Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Tadej Meserko
V društvu Asociacija si že vrsto let prizadevamo za izboljšanje pogojev delovanja poklicnih nevladnih organizacij, ki delujejo na področju kulture. Asociacija deluje na različnih nivojih – zakonodajo sooblikujemo na nacionalni in EU ravni, vključujemo pa se tudi v pripravo relavantnih ukrepov in izvedbenih mehanizmov, ki nastajajo in se izvršujejo na ravni lokalnih skupnosti, najbolj dejavno v Mestni občini Ljubljana. Člani društva Asociacija, poleg tega, da delujejo v nacionalnem kontekstu, vsi izhajajo seveda tudi iz lokalnega okolja. Izziv, s katerim se soočamo že vrsto let, je, da dobro poznamo nacionalno zakonodajo in mehanizme izvajanja kulturnih politik, nimamo pa celovite slike o pogojih dela in stanju kulturne politike v lokalnih okoljih, kar se nam zdi nujno poznati, če želimo uspešno slediti svojemu poslanstvu – izboljšanje pogojev delovanja poklicnih NVO v kulturi preko oblikovanja konkretnih ukrepov. Izostanek celostne slike dogajanja v polju kulturne politike na lokalnem nivoju je razumljiv, saj kljub temu, da je nacionalna kulturna politika kompleksna, pa je enotna in ena, medtem ko je lokalnih kulturnih politik preko dvesto. Seveda nam je več znanega glede večjih mestnih občin, kjer tudi deluje velika večina poklicnih nevladnih organizacij, a hkrati je precej nejasnosti glede istih vprašanj v manjših občinah. V ta namen smo pričeli konec leta 2017 koncipirati analizo, s katero smo skušali odgovoriti na nekatera ključna vprašanja pogojev dela poklicnih nevladnih organizacij v kulturi v lokalnih skupnostih.
Za namen iskanja odgovorov na ključna vprašanja smo izdelali spletni vprašalnik, ki smo ga posredovali regionalnim stičiščem nevladnih organizacij, ki smo nam pomagala pri nadaljnjem raziskovanju tematike. Regijskim stičiščem smo podali tudi pojasnilo, kako razumemo sintagmo poklicne nevladne organizacija, tudi v odnosu do ljubiteljskih nevladnih organizacij na področju kulture. Poklicne nevladne organizacije razumemo kot organizacije, ki se skozi celotno leto kontinuirano ukvarjajo s kulturno produkcijo in prejemajo javna sredstva in/ali sredstva generirajo iz svoje dejavnosti, ki omogočajo delo rednim sodelavcem, bodisi preko pogodbe o zaposlitvi, bodisi preko drugih oblik dela, a kontinuirano skozi celotno leto. Poleg tega je ključno, da svojo dejavnost opravljajo kot osnovno oz. imajo ambicijo preseči občasno/ljubiteljsko ukvarjanje z dejavnostjo NVO.
V prvi vrsti je na tem nivoju najprej steklo pregledovanje vseh potencialnih nevladnih organizacij, ki bi lahko prispevale k razumevanju tematike v posameznih lokalnih okoljih, naposled pa je bilo sodelovanje intenzivno tudi v izvedbeni fazi zbiranja podatkov in informacij pri občinah. Tematike so bile razdeljene na različne sklope, kjer so nas zanimala vprašanja kot so načini vključevanja poklicnih nevladnih organizacij v oblikovanje lokalnih kulturnih politik, načini razdeljevanja javnih sredstev, pregled deleža sofinanciranja profesionalnega nevladnega sektorja v kulturi, vprašanja vezana na lokalne programe za kulturo in nekatera druga vprašanja.
Podatke smo zbirali več mesecev, predvsem pa smo se v procesu zbiranja podatkov soočali z nekaterimi težavami, med katerimi sta bili najbolj pereča slaba odzivnost občin in razumevanje poklicnega nevladnega sektorja. V procesu pisanja analize se je potrdilo, da kljub dodatnim pojasnilom, kako v okviru raziskave razumemo poklicni nevladni sektor, nekateri od respondentov te ločnice niso uspeli razumeti ali vzpostaviti na način, kot smo ga predvidevali. Slednje torej predstavlja tudi ugotovitev raziskave in sicer, da bi bilo potrebno na nacionalnem nivoju poskrbeti za jasnejše opredeljevanje poklicnih nevladnih organizacij.
Naslednja pomembna ugotovitev je glede načina vključevanja profesionalnih nevladnih organizacij v pripravo lokalne zakonodaje, ki zadeva kulturo in pa v mehanizme izvajanja kulturnih politik. Analiza je pokazala, da v večini manjših občin dialog med nevladnimi organizacijami in občino praktično ne poteka, ali pa je v najboljšem primeru nestrukturiran. Ob tem so tudi nekatere pozitivne izjeme, ki pa so prisotne predvsem v večjih mestnih središčih. Strukturiran dialog je potekal ali poteka v Mestni občini Nova Gorica, v Mestni občini Ljubljana in Mestni občini Maribor, drugod pa so sestanki sporadični in verjetno bolj individualne narave.
Ob pregledu financiranja so se prav tako pokazale nekatere strukturne težave. Poleg višine proračuna, ki so povečini nizki, je problematičen tudi način razdeljevanja sredstev oziroma samo oblikovanje mehanizmov izvajanja kulturnih politik. Analiza je pokazala, da se sredstva namenjena za nevladno kulturo večinoma razdeljujejo preko enoletnih projektnih razpisov, v najboljšem primeru nekatere občine poznajo večletne projektne razpise. Programskih razpisov mimo večjih mestnih občin praktično ni. Slednje onemogoča, da bi se nevladne organizacije kot take profesionalizirale in da bi lahko svoje aktivnosti načrtovale za daljše časovno obdobje. Glede podeljevanja sredstev je problematično tudi, da razpisi povečini niso namenjeni zgolj poklicnim nevladnim organizacijam, pač pa je pogosto bazen prijaviteljev, glede na obliko delovanja, veliko širši.
Naposled je tukaj še vprašanje lokalnih programov za kulturo. Stanje na tem področju je daleč od zadovoljivega, saj nam je izmed občin, ki so sodelovale, zgolj približno dobra polovica poslala svoje lokalne programe za kulturo. Slednje pomeni, da velik odstotek občin tovrstnega dokumenta nima, ob podrobnejši analizi pa se je izkazalo, da pri nekaterih poslanih primerih lokalnih programov za kulturo ni šlo za dokumente, ki bi zakonsko ustrezali vsem določilom. Analiza je pokazala tudi, da večina lokalnih programov za kulturo poklicnih nevladnih organizacij ne prepozna kot akterja v lokalni kulturni politiki, prav tako ne v projekcijah za prihodnji razvoj kulture, kar nadalje implicira, da ni pričakovati posebnega razvojnega preboja na tem področju tudi v prihodnje. Dober del lokalnih programov za kulturo je tudi precej deskriptivnih, z zelo malo jasne strateške vizije razvoja kulture oziroma poklicne nevladne kulture. Ob branju nekaterih lokalnih programov se poglobljeni bralec težko izogne občutku, da je bilo pisanje predvsem posledica nuje izvrševanja zakonskih obveznosti pisanja tovrstnega programa.
Analiza, ki je nam je tako pomagala potrditi nekatere hipoteze. Zavedamo se metodoloških omejitev analize, a kljub vsemu analiza kot taka predstavlja dober okvir za razumevanje pogojev dela poklicnih nevladnih organizacij v lokalnih skupnostih. V kolikor bi skušali strniti tri jedrne probleme in rešitve, za katere si bo potrebno prizadevati, potem je to na prvem mestu vsekakor ustrezno zakonsko opredeljevanje poklicnih nevladnih organizacij in iz tega izvedeni ukrepi na nacionalnem nivoju, zagotavljanje ustreznih načinov in višine financiranja delovanja nevladnih organizacij v lokalnem nivoju, ki bo omogočila trajnostni razvoj poklicnega NVO sektorja in naposled skrb za kakovostno oblikovane lokalne programe za kulturo, ki bodo vključevali tudi vizijo razvoja vseh nevladnih organizacij v kulturi, tako ljubiteljskih, kot poklicnih.
