Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Objavljamo pesem avtorice Mojce Šteh, ki jo je žirija (Tone Partljič, Tadej Golob, Andrej Rozman- Roza) izbrala kot drugi najboljši prispevek.
V Primusu sicer objavljamo tri zmagovalne prispevke literarnega natečaja Al’ lepše od Urške bilo ni nobene, ki ga je ob podpori ZKD Slovenije in ljubljanske izpostave JSKD organiziralo Kulturno – gledališko društvo Reciklaža. Z natečajem smo v prestolnici proslavili tudi 50- letnico prvega srečanja literatov- začetnikov, ki se je zgodilo prav v Sv. Trojici (nekdanjem Gradišču), kjer sicer domuje KGD Reciklaža.
Natečaj je sodelujoče vzpodujal, da svoj prispevek oblikujejo kot predelavo slovite Prešernove balade Povodni mož., Vse tri objavljene najboljše kratke zgodbe in pesmi nam torej sporočajo, kakšni so sodobni povodni (e-)možje in Urške.
Andfrej Rozman- Roza čestita Dragici Šteh
- nagrada: Resnica od Povodnega moža
Po vseh teh letih
zdaj je čas,
da še jaz povzdignem glas,
naj resnica se izve,
kako mi ukradla je srce
z ognjeno strastnimi očmi,
s pogledom,
ki še led stopi,
s korakom, ki je ustavljal dih,
Francetu je bila navdih,
da jo med zvezde je koval,
skrivaj po njej
je zdihoval.
V nedeljo glasba je igrala,
a ona sploh še ni plesala,
France je stal pri stari mizi,
se delal,
da je čist na izi,
da mal gleda, mal čilira,
blagozvočne rime zbira –
z načrtom,
da še mal počaka,
potem bo zaigral junaka,
ki Urško peljal bo na ples.
Predolgo čakal je zares.
Jaz pa …
Ogrnil sem svoj plašč,
klobuk poveznil zanalašč –
da me nihče ni prepoznal –
pogumno se do nje podal,
na peti
se je zavrtela,
pred vsemi me močno objela,
je rekla: »Zdaj se že mudi,
plešiva, preden se zmrači.«
Ko je naenkrat zagrmelo,
je še Francetu sapo vzelo,
Urška se je zasmejala,
v korak z nevihto se podala,
do brega reke,
do valov,
je rekla: »Pelji me domov.«
Pred mano
v čoln je stopila,
poletni dež dobil je krila,
da nisva sploh rabila vesla,
Ljubljanica naju je nesla –
kot da bi vedela zakaj,
ne bova več odšla nazaj.
Tako sva z Urško pobegnila,
resnicomed poljube skrila,
za dolgo vrsto srečnih let,
za zgodbo,
kjer ni več besed,
za pesem, ki še zdaj živi,
ko naju več na svetu ni.
Le za Franceta mi je žal,
da je na koncu sam ostal …
Saj on je meni dal ime,
jaz pa sem Urški dal srce.
Povodni mož
Utemeljitev
Bolj v šansonjerski kot literarni maniri tekoče napisana pesem iz perspektive mladeniča, ki je z Urško pobegnil po Ljubljanici, rehabilitira tako izbirčno plesalko kot tudi tako imenovanega povodnega moža in zgodbo iz sveta zamer polne in nesrečne prestavi v svet srečne ljubezni. Pesem odlikujeta sproščen sodoben jezik, ki teče tako melodično, kot da je pesem že uglasbena, ter v osnovi povsem nepretenciozna zgodba, ki pa iz prešernovskozagrenjenega strašenja izvoljenega dekleta, kaj da se mu bo zgodilo, če ne bo šlo z njim, prestopi v zadovoljstvo ob dolgoletni sreči, ki jo dvema sorodnima dušama prinese ljubezen.
Andrej Rozman – Roza
