ALEKSANDRINKE

Piše: Tanja Drašler
Foto: @FSTineRozanc

Recenzija  folklorne predstave.

Folklorna skupina Tine Rožanc je v soboto, 7. aprila 2018, v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani zvesto občinstvo razveseljevala s celovečerno plesno predstavo z naslovom Aleksandrinke. Skupina se je na 69. letnem koncertu predstavila s popolnoma novim programom in tako imenovanim novim pristopom k poustvarjanju ljudskega izročila. Predstavo je pripravila ekipa mladih ustvarjalcev, kar nakazuje, da je pred skupino novo obdobje, polno elana, poguma in folklorne svežine. Pod režijo se je podpisala umetniška vodja Anja Cizel, ki nam je skupaj s člani umetniškega odbora Ano Dolinšek, Tjašo Lahne in Markom Kosmačem predstavila za nekaj več kot uro plesnega in glasbenega programa. Naslovna tema je obetala veliko, večino nas je pritegnil prav naslov, saj tema nudi obilo različnih možnosti za interpretacijo in uprizoritev.

Usoda najbolj znanih slovenskih migrantk ni bila nujno žalostna ali tragična, obstajale so tudi bolj vesele in osvobajajoče zgodbe deklet, ki so v eksotični deželi, v drugi polovici devetnajstega stoletja našla drugačno življenje, bogatejše in bolj optimistično od bednega življenja v domačem kraju. Snovalci koncepta so si po videnem izbrali drugo, lahkotnejšo in za folklornike lažjo obliko interpretacije. Skozi tridelno dogajanje na odru (Slovo, Aleksandrija, Vrnitev) smo skozi doživljanje solistk (Anja Trop, Nina Mažgon Müller, Maruša Fugger) spremljali usodo treh mladih deklet, ki so zapustile domači kraj in se podale na pot novih priložnosti. Tako slovo od domačega kraja kot prihod v Aleksandrijo ter sama vrnitev v domači kraj so bili prikazani lahkotno, skoraj da prešerno, brez pretiranega patosa ali žalosti. Solistke so nas v izrazu skozi dogajanja vodila precej enotno, v izrazu monotono, brez večjih odstopanj v razpoloženju. Še največ dramatičnosti, raznovrstnih vtisov in občutji je bilo čutiti v glasbeni sliki predstave, saj so priredbe glasbenih ustvarjalcev slikale razpoloženja, ki jih je avtorica koncepta želela prenesti na oder. Od liričnega, igrivega in razigranega začetka, do eksotične koreografije Z broda na bazar, v kateri dekleta prvič okušajo posebnosti tuje dežele ter umirjenega uvoda v zaključek in samega igrivega zaključka, ko se dekleta vrnejo v domači kraj.

Koreografske zasnove in izbira primorskih ljudskih plesov s celotnega območja Primorske sledijo zgodbi. Avtorji skozi mehko in dokaj enotno gibanje, z izrazitim poenostavljanjem plesnih obrazcev in lastno interpretacijo plesnih korakov, lahkotno vodijo gledalca od začetka do konca. Zagotovo bi vrednost programa dvignili na višjo raven, če bi ohranili več raznovrstni in zahtevnosti v izboru plesnih korakov, oziroma jih ne bi za vsako ceno tako zelo poenostavili. Ravno zaradi izrazite enostavnosti v izvedbi plesnih obrazcev, se ob koncu predstave ne moremo znebiti občutka, da smo ves čas na odru spremljali le enostavno polko, valček ter premikanje pozicij.

Režiserka predstave Anja Cizel je smiselno vključila plesalce in glasbenike veteranske sekcije ter otroški podmladek skupine. Plesni višek predstave je predstavljala koreografija Svileni valček avtorja Gašperja Tomana, prav zaradi doživetosti plesalcev, ki so ga izrazili skozi izrazito mehko gibanje, obvladovanje pozicij, dobre drže in interpretacije. V tej točki so plesne moči združili člani in veterani, kar je popestrilo in podkrepilo zgodbo, ki sta jo avtorja želela izpostaviti. Koreografija je zaokrožila prijetna priredba Straussovih melodij Oskarja Stoparja, v izvedbi gostujoče pianistke Lare Oprešnik.

V tem delu velja omeniti še koreografijo Branje in brkljanje, v kateri so se predstavili najmlajši člani skupine skupaj s  solistkami. Kot smo vajeni na rožanskih koncertih, pri oblikovanju koreografij za otroški del, Rožanci stavijo bolj na simpatije gledalcev do najmlajših otročajev na odru. Koreografija je bila sicer smiselno povezana z zgodbo, vendar s preveč razvlečeno koreografijo, s pretiranim številom ponovitev posameznih elementov, upam si trditi, da tudi s pretirano enostavno zastavljeno koreografijo.

Izrazito lahkotnost in optimizem je tik pred zaključnim delom večera umirila priredba Balade o Lepi Vidi Klemna Bojanoviča, v izvedbi sester Jelnikar. Z vokalno zahtevnejšo priredbo balade so sestre opravile dobro, čutiti je bilo nekaj negotovosti, vendar je bil namen dosežen. Učinek, ki predstavi le doda nekaj patosa, pa žal scenografsko ni bil primerno izpostavljen, glasbene solistke so nastopile v zadnjem delu dvorane, pianistka je bila celo v celoti skrita izza pianina. Praksi, da glasbene zasedbe in glasbene soliste odrivamo na rob ali v ozadje odra, kjer nimajo pravega stika s plesalci, niti z občinstvom, na žalost še ni videti konca. Verjetno pa se razlog za scenografske pomanjkljivost skriva tudi v minimalnih sredstvih, ki so ustvarjalcem na voljo predvsem za njeno izvedbo, k čemur lahko pripišemo še običajne težave s tehnično podporo Cankarjevega doma. Tako so scenografske rešitve prepuščene iznajdljivosti in praktičnosti članov folklornih skupin. Počasi se bo treba zavedati, da bodo tovrstne folklorne plesne predstave zahtevale dodatna znanja, ekspertize in brezhibno izvedbo, ki ne bo mogoča brez dodatnih, temu namenjenih sredstev. Pričujoča predstava ni izjema, povprečna in korektna scenografska ideja (Za osnovni element prikazovanja dvodelnosti krajevnega dogajanja so si avtorji ideje izbrali »okna«. Za prikaz dogajanja »doma« so bila osvetljena stilizirana »slovenska okna na križ«, za prikaz dogajanja na tujem pa stilizirana okna z nakazanimi orientalskimi prvinami.), je izzvenela ob povprečni izvedbi. Podobno velja za kostumografsko podobo koncerta, ki ostaja »klasična«, brez posebnosti, v skladu z zmožnostmi skupine in iznajdljivostjo garderoberjev.

Folklorna plesna prestava Aleksandrinke je zagotovo presežek v folklorni produkciji. Konceptualno zaokrožena celota, katere krona je prav gotovo glasbena slika in v kateri vre želja po ustvarjanju, po premikanju mej, po sprejetju tudi med publiko, ki ni le folklorna. Folklorna skupina Tine Rožanc je z novim vodstvom odločno zakorakala v novo obdobje v svoji zgodovini. Ekipa ustvarjalcev na čelu z Anjo Cizel, Klemnom Bojanovičem in Oskarjem Stoparjem je na dobri poti, da skupaj z drugimi ustvarjalci na tem področju zakoličijo novo ero v poustvarjanju plesnega in glasbenega izročila. Morda kar novo obliko gledališča – folklorno gledališče. Kam bo trend folklorno dejavnost dokončno usmeril, bo pokazal čas. Skupina ima trenutno nekaj odličnih plesalcev, ki očitno izstopajo v plesnem znanju in prezenci na odru, nekaj nadarjenih koreografov in glasbenih aranžerjev, koliko se bodo prepustili svobodnemu ustvarjanju in lahkotnejšemu poustvarjanju plesnega izročila ter vztrajali na kreativnih in izvedbenih presežkih, pa bo odvisno od znanja, sredstev in prostega časa ustvarjalcev.