Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Sara Špelec
Ditko Čepin poznamo kot odlično glasbenico in pevko z nežnim, božajočim glasom, ki, zaobljubljena poeziji in glasbi, živi za ljubezen in je pozorna do soljudi. Na e-zaslončku me pred začetkom pogovora prijazno vpraša: »Kako si?« … in že so med nama angeli. Prikradli so se tudi na Ditkin četrti studijski album, katerega uradni izid bo 1. julija pospremil koncert v Atriju Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Tam se bodo Ditki in njenemu bendu pridružili vsi sodelujoči glasbeniki, med drugim Tinkara Kovač, in avtor večine besedil Feri Lainšček. In še uvodni e-pozor za vse Ditkoljubce: z albumom Med nama je angel bo gostovala tudi na številnih drugih slovenskih prizoriščih.
»Nikoli nisem načrtovala poklicne glasbene kariere/…/ Čeprav sem že kot punčka rada pela in igrala na inštrumente, me je avtorsko ustvarjanje predvsem zabavalo – namesto z igračkami sem se poigravala z akordi. Z glasbo sem se spoznavala na prijeten način in najbrž se je zato vse zgodilo tako spontano in organsko – vedno sem ustvarjala brez prisile, velikih ambicij in prevelikih pričakovanj …« Foto: Nika Hölcl Praper
Ura je 11.00. Je to čas, ko že nastajajo prvi akordi novih skladb, ali čas, ko se šele odpravljaš spat??
To je ura, ko zaključim s svojo jutranjo rutino; zjutraj običajno še ne ustvarjam, ampak, če sem le doma, izvajam običajne jutranje rituale. Najprej grem na sprehod s svojim kužkom, potem pa si vzamem čas zase in naredim vaje obrazne joge, pa tudi nekaj vaj taj čija za ženske, da se predramim in preklopim na dnevne frekvence … skratka: ob 11.00 sem že nared za delo.
Katere frekvence pa te prebujajo? Predpostavljam, da se prebujaš z glasbo …
Res je, vedno je tako. Ponavadi me zbuja budilka s klasičnim zvenom, ki mi ne dovoli, da bi se prevečkrat zasanjala ali zaspala nazaj. Sicer pa mi zjutraj prija lahkotna akustična glasba drugih izvajalcev; ponavadi na Spotifyju ali Youtubeu poiščem odmerek umirjene glasbe za umirjen začetek dneva, lastno glasbo pa ustvarjam v popoldanskih ali večernih urah.
Ti je pri devetih letih, ko si skladala prve akorde, kdaj prišlo na misel, da se bodo ljudje zbujali ob zvokih tvoje glasbe?
O tem odkrito povedano nisem nikoli razmišljala, ker nisem nikoli načrtovala poklicne glasbene kariere. Zgodilo se je čisto spontano, čeprav danes vem, da je moja pot prava in da mi je namenjena, takrat pa sem glasbo imela za igro, nekaj »fajnega«. Že kot punčka sem rada pela in igrala na inštrumente in avtorsko ustvarjanje me je predvsem zabavalo – namesto z igračkami sem se poigravala z akordi. Z glasbo sem se spoznavala na prijeten način in najbrž se je zato vse zgodilo tako spontano in organsko – vedno sem ustvarjala brez prisile, velikih ambicij in prevelikih pričakovanj … Ustvarjala sem zato, ker sem glasbo imela rada, v družbi navdiha in očeta, ki mi je znal svetovati in me usmerjati … in šele ko so se vsi konci povezali in so ljudje to pristnost začutili, so se mi odprla vrata do profesionalne ali poklicne kariere. Priložnost sem sprejela, hvaležna za vse, kar se mi je na poti zgodilo.
(Ko pritrdim, da smo veseli tudi poslušalci, na Ditkinem zaslonu zagledam veliko kavno skodelico … Seže po njej, naredi požirek in telepatsko napove naslednje vprašanje).
Če me e-oči ne varajo, si resnično strastna kavopivka …
Jo imam rada, ja (reče, ko se ji na obrazu nariše kavni nasmešek).
Si kdaj prerokuješ iz kave? Znaš po kavnih vzorcih napovedati, kaj se bo tega dne zgodilo ali prelilo v glasbo?
Tega ne znam, zato se nisem nikoli igrala vedeževalke, je pa kava nedvomno ljubezen, s katero se prebujam.
»Izida albuma se vedno znova veselim/…/, a je to zame precej stresen dan, ker pred izidom ni prostih dni in so čisto vsi zapolnjeni s pripravami, vajami, intervjuji /…/ Ta dan me navdaja z veseljem in ponosom, ker je v priprave vložene ogromno energije, časa in navdiha, a nekaj najbolj izjemnega je, da lahko to delim z drugimi.« Foto: Nika Hölcl Praper
Mora tudi poezija biti »brez sladkorja in zelo močna«, kot si nekje opisala svojo najljubšo kavo?
(Po nekajsekundnem dvoglasnem smehu): Zelo dobro rečeno. Se strinjam. Moja kava mora, kot dobra poezija, biti brez dodatkov in sladkorja. Poezija ne sme biti preveč »pocukrana« in okrašena, temveč polna preprostih besed, ki, kot besede Ferija Lainščka, veliko povedo.
Si tudi ob izidu novega albuma nazdravila s kavo?
Prejšnji petek sem bila še malo bolehna in sem nazdravila kar s čajem, 1. julija, ko bo album (ki sem ga v tiskani obliki prejela že prejšnji petek) uradno izšel in bo na voljo za nakup, pa bomo vsi sodelujoči glasbeniki nazdravili z dobro penino.
Je izid albuma tvoj najljubši praznik in kako ga praznuješ?
Dobro vprašanje. Nedvomno se tega dneva vedno zelo zelo veselim. Z vznemirjenjem in kančkom treme, ker ne vem, kako se bodo nanj odzvali poslušalci, poleg tega pa je to zame precej stresen dan, ker pred izidom ni prostih dni in so čisto vsi zapolnjeni s pripravami, vajami, intervjuji, skratka: pred izidom sem ves čas v delovnem pogonu, a čeprav nimam na voljo štirinajst brezskrbnih, meditativnih dni, prevladujejo dobri občutki: dan izida albuma me navdaja z veseljem in ponosom, ker je v priprave vložene ogromno energije, časa in navdiha, a nekaj najbolj izjemnega je, da lahko to delim z drugimi.
Tako kot knjiga z vsakim novim bralcem ponovno zaživi, se album prerodi z vsakim novim poslušalcem (čemur Ditka prisluhne in pritrdi). In ker imaš raje majhne, intimnejše koncerte, me zanima, kolikšno število poslušalcev po tvojem mnenju pričara brezčasno poetično vzdušje? Obstaja kakšno magično število?
Resnično imam raje manjše, butične lokacije s kakšnimi sto do dvesto obiskovalci. To je številka, kjer se pristno vzdušje še ne porazgubi. Koncertirali smo tudi na večjih prizoriščih, kjer se je zbralo do petsto ljudi, posebna doživetja pa so tudi ljubka prizorišča z največ petdesetimi obiskovalci.
Tvoja najljubša ali ljuba koncertna prizorišča?
Vedno znova se rada vračam v Mestno gledališče Ptuj z lepo dvorano in čudovitimi ljudmi, tradicionalen poletni koncert pa imamo tudi v Kranjski Gori na trgu pred cerkvijo, kjer vlada čisto posebna energija, lepo mi je bilo na gradu Khislstein v Kranju pod lipo … zdi se mi, da so nasploh grajska prizorišča v sozvočju z mojo glasbo.
»Prejšnja albuma Ne spreminjaj me in Ne bodi, kar nisi sta bila v celoti posvečena poeziji Ferija Lainščka, ki na mojo željo tudi tokrat prevladuje/…/, a sem, zavedajoč se, da je v slovenskem prostoru ogromno odličnih pesnikov, dodala še nekaj pesniških velikanov: Zlobca, Koviča, Menarta, Kosovela in Kajuha /…/ V luči današnjih dogodkov se mi je Kajuhova Naša pesem – budnica, s katero se narod upre vojni – zdela ravno pravšnja in je med najmočnejšimi skladbami na albumu.« Nika Hölcl Praper
Tvoja skladba Ne bodi kot drugi je postala prava poročna himna – ali rada nastopaš na porokah, kjer si v neposredni bližini ljubezni, v imenu katere počneš vse, kar počneš?
Zelo rada. Nastopi na porokah so postali pomemben del moje glasbene poti. Nastopila sem na resnično veliko porokah in sem vesela in počaščena, da ljudje izbirajo mojo glasbo za popotnico naproti pomembnemu ali celo najpomembnejšemu življenjskemu trenutku. Da jih lahko pospremim s svojo glasbo, se mi zdi nekaj čudovitega, sploh ker gre za dogodke, preplavljene s čustvi in lepo energijo, ko je v zraku polno ljubezni, zato upam, da mi bodo poroke še naprej bogatile glasbeno pot.
Poetično vzdušje albuma Med nama je angel so tokrat poleg poezije Ferija Lainščka obogatili še verzi Cirila Zlobca, Srečka Kosovela, Karla Destovnika – Kajuha, Kajetana Koviča in Janeza Menarta. Zakaj jim nisi mogla reči »ne«?
Ker me je vsak pesnik po svoje nagovoril. Na tem albumu sem si želela združiti poezijo različnih pesnikov; prejšnja albuma Ne spreminjaj me in Ne bodi, kar nisi sta bila v celoti posvečena poeziji Ferija Lainščka, ki na mojo željo tudi tokrat prevladuje, ker želim, da najina posebna vez seže še dlje in še čez. Na album sem želela vključiti še uglasbeno poezijo Zlobca in Kosovela, ki bo v sozvočju z drugimi pesniki dobila nove pomenske odtenke. Zavedajoč se, da je v slovenskem prostoru ogromno odličnih, bolj in manj prepoznavnih ali uveljavljenih pesnikov, sem razmišljala, katere še dodati – in sem prvi trojici velikanov pritaknila še drugo: Menarta, Koviča in Kajuha. Menarta in Koviča je uglasbil moj oče Gorazd Čepin, sama pa sem med vrsticami pesniških zbirk našla tudi navdih za uglasbitev Kajuhovih verzov; čeprav je pisal v vojnih časih in je njegova poezija povečini težka, mi kljub začetnim dvomom ni bilo pretežko in sem našla stik z njo. Naletela sem namreč na Našo pesem – budnico, s katero se narod upre vojni, ji napove konec in si prikliče zaslužen mir. V luči današnjih dogodkov se mi je zdela ravno pravšnja in je med najmočnejšimi skladbami na albumu.
(Ko zaslutim, da se bomo kmalu prebujali z Ditko in Kajuhom, se z njo vred nasmehnem in se spomnim, da je Ditka tudi Tinkari Kovač rekla »da«): Zakaj se s Tinkaro občudujeta in kako se dopolnjujeta?
Za glasbeno sodelovanje se ne odločim zlahka, zato sem zanj toliko bolj hvaležna. Človeka moram najprej začutiti in spoznati, da imava podoben pogled na svet, podobne vrednote, pa tudi soroden ali vsaj primerljiv glasbeni slog. Tinkaro spremljam že vse življenje in vem, da je kvalitetna ustvarjalka, ko sva se pred štirimi leti spoznali, pa me je prepričala tudi kot prijetna in prijazna oseba … in lani me je prijazno povabila k soustvarjanju Kosovelove uglasbene poezije. Odzvala sem se z uglasbitvijo in postala del njenega posebnega projekta, med snemanjem svojega albuma pa sem začutila, da me mora spremljati pri uglasbitvi Kosovelove pesmi, ki si je sploh nisem več predstavljala brez nje. Tinkara je bila takoj za: v našem studiu na Koroškem je posnela vokal in flavto, skupaj pa sva ustvarili nekaj resnično lepega. Vesela sem, da sodelujem s tako zrelo, izkušeno in kvalitetno glasbenico.
S svojo glasbo in ustvarjalno držo si resnično veliko naredila za popularizacijo poezije in v sodelovanju s Ferijem Lainščkom dala lekcijo vsem, ki trdijo, da je poezija za zaprte kroge. Kar naj bi bilo posvečeno, je tudi po tvoji zaslugi postalo proslavljeno – kako ti uspe, da poezijo – če citiram enega izmed komentarjev na tvojem YouTube kanalu – »iz lepe spreminjaš v čarobno?«
Vau, to je pa res lep komentar, hvala za te besede … Mogoče zato, ker se med ustvarjanjem nikoli z ničimer ne obremenjujem in omejujem, nikoli ne ustvarjam pod pritiskom ali z imperativom »moram«, ampak samo, ko sem polna navdiha, ko se me med branjem dotakne nekaj lepega … in potem melodije, hočeš nočeš, privrejo na plano. Poezija v moji izvedbi morda postane malo bolj pop, se pravi spevnejša in dostopnejša. Vem, da poezije ni enostavno uglasbiti, da jo lahko uglasbitev obteži … in jo je težko poslušati … ampak (se nasmeji): nemogoče nikakor ni! Še posebej, ko najdeš pravega pesnika, ki te nagovori – mislim, da je bil Feri Lainšček poslan v moje življenje ali jaz v njegovo … in res sem hvaležna za njegove pesmi, čeprav nimam vodila ali navodila, kako uglasbiti poezijo, da bo prijetna in spevna – to se preprosto zgodi.
»Prepoznaven znak ‘Ditke slo.’ je uglasbena poezija slovenskih pesnikov, ki se je izkazala kot nekaj čisto posebnega, ‘Ditke int.’ pa avtorska glasba in avtorska besedila v angleščini /…/ V angleščini sem ustvarila veliko osebnih zgodb in zgodb ljudi, ki so me navdihnili, v slovenščini pa me navdihujejo določene pesmi in pesniki … a od lastnih besed se človek ne more ločiti.« Foto: Nika Hölcl Praper
Tvoje sodelovanje s Ferijem Lainščkom je eno od najbolj prisrčnih in srčnih na slovenski glasbeni sceni. Zakaj je njegova poezija, ki je, tako kot nekateri njegovi romani, neuglasbena melodija, zate magija, iz katere se rodi čudovita, zimzelena melodija?
Njegove pesmi se me dotaknejo tudi zato, ker sem ga skozi leta zares spoznala in dobro vem, da v to, kar piše in živi, resnično verjame: ljubezen, ki jo opeva, je zanj nedvomno največja vrednota in z družino vred predstavlja njegov pozitiven pogled na svet. Neobremenjen z malenkostmi uživa v vsakem trenutku, navdihujeta ga poezija in nasploh umetnost, nenazadnje pa je zame tudi sam Feri vir ustvarjalnega navdiha. Vesela sem, da smo postali prijatelji in da mi pri uglasbitvah daje popolno svobodo. Nikoli mi ne narekuje, kako bi določen verz moral zveneti, in me ne omejuje s svojimi pričakovanji – prav nasprotno, uživam njegovo zaupanje, ki je pri takšnem sodelovanju najpomembnejše … in vse to me je, poleg njegove poezije, prevzelo.
Ko sva že pri zaupanju, bližini in čarobnosti, ki je, jasna stvar, plod trdega dela, sem se spomnila še na enega zate pomembnega človeka. Nimaš stricev iz ozadja, temveč nekaj veliko pomembnejšega: očeta, ki ti stoji ob strani, kar je nedvomno velik blagoslov in prednost. Pa vendar: je bližina vedno milina ali lahko zaradi nje prihaja do trenj? Kako jih premostita?
Najprej naj rečem, da je uspeh, če mu že tako rečemo, vedno plod trdega, kontinuiranega in neprekinjenega dela. In z očetom Gorazdom sva živ dokaz za to – hvaležna sem, da je ob meni že od začetka, ko me je naučil prvih kitarskih in klavirskih akordov, ko je z menoj prepeval in me začel spodbujati k pisanju glasbe in avtorskih besedil v angleščini, skratka: ves čas je ob meni in je zaradi mojih projektov dal na stranski tir svoje, zato glasbeni póti, ki si je brez njega ne predstavljam, rečem kar »najina zgodba«. In ker preživljala skupaj veliko časa in si izmenjava veliko mnenj, tu in tam pride do trenj, a jih konstruktivno premostiva. K sreči sva si precej podobna: oba se znava opravičiti in nisva človeka, ki bi, kot rečemo Korošci, »klupala«, se pravi kuhala mulo ali zamero, nasprotno: vedno se pogovoriva in poiščeva kompromisno rešitev. Je pa res, da glasbeno zorim in si želim biti še aktivneje vključena v ustvarjalni proces in aktivno sodelovati pri aranžmajih svojih uglasbitev, ki sem jih pred leti z veseljem prepuščala očetu. A nekaj se ni spremenilo: bližina je še vedno prijetna, ker se imava zelo rada.
Ne vem, ali si naklonjena receptom, a vseeno – bi v tvojem primeru recept za uspeh lahko bil: če hočeš razprodati album, se ne »prodaj« in se »samozaloži«??
Zelo dobro rečeno. Pravega recepta za uspeh, ki je relativen in ga vsak dojema po svoje, po mojem mnenju ni. Zame je uspeh, da ljudje poslušajo mojo glasbo, da so prizorišča polna, da mi ljudje prisluhnejo in so mi naklonjeni – to je največja potrditev. Veliko mi pomeni tudi, da me mediji in radijske postaje prištevate med kvalitetne glasbenike, da me poslušate, da me vrtite … a na tej poti se ti ne sme zvrteti. Najpomembneje je ostati zvest samemu sebi in se torej ne »prodati«. In če sva že pri založbah: res je, vsi moji albumi so izšli v samozaložbi; ker vse ustvarimo sami, se mi to zdi edina logična odločitev, naša družinska znamka pa ostane v družini ?.
A, resnici na ljubo, ne ostaja samo v družinskem krogu … O tebi številni eminentni umetniki govorijo v superlativih in so te – čeprav nisi kot drugi – oklicali celo za slovensko Joni Mitchell. Dosegla si nekaj izjemnih uspehov v tujini, med drugim si leta 2021 sodelovala z znamenitim britanskim producentom Stuartom Eppsom in pod okriljem njegove založbo izdala svojo avtorsko skladbo Cold Heart. Te morda tudi v tujini s kom primerjajo, rečeno drugače: kako se Ditka int. razlikuje od Ditka slo.?
(Prisrčen smeh, pospremljen z vzklikom): Se ne! Gre za eno in isto Ditko, ki ustvarja kakor čuti in ostaja zvesta svojemu priljubljenemu glasbenemu slogu. Razlika je samo v tem, da je prepoznaven znak »Ditke slo.« uglasbena poezija slovenskih pesnikov, ki se je izkazala kot nekaj čisto posebnega, »Ditke int.« pa avtorska glasba in avtorska besedila v angleščini. Ker največkrat pišem, ko se znajdem v stiski ali se v meni nakopičijo takšna in drugačna občutja, ko moram vse izliti iz sebe na papir, pride moj jaz v angleščini morda še bolj do izraza. V angleščini sem ustvarila veliko osebnih zgodb in zgodb ljudi, ki so me navdihnili, v slovenščini pa me navdihujejo določene pesmi in pesniki … a od lastnih besed se človek ne more ločiti. Zame je nedvomno bilo pomembno tudi sodelovanje s Stuartom Eppsom; je moja pomembna vez s tujino, ki ji imam v naslednjih letih namen predstaviti svojo glasbo. Moja glasbena kariera v Sloveniji je povezana predvsem z uglasbeno poezijo drugih, lani pa je dozorel čas, da skozi besedo izrazim tudi sebe in se v angleščini predstavim svetu. Napisala sem res veliko pesmi in želim, da dosežejo čim več ljudi (pri čemer skromno zamolči že obstoječi klub ameriških oboževalcev).
»Včasih se mi najprej porodi ideja za melodijo, ki jo na hitro posnamem in si jo shranim na telefon, potem pa jo poskušam osmisliti z ustrezno zgodbo, a še pogosteje najprej napišem besedilo, ob katerem se začne takoj porajati melodija … Se mi zdi najbolje najprej napisati zgodbo, ki da melodiji bodisi melanholičen bodisi radoživ kolorit …« Foto: Nika Hölcl Praper
Na misel mi je prišlo, da angleščino obožuješ zato, ker ti omogoča vzpostavitev zdrave distance do besedila v trenutkih, ko si, kot praviš sama, polna takšnih in drugačnih občutij. Si v tujem jeziku manj razčustvovana in bolj (i)zbrana?
Zelo dobra interpretacija. Sama nisem nikoli razmišljala na ta način, a mi je razlaga všeč – se strinjam. Z izbiro drugega jezika lahko določene stvari malo zamaskiram, da ne razgalim vseh svojih občutenj in vsega, kar sem.
Avtorske maske so za umetnika izjemnega pomena …
… in umetnika prepoznaš po njegovem delu. Je pa res, da največkrat pišem v najtežjih trenutkih; če bi nekdo sodil o meni po mojih pesmih, bi morda rekel: »Oh, ta Ditka je pa res v slabem stanju …« Ampak ne, samo izražam se tako, sicer sem čisto b. p.
(Pogledam na Ditkin enkranček, podnaslovjen z napisom Edita Čepin in pomislim): Ti sploh kdo reče Edita?
Ne poznam takega?. Še mama in oče se sprašujeta, zakaj me nista uradno poimenovala z neuradnim imenom. Vsi me poznajo kot Ditko, kakor se tudi predstavljam, ime Edita je zapisano samo v dokumentih in v določenih formalnejših okoliščinah. Sem, skratka, Ditka.
Kaj torej Ditka najprej zasliši med ustvarjanjem: glasbo, besedilo ali gre za vzporeden proces?
Najpogosteje vzporeden, sicer pa je zelo odvisno; včasih se mi najprej porodi ideja za melodijo, ki jo na hitro posnamem in si jo shranim na telefon, potem pa jo poskušam osmisliti z ustrezno zgodbo, a še pogosteje najprej napišem besedilo, ob katerem se začne takoj porajati melodija … Se mi zdi najbolje najprej napisati zgodbo, ki da melodiji bodisi melanholičen bodisi radoživ kolorit …«
Bravo, to od glasbenikov zelo redko slišim! Velika večina namreč na melodijo pripne besedilo, s čimer zanemari melodičnost in – kot praviš sama – ritmičnost besedila … in je v nevarnosti pred rimoklepaštvom, ki besedilo na silo podredi melodiji.
(Ditka med mojim monologom s pogledom za trenutek ošine telefon z neodgovorjenimi klici in preveri, kdo vse si želi biti z njo v dialogu, potem pa nadaljujeva z najinim.)
»Čeprav med ustvarjanjem iz mene največkrat privrejo angleške besede, bo, verjamem, nekoč nastopil čas za narečno ali knjižno slovenščino.« Foto: Nika Hölcl Praper
Bi lahko songwritingu, na področju katerega se izobražuješ, rekli glasbi zaobljubljeno besedilo?
Zanimivo – mogoče pa res. Songwriting pomeni hkratno ustvarjanje glasbe in besedila, ki jima kot pripovedovalec avtorske zgodbe daš unikaten pečat. Se mi zdi, da songwriting zveni veliko lepše kot kantavtorstvo, sploh zato, ker ima slednje poimenovanje v Sloveniji marsikdaj slabšalen prizvok, angleško pa se mi ne zdi podcenjujoče, temveč oznaka za nekaj izjemnega in velikega.
Če prav razumem, sta zate kantavtorstvo in songwriting dve različni kategoriji?
Ja, čeprav tudi o sebi govorim kot o kantavtorici, ki je naša slovenska različica za t. i. singer- songwriterja …
V nemščini so Liedermacherji …
Saj to. V slovenščini ni eksplicitno jasno, da govorimo o pesmih in pesnikih.
Kakšno je torej tvoje mnenje o slovenskih pevcih, ki pridejo na kant?? Imaš svoje najljubše?
Moja najljubša kantavtorja sta Korošca: Adi Smolar, čigar izjemna besedila me že od otroštva navdihujejo, všeč mi je tudi njegov slog igranja kitare in njegova izjemna glasbena pripoved, drugi pa je naš, predvsem lokalno prepoznaven, Milan Kamnik, imeniten vokalist in avtor imenitnih besedil in zgodb, ki jih navdihuje tudi Prežihov Voranc; Milan je simbol Koroške, s katero je ustvarjalno zelo prepleten. Sicer pa bi si v slovenskem prostoru želela še več ženskih kantavtoric …
A boš kdaj pisala v slovenščini oziroma v svojem narečju?
Narečnega izziva sem se pred dvema letoma lotila za projekt, ki ga zaradi korone nismo realizirali, in upam, da bo nekega dne ugledal luč sveta, sploh ker realizacija ni odvisna od mene. Se mi zdi, da je velikemu izzivu navkljub nastala zelo zanimiva pesem. In čeprav iz mene največkrat privrejo angleške besede, bo, verjamem, nekoč nastopil čas za narečno ali knjižno slovenščino.
»Glasba je medij, ki ima moč in potencial, da razveseljuje, v ljudi naseljuje lepa občutja in, kot rečeno, svetlobo. Temu sem zvesta tudi pri svojem ustvarjanju in si želim, da bi se ljudje ob poslušanju mojih skladb počutili dobro – celó takrat ko moja avtorska besedila govorijo o osebnih stiskah in ‘opevajo’ neprijetna občutja, z glasbeno podlago pričaram občutek, da niso sami in da bodo slabim trenutkom zagotovo sledili lepi.« Foto: Nika Hölcl Praper
In zdaj k še enemu bitju, ki mu prav tako posvečaš veliko časa in je, slavni producenti gor ali dol, tvoj prvi poslušalec. To je kuža Bowie …
… ki me trenutno čaka pred vrati, da se ne bi ves čas zaletaval vame … Ja, moj kuža je moj stalni spremljevalec in terapevt, ki me v stresnih trenutkih miri in poskrbi, da sem dovolj zunaj v naravi, in vedno znova začuti mojo notranjo stisko. Ležé nas spremlja tudi na vseh vajah in najbolj uživa v najudarnejši glasbi …
A to pomeni, da je kdaj spremljevalni vokal?
Pa res bi lahko bil, a ne laja prav veliko, zato ne vem, če bi se dobro odrezal.
Je strog kritik oziroma kakšni so njegovi običajni odzivi?
Ni pretirano strog. Po njegovih umirjenih odzivih sklepam, da je z mojim delom zadovoljen.
Je bil s teboj tudi med ustvarjanjem melodije na besedilo Ferijeve pesmi Teci, teci še moj kuža?
Vesela sem, da je ob nastanku pesmi, posvečeni vsem pokojnim kužkom, bil ob meni. Če bi se morala posloviti od njega, se uglasbitve najbrž ne bi mogla lotiti, ker bi se, kot lani Feri, poslavljala od družinskega člana … Feri je zlil svoja občutja na papir in svojemu kužku napisal pesem v slovo. V otroštvu sem izgubila dve psički, zato sem se v izgubo znala vživeti.
Ko pomislim nate in tvojo glasbo, mi na misel pride beseda »svetloba« – je pomembno, da glasbenik s svojim ustvarjanjem, pa tudi držo, daje svetel zgled?
Mislim, da je, še posebej v moji zvrsti. Kdor igra metal, se ne more izogniti temačnosti, s čimer ni seveda nič narobe, a zdi se mi, da je glasba medij, ki ima moč in potencial, da razveseljuje, v ljudi naseljuje lepa občutja in, kot si rekla, svetlobo. Temu sem zvesta tudi pri svojem ustvarjanju in si želim, da bi se ljudje ob poslušanju mojih skladb počutili dobro – celó takrat ko moja avtorska besedila govorijo o osebnih stiskah in »opevajo« neprijetna občutja, z glasbeno podlago pričaram občutek, da niso sami in da bodo slabim trenutkom zagotovo sledili lepi. Glasba je resnično medij, ki nam pomaga v dobrih in slabih trenutkih in je v času nemoči naša edina opora.
»Zanimivo, da sem že kot devetletna punčka napisala to pesem in z njo opevala, kaj si želim in o čem sanjam, zdaj pa lahko brez okolišenja rečem, da svoje sanje živim. Živim življenje, ki ga imam rada; imam vse, kar potrebujem, drage ljudi, s katerimi se dobro razumem in so mi v oporo … svojo glasbo delim z drugimi in, kar je najbolj izjemno, opravljam poklic, ki to sploh ni.« Foto: Nika Hölcl Praper
Tvoj čarobni predmet je nedvomno kitara – imaš še kakšne druge predmete, brez katerih si ne predstavljaš življenja?
Poleg kitare je to še podloga za jogo, ki je pomemben del mojega življenja, ker mi skoraj vsakodnevna fizična vadba veliko pomeni; zaradi ljubezni do kuhanja in pripravljanja dobrih obrokov mednje prištevam še kuhinjsko ponev in spalno masko, s pomočjo katere bolje spim.
Paziti morava, da se spričo tvoje zasedenosti bralci ne bodo prevečkrat povabili k tebi na kosilo ali večerjo, zato se raje odpovejva kulinaričnim debatam … a še prej napniva možgane. Ker si po izobrazbi delovna in Bobath terapevtka pa tudi certificirana hipnoterapevtka in inštruktorica Glowinface metode obrazne joge (googlajte, ljudje?), me zanima, kakšni so poslušalčevi možgani med poslušanjem tvoje glasbe?
Upam, da so v alfa, se pravi sproščujočem stanju; da torej niso napeti in se prepuščajo trenutku; čeprav morajo biti med poslušanjem poezije fokusirani in pozorni na zgodbe, menim, da si odpočijejo.
In ker sva bralcem dali ravno pravšnjo mero miselnih izzivov, je čas, da preidejo v stanje nirvane, midve pa bova pogovor zaokrožili z vrnitvijo na začetek: k tvoji prvi pesmi Dežela mojih sanj … Kaj in kje je tvoja sanjska dežela? Je to poezija, glasba ali ima oprijemljivejše koordinate?
Zanimivo, da sem že kot devetletna punčka napisala to pesem in z njo opevala, kaj si želim in o čem sanjam, zdaj pa lahko brez okolišenja rečem, da svoje sanje živim. Živim življenje, ki ga imam rada; imam vse, kar potrebujem, drage ljudi, s katerimi se dobro razumem in so mi v oporo … svojo glasbo delim z drugimi in, kar je najbolj izjemno, opravljam poklic, ki to sploh ni. Poleg tega imam privilegij, da živim na čudovitem koncu sveta, da sem obdana s koroškimi gozdovi in naravo – z lepoto, ki ni samoumevna in sem zanjo hvaležna. Živim sanjsko in mi nič ne manjka, kar pa ne pomeni, da pred menoj ni nekaj nedoseženih ciljev, kot je, na primer, kariera v tujini, a v življenju je najpomembnejše užiti trenutke in srečo na poti do cilja, ki jo zato vedno iščem znotraj in nikoli zunaj sebe.
Z e-nasmehom se poslovim od čisto prave Ditke in kot Feri Lainšček začutim, da je »ta lepa tišina polna nečesa,/kar čutiva in si na tihem deliva.«
