Piše: Mojca Prigl
Krstna uprizoritev drame Petra Božiča Mravlje so še na zvezdah navdušuje občinstvo. V letošnji igralski sezoni se je ptujski Teater III (DPD Svoboda Ptuj) odločil na odrske deske postaviti dramo Petra Božiča (1932 – 2009), Mravlje so še na zvezdah (1975), ki jo je režirala režiserka, dramaturginja in gledališka pedagoginja Branka Bezeljak. Premiero so odigrali 9. 7. 2017 in s tem obeležili tudi 20 let delovanja alternativnega gledališča v Stari steklarski delavnici na Ptuju.

Foto: Boris B. Voglar
»Ulovite jih, se splača. Odlični igralci, ljubiteljski, ampak odigrano profesionalno!« Urška Vučak Markež, igralka
»Mravlje so še na zvezdah, drama Petra Božiča, krstno uprizorjena pravkar na Ptuju. Branka Bezeljak jo je skopala iz popolne pozabe, čeprav je tekst fenomenalen, pomembno odkritje, Božič v njem neke sorte slovenski Genet. In šele uprizoritev! Absolutni čudež! To morate videti.« Aleš Šteger, pesnik
Peter Božič velja za enega zadnjih ustvarjajočih predstavnikov ene najpomembnejših literarnih generacij na Slovenskem po drugi svetovni vojni. Ta generacija je približala domačo ustvarjalnost sočasni evropski praksi, prežeti z modernizmom in eksistencializmom. Enako intenzivno je ustvarjal v pripovedni prozi in dramatiki. Odkrival je predvsem golo eksistenco ogroženih ali izobčenih posameznikov, prikazoval življenje ljudi na robu. V slovensko pripovedno prozo je uvajal modernizem in nove tipe slovenskega romana. Božič je med drugim leta 1972 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2002 pa je prejel državno odlikovanje, srebrni častni znak svobode RS.

Foto: Boris B. Voglar
Drama Mravlje so še na zvezdah (z dodanimi odlomki iz drame Kako srečen dan in romana Izven) je sedaj s Teatrom III doživela krstno uprizoritev, v slovenskem gledališkem prostoru je bila po krivici spregledana. Videti je, da je nosilec vrednot v drami čas »od prej« in ker je sedanji svet ničev, prazen, absurden in brez upanja, Božič vse te kategorije zavrača. Spopad v sodobnem, vseh vrednot oropanem svetu, se zasnuje kot bivanjski način pomanjkanja vrednot. Tragika obstaja v svetu, ki nima več vrednot, le še spomin nanje, toda konflikt se zasnuje prav v imenu tega spomina. Skozi vso zgodovino smo vedno znova v imenu idealov prav te najbolj grobo in nasilno rušili. Večno ponavljanje iste dvojnosti razkriva absurdnost naše eksistence, ki ne more biti drugačna, kot le tragična. Božičev svet je absurden, kar v imenu Ideala vzpostavlja Nič, človekova eksistenca v njem pa je zaradi tega tragična. In prav zato je mogoče reči, da je tako v svoji družbeni kot tudi individualni razsežnosti tragična vsa Božičeva dramatika.
»Še so mravlje na nebu in mi, ki v svojih različnostih sledimo mravljinčenju človeških duš v vsej svoji duševnosti in miselni silovitosti, ne zaznavamo njihove drugačnosti; to so tiste in take »mravlje«, ki najverjetneje ne bodo nikoli izumrle, bodo pa povzročale gomazečo bolečino med nagomiljanjem težav, ki jih človek prične zaznavati šele takrat, ko se zave svojega življenja ter končevanja v zasmrtnosti, da smrt ni ne žalostna, še manj, da je lepa, zavedamo pa se stanja samosti, ko je smrt kruta, nenadna in zavoljo tega za slehernika bivajočega na planetu Zemlja, skorajda nepomembna.« (Mojca Kreft; gledališki list. Majhno velika predstava v revnem gledališču: Še so mravlje na nebu.)
Foto: Boris B. Voglar
Uprizarjanje Petra Božiča na Ptuju
Božičeva drama Človek v šipi (1957) ni bila uprizorjena v etabliranem profesionalnem ali pa eksperimentalnem gledališču, saj so jo krstno uprizorili dijaki v Teatru III na Ptuju v režiji profesorice slovenščine Branke Bezeljak v sezoni 1986/87, kar s pogledom več kot petih desetletij v preteklost težko argumentirano utemeljimo. Ptuj je namreč svojo gledališko izročilo po ukinitvi Mestnega gledališča Ptuj leta 1957 (med drugim je tam deloval avantgardni teater Frana Žižka in Jožeta Babiča) obnovil z mladimi ljudmi v sedemdestih letih pod vodstvom režiserja Marijana Kovača. Ker so bili to zametki novega profesionalnega gledališča, mladi pa so ustvarjali v gledališkem studiu, ne moremo govoriti o amaterskem gledališču, temveč pogojno morda o mladih srednješolcih – naturščikih, ki so kasneje postali profesionalni gledališčniki (študirali na AGRFT), nastopali/igrali pa so v Človeku v šipi in v drami Vojaka Jošta ni (Peter Božič). To so Igor Samobor, Zvezdana Mlakar, Vojko Belšak, Samo M. Strelec, Gorazd Jakomini, Tadej Toš, Peter Srpčić, Aljoša Koltak, Helena Peršuh in drugi. Zato je izjemno pomemben podatek, da je bila izhodiščna pozicija za »novo« profesionalno mestno gledališče na Ptuju Gimnazija Ptuj, kjer sta bili uprizorjeni Božičevi drami Zasilni izhod in Križišče v režiji Marjana Kovača (asistentka režije je bila Branka Bezeljak, ki je nadaljevala Kovačevo delo z mladimi gledališčniki v novoustanovljenem gledališkem studiu Stopinje, kasneje v Teatru III in še kasneje v Stari steklarski delavnici). (povzeto iz knjige Še preden se je začel svet; Peter Božič, človek gledališča. M. Kreft: Gledališki entuziazem Petra Božiča: 2011, Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, št. 87, letnik 48)
DATUMI PONOVITEV V DECEMBRU IN JANUARJU:
19. 12. 2017, Stara steklarska delavnica, dopoldan za srednje šole in ob 19.30 za izven (predstavo posvečamo 85-letnici rojstva Petra Božiča in 100-letnici rojstva Jožeta Babiča, ki je svojo poklicno gledališko pot začel na Ptuju v Žižkovem Avantgardnem gledališču)
22. 12. 2017, Stara steklarska delavnica, ob 19.30 za izven
4. 1. 2018, Stara steklarska delavnica, ob 19.30 za izven
5. 1. 2018, Stara steklarska delavnica, ob 19.30 za izven
5. 1. 2018 ob 18. uri načrtujemo pogovor ob 85-letnici rojstva P. Božiča in 100-letnici rojstva Jožeta Babiča, ki je svojo poklicno pot začel na Ptuju v Žižkovem Avantgardnem gledališču. Mojca Kreft in gostje.