A tudi tukaj pravzaprav hodimo po tankem ledu …
Poezijo Miklavža Komelja je vselej težko ujeti, ukalupiti in popredalčkati v neke jasne in znane okvirje. Preveč je izmuzljiva, preveč subtilna, da bi jo bilo mogoče ukrotiti in zapreti v neko kletko, jo postaviti na polico in označiti z neko definicijo. Tudi Muanis Sinanović se je pred časom, ko je za portal Vrabec Anarhist napisal kritiko Komeljeve zbirke Stigmatizacija, soočal z vprašanjem, »kaj napisati o poeziji, ki vztraja v svoji moči, katere moč je prav v tem, da ni nova, da se upira primerjavam, da se ne pusti zagrabiti, torej je tudi ni mogoče odpraviti.«
V tem pogledu dramska pesnitev Ni mogoče čakati zaman nadaljuje značilno Komeljevo neujemljivo pisavo, ki postaja – ali pa je že postala – njegov zaščitni znak. Za razliko od prejšnjih zbirk pa Komelj v tej dramski pesnitvi sestavi tekst, ki je pravzaprav ena sama pesem. Če smo v prejšnjih knjigah (npr. Stigmatizacija ali Liebestod) brali predvsem kratke pesmi in pesniške fragmente, se tukaj dejansko soočimo z enim samim kosom materiala na enaindevetdesetih straneh. V njej nastopata dve osebi (ki sta morda celo bolj povezani, kot se zdi na začetku … morda sploh nista dve osebi?): Raden Said/Sunan Kalidžaga in Sunan Bonang. Proti koncu pesnitve pa se vključi tudi zbor plesalk. Pesniški monologi in dialogi se, kot Komelj zapiše na začetku knjige, po legendi dogajajo na Javi med 15. in 16. stoletjem po Kristusu oz. med 9. in 10. stoletjem po Hidžri.

»Ta tekst dere. To niso brzice. To je ogromna reka, ki na videz mirno teče po dolini, pod gladino pa premetava skale, ki so se dolgo zdele nepremakljive« zapiše Leja Jurišić. Foto: Aleš Jelenko
Ni mogoče čakati zaman se ukvarja s prevpraševanjem življenja in smrti. In to skozi neko simbolno prizmo krščanstva (v pesnitvi se pojavlja Mojzes) in islama (Khidr). Knjiga v nas prebudi vprašanja, kot so: kdo smo, kje se nahajamo, kam gremo, kaj je konec … In vsakič, ko trčimo ob ta večna vprašanja, trčimo ob minljivost; vendar avtor minljivost kot tako preseže: »Oni so našli v minljivosti svoje zavetje,/misel, da so minljivi, jih tako pomirja,/da si lahko postavijo hiše./Jaz pa, ki vem, da živimo samo en trenutek,/nimam časa, da bi si postavljal hišo./Nimam niti trenutka počitka./Nimam časa, da bi bil minljiv.«
Komelj lomi neko jasno razumevanje prostor-časa, neke časovne premice, linije in nam ponudi možnost statike, negibnosti, trenutka: »Rekel mi je: ‘O Said! Mi živimo samo en trenutek./Poglej to drevo.’ […] In zdaj, zdaj – vsa ta leta . ko čakam –/ne morem reči, da je to drug čas./In tudi če je to drug čas – to je isti trenutek.« In kljub temu, da se knjiga ukvarja z duhovnostjo, ne postane od nje odvisna. Komelj se dobro zaveda mističnega elementa v svojem pisanju, ki pa ga nikoli ne zrelativizira. Prav tako nikoli ne zaide v moraliziranje, kar bi takšno knjigo lahko hitro obsodilo na propad. Raje se ubada z razumevanjem (ne)gibanja, tako na primer zapiše: »Ni inercije./Tudi skala, ki leži na tleh,/lovi ravnotežje.« Med gibanjem in negibnostjo, pravi avtor, pravzaprav ni razlike.

»Ne moremo čakati nekoga,/ne da bi nas on čakal./Kdor misli, da čaka zaman,/ne ve, koga v resnici čaka« vabijo k branju Komeljevi verzi. Foto: Aleš Jelenko
Dramska pesnitev Ni mogoče čakati zaman ves čas bruha, nikoli se ne ustavi, da bi bralcu pustila zadihati. Je gostobesedna in intenzivna, polna nasprotij, preobračanja besed in pomenov (»Ko je tukaj noč, je na drugi strani Zemlje dan./Ko je tukaj dan, je na drugi strani Zemlje noč./Isti trenutek.«), vendar kljub temu enovita in tekoča. Je večplastna, neujemljiva, na bralca lahko deluje transcendentalno – kot da bi jo napisala neka nadnaravna nujnost, ne toliko avtor sam.
Na zadnji platnici lahko preberemo zapis Leje Jurišić: »Ta tekst dere. To niso brzice. To je ogromna reka, ki na videz mirno teče po dolini, pod gladino pa premetava skale, ki so se dolgo zdele nepremakljive.«
In bolj kot se pomikamo h koncu, bolj močno bruha; in konec se konča v nekem navalu misli, vzklikov in skoraj refrenskega ponavljanja. Ja, Komelj z vsako novo knjigo zareže globlje in globlje, zato je smiselno, da v moje razmišljanje zareže odlomek iz njegove dramske pesnitve.
»Glej, kako čakajo!
Glej, kako čakajo!
Naša telesa niso
nič drugega
kakor naše čakanje –
in čas
ni nič drugega
kakor dolžina naših las.
Ne moremo se nasloniti na drevo,
ne da bi se v istem trenutku
drevo naslonilo na nas.
Ne moremo se opreti na tla,
ne da bi se tla
oprla na nas.
Ne moremo čakati nekoga,
ne da bi nas on čakal.
Kdor misli, da čaka zaman,
ne ve, koga v resnici čaka.«
(M. K.)
Kdor čaka dovolj dolgo in vztrajno, ga obsije Sonce na balinišču.