MAG. FRANCI PIVEC: OTROK SVOBODE IN VEČNI ZALJUBLJENEC V KULTURO

Piše: mag. Jože Osterman

 

Razlogov za pogovor z mag. Francijem Pivcem o čemerkoli, ne zgolj o ljubiteljski kulturi, je več kot preveč. V uredništvu Primusa nas je k pogovoru z nekolikšno zamudo spodbudil njegov prejem reda za zasluge, ki mu ga je na predlog Zveze kulturnih društev Slovenije in združenja Slovenske izseljenske matice podelil predsednik Borut Pahor. A najbrž ne pretiravamo, če rečemo, da bi Pivec tovrstno odlikovanje za svoje delovanje lahko mirne duše dobil tudi na katerem drugem področju. Je namreč nekdanji predsednik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje, neupogljivi študentski funkcionar (oboje pred letom 1990) in direktor Inštituta informacijskih znanosti Maribor, ki je tudi na drugih področjih za seboj puščal globoke ustvarjalne sledi. Čeprav se zdi presenetljivo, da je najgloblje oral ledino prav na področju kulture, kjer ni nikdar deloval poklicno, je bržkone prav v tem njegov največji šarm: neverjetna pripadnost, mirno lahko rečemo zaljubljenost v kulturo, kjer je deloval (in vsaj delno še deluje) kot dramski igralec, zborovski pevec, kulturni menedžer in še marsikaj. Pivec je eden od ustanoviteljev ZKD Slovenije, njen prvi predsednik in dolgoletni član njenega vodstva. Poleg zgoraj omenjenega reda za zasluge je prejemnik zlate plakete JSKD, nosilec častnega križa za znanost in umetnost I. reda Republike Avstrije za poglobitev dobrih odnosov med Slovenijo in Avstrijo in, nenazadnje, častni član ZKD Slovenije.

 

»Za moje društveno poreklo je bilo usodno, da me je val deagrarizacije odnesel iz pozabljenega Olimja naravnost v kulturni dom v Zagradu pri Celju. Bil je to stoletni civilizacijski preskok, ki sem ga kot otrok lažje prestal od svojih staršev. In ko že zapadam v patos, bom rekel, da sem ‘otrok Svobode’, kjer sem se naučil govoriti /…/« je uvodoma povedal zaljubljenec v kulturo Franci Pivec. Foto: osebni arhiv

Najprej vas pomnimo po funkciji »šolskega ministra« v drugi polovici osemdesetih, v društveni kulturi pa ste se pojavili šele kasneje …

Na šolsko ministrstvo me je pripeljalo večletno predhodno delo pri pripravi prvega slovenskega visokošolskega zakona v šestdesetih, globoka vpletenost v nastajanje druge slovenske univerze v sedemdesetih in zahtevna funkcija glavnega tajnika univerze v osemdesetih. Organizacija in delovanje (visoko)šolske uprave je bila moja stroka. Tudi takrat so v šolstvu vladale brezizhodne razmere povsem porušenega zaupanja v »usmerjeno izobraževanje«, ki ga je bilo treba politiki navkljub odpraviti. Tega smo se lotili v duhu napovedujočih se družbenih sprememb z dezideologizacijo in strnitvijo šolske stroke ter s korakom nazaj h »klasičnim vrednotam« šolstva – opora so bili Sagadin, Kornhauser in Frlec. In treba je bilo vzpostaviti čim več neposrednih stikov s šolniki po Sloveniji. Na Župančičevi 2 nas je bilo samo za desetino sedanjega ministrstva, a smo bili zaupanja vredna strokovna ekipa. Vesel sem, če me kdo pomni po takratnih časih.

Za moje društveno poreklo pa je bilo usodno, da me je val deagrarizacije odnesel iz pozabljenega Olimja naravnost v kulturni dom v Zagradu pri Celju. Bil je to stoletni civilizacijski preskok, ki sem ga kot otrok lažje prestal od svojih staršev. In ko že zapadam v patos, bom rekel, da sem »otrok Svobode«, kjer sem se naučil govoriti (le Slomšek bi razumel mojo olimsko govorico), dobil v roke prvo knjigo, zapel v zboru, se v Gombačevi gledališki šoli naučil nastopati, oponašati Steguja pri risanju in še vse drugo, zaradi česar sem pred vstopom v šolo postal enakovreden ostalim. Še tako skromno kulturno društvo je »tromostovje« do dojemanja in doživljanja kulture, kar so vedeli naši predniki, ki so Slovenijo iz lastnih žepov oplemenitili s stotinami kulturnih domov. Le kakšna polovica jih danes še služi svojemu namenu, drugi so kulturi ukradeni.

»Prišli so tudi normalnejši časi, ko smo z JSKD vzpostavili kolikor toliko vzdržen modus vivendi pod svetopisemsko prispodobo dveh sprtih angelov, ki jima je Bog odvzel po eno krilo (JSKD nima članstva, ZKD nima denarja) in sta lahko letala le tesno objeta«, o čemer priča tudi prejem zlate plakete JSKD iz rok tedanjega direktorja mag. Marka Repnika. Foto: Matej Maček

 

Leta 2000 ste postali predsednik krovne organizacije kulturnih društev, ki so jo z reorganizacijo ljubiteljskega sektorja močno spodkopali?

Kmalu zatem, ko so mi na Karlinov predlog zaupali vodenje mariborske zveze, me je prijatelj Jože Humar poklical na zaupen pogovor in mi izrazil veliko skrb, da krovni organizaciji kulturnih društev grozi likvidacija. Dotlej se nisem ukvarjal s tem, da je vladajoča LDS, ki je sama zrasla na krilih civilne družbe, z ustanovitvijo Javnega sklada za ljubiteljske kulturne dejavnosti podržavila avtonomno ZKO, saj tega na lokalni ravni še nismo čutili. Še nekaj časa je trajalo, da smo se lotili protiakcije. Oblikovali smo nove programske smernice in organizacijske akte ter jih izglasovali na izredni »uporniški« konferenci v Izoli, kjer so me izbrali za vodenje odbora uglednih društvenic in društvenikov, odločenih ubraniti stoletno krovno zvezo.

Zdaj smo vedeli, pri čem smo, čeprav, odrezani od slehernih materialnih virov, nismo mogli dovolj učinkovito zaustaviti razpuščanja lokalnih zvez, marsikje spodbujeno s strani izpostav JSKD. Toda še zmeraj smo bili reprezentativna Zveza, kar je bistveno tudi danes in kar bi morala država (in po njenem pooblastilu JSKD) dosledno upoštevati. Prišli so tudi normalnejši časi, ko smo vzpostavili kolikor toliko vzdržen modus vivendi pod svetopisemsko prispodobo dveh sprtih angelov, ki jima je Bog odvzel po eno krilo (JSKD nima članstva, ZKD nima denarja) in sta lahko letala le tesno objeta. Morda bi morali biti odločnejši in si izboriti položaj, kot ga imajo sorodne zveze – gasilska, planinska, Olimpijski komite …

»Nisem si delal iluzij, da smo ‘hiša iz kart’, ki stoji in pade z legalnostjo svojega delovanja in z legitimnostjo vodstva, sicer bi se nam včlanjena društva odrekla. ZKD ni ‘daj-dam’ servis, niti think-tank samozvanih kulturnih menedžerjev, ampak je gibanje ljubiteljske kulture z zgodovinskimi koreninami, ki vežejo ljudi v skupnost« ali, kot na enem izmed TLK-jev, v poljub. Foto: arhiv JSKD

 

Je mariborska ZKD pod vašim vodstvom pri kulturnem razvoju mesta ohranila vlogo upoštevanega sogovornika?

Pred menoj je mariborsko krovno organizacijo celih dvaintrideset let vodil Janez Karlin. Lahko rečem, da sva jo naslednjih dvajset let vodila skupaj, saj take kulturne ikone mesta nisem smel »izpustiti iz rok«in tudi veselilo ga je, da je zraven. Letos se spominjamo njegove stoletnice! Ves čas smo imeli tudi odlično strokovno ekipo na čelu z Varlom, Pungartnikom in nato že z Varlom druge generacije. Dveh važnih stvari sem se naučil od Karlina:

  • doslednega spoštovanja procedur demokratičnega odločanja tudi takrat, ko bi nam članstvo »dalo proste roke« in raje »ne bi komplicirali«;
  • pridnega odzivanja na vabila za udeležbo na društvenih produkcijah in sestankih (v štirih mandatih se mi je, vključno s slovensko ZKD, nabralo natanko 2.964 takih udeležb).

Nisem si delal iluzij, da smo »hiša iz kart«, ki stoji in pade z legalnostjo svojega delovanja in z legitimnostjo vodstva, sicer bi se nam včlanjena društva odrekla. ZKD ni »daj-dam« servis, niti think-tank samozvanih kulturnih menedžerjev, ampak je gibanje ljubiteljske kulture z zgodovinskimi koreninami, ki vežejo ljudi v skupnost. Ni slučajno, da v Mariboru ZKD ni sledila spremenjenim občinskim mejam, ampak zajema širše območje odprtih kulturnih pretokov, uglašeno z ustaljenimi kulturnimi potrebami ljudi. Ljudje iz Rač so mariborska publika in tamkajšnji trije Žurajevi zbori redno nastopajo na mestnih odrih. Takih kulturno povezanih občin je šest.

»Že druga strahotno kruta vojna v etnično prepletenih predelih Evrope po ‘balkanskih vojnah’ je več kot zadosten razlog, da kulturne organizacije v naših prostorih glasno izrazijo naklonjenost ljudi dialogu in ne orožju.« In samo s takšnim razmišljanjem si je – v družbi nekdanje predsednice ZKDS Mije Aleš – mogoče prislužiti častno članstvo v ZKDS. Foto: arhiv ZKDS

 

Mariborska kulturna zgodovina je zaradi večkulturnosti posebna, kar ste se trudili razkriti tudi v delovanju vaše zveze.

Znano je Župančičevo pričakovanje, da bo Maribor v kulturi nadomestil izgubljene Trst, Gorico in Celovec. Vendar nova država takega pričakovanja ni podprla in je Hinko Nučič moral SNG zagnati z lastnim denarjem. Je pa država naredila vse, da je iz mesta, ki ga je Maister priboril skoraj proti njeni volji, naredila »branik« s prevladujočo besedo »uniformirancev«. To je po drugi vojni ponovila še enkrat, ko so JLA podarili celo Narodni dom, saj kulturi v mestu niso pripisovali pomembne vloge, sploh ne, če so v njej odkrili še tako neznatno nemško sled. Ko je Veronika Haring po osamosvojitvi ustanovila Kulturno društvo nemško govorečih žensk Mostovi in ga včlanila v našo ZKD, smo kaj hitro odkrili številne možnosti za skupne programe bolj objektivnega ovrednotenja mariborske kulturne zgodovine, ki jih je javnost dobro sprejela.

Nučičevo izkušnjo je Maribor doživljal tudi kasneje in je bilo vselej treba vložiti dodatne napore za »nacionalno« priznanje umetniških dosežkov ali prireditev, kot so Borštnikovo srečanje, Gallusovo zborovsko tekmovanje, Festival Lent in podobne. Tudi Evropsko prestolnico kulture so pričakale vnaprejšnje napovedi, da se bo izjalovila, namesto da bi jo sprejeli kot bistveno točko nacionalnega kulturnega programa. Sicer pa tudi povsod drugod čutijo, da v Sloveniji nobena dejavnost ni tako centralizirana, kot je kultura, le da v stotisočglavem Mariboru še vedno mislimo, da je imel Oton Župančič prav.

Zavzemate se za kulturni dialog s sosednjimi državami in Avstrija vam je za to podelila tudi priznanje.

Mariboru se je po prvi vojni zgodilo veliko priseljevanje ljudi iz Koroške in Primorske, ki sta ostali onkraj meje, kar je mestu prineslo poseben sentiment do izgubljenih krajev. Nedvomno je polovica kulturnih društev nastala iz tega vzgiba in to se še danes čuti. Bližala se je stoletnica zgodovinskega zasuka, kar nas je navedlo k razmisleku o naši kulturi spominjanja. Z vsemi sosedi smo povezani v EU in to je gotovo bistvena nova okoliščina, po zaslugi katere lahko odkrito spregovorimo o zamerah iz preteklosti. Dialog sta začela Šturm in Feldner ter »konsenzna skupina« na Koroškem, kmalu pa se je oblikovala veliko širša »mirovniška« iniciativa za regijo Alpe-Jadran, ki jo je kot »vzorec dialoga« koordiniral svetovno znani inštitut Kelman, podprla pa sta jo avstrijski in slovenski predsednik. Pomembno vlogo v dialogu o kulturi spominjanja so pripisali prav kulturnim društvom in to je bila tudi osnova mojega sodelovanja.

»V mariborski zvezi s posebno pozornostjo že desetletja izbiramo častne člane, ki tvorijo senat kulturnih društev in vsaj enkratletno izrečejo kakšno odmevno besedo o kulturi v mestu, še posebej o pomenu ljubiteljske kulture. Zdaj sem tudi sam med njimi in to me veseli.« Sploh ker je predsednica ZKD Maribor energična in nasmejana dr. Inge Breznik. Foto: S. Š.

 

Zvrstila se je serija posvetov, iz katerih se je izcimilo nekaj knjig in dva res občutljiva »spravna« dokumenta o obeh svetovnih vojnah v regiji Alpe-Jadran. Korona je vse skupaj zavrla, vendar upam, da se bo dialog nadaljeval in da bodo kulturna društva dobila tudi konkretno podporo za zelo zaželeno čezmejno sodelovanje, ki lahko ogromno prispeva k sožitju v regiji. Že druga strahotno kruta vojna v etnično prepletenih predelih Evrope po »balkanskih vojnah« je več kot zadosten razlog, da kulturne organizacije v naših prostorih glasno izrazijo naklonjenost ljudi dialogu in ne orožju.

Kaj vam pomenijo priznanja, ki ste jih zadnje čase kar nekaj prejeli?

Večkrat sem že bil član odborov za priznanja in moram reči, da medalje raje podeljujem kot prejemam. Zavedam se, koliko je ljudi, ki sem jih spoznal pri svojem delovanju in bi si priznanje zaslužili prej kot jaz. Je pa pomembno ljudem, ki se razdajajo za skupno dobro, izkazati hvaležnost in spoštovanje. V mariborski zvezi s posebno pozornostjo že desetletja izbiramo častne člane, ki tvorijo senat kulturnih društev in vsaj enkratletno izrečejo kakšno odmevno besedo o kulturi v mestu, še posebej o pomenu ljubiteljske kulture. Zdaj sem tudi sam med njimi in to me veseli.

 

Če vas veseli, priporočamo v branje še bogat življenjepis mag. Francija Pirca, objavljen na spletni strani ZKDS.

 

Piše: mag. Jože Osterman   Razlogov za pogovor z mag. Francijem Pivcem o čemerkoli, ne zgolj o ljubiteljski kulturi, je več kot preveč. V uredništvu Primusa nas je k pogovoru z nekolikšno zamudo spodbudil njegov prejem reda za zasluge, ki mu ga je na predlog Zveze kulturnih društev Slovenije in združenja Slovenske izseljenske matice podelil predsednik Borut Pahor. A najbrž ne pretiravamo, če rečemo, da bi Pivec tovrstno odlikovanje za svoje delovanje lahko mirne duše dobil tudi na katerem drugem področju. Je namreč nekdanji predsednik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje, neupogljivi študentski funkcionar (oboje pred letom 1990) in direktor…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 4.78 ( 2 ocen)

Objavite komentar