Piše: Larisa Javernik
Nekateri mitološki motivi in zgodbe so univerzalni, spet nekateri z manjšimi ali večjimi odstopanji specifični za narod in njegovo področje. Slovanska oz. ožje slovenska mitologija ni nič manj bogata. Z njo se je v svojem magistrskem projektu ukvarjala Maja Poljanc, ilustratorka in vizualna umetnica. Poljančeva se je v Encyclopedii Mythologici Slovenici posvetila slovenskim mitološkim bitjem.

Delo je prva ilustrirana enciklopedija slovenskih mitoloških bitij in je do zdaj izšlo v enem samem tiskanem izvodu, ki ga hrani Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, so pa bile posamezne ilustracije iz knjige razstavljene v nekaterih slovenskih galerijskih prostorih, kot je Vodnikova domačija, Kino Šiška itd. Foto: Maja Poljanc
Joseph Campbell, ameriški primerjalni mitolog, govori o štirih funkcijah mita. Prva funkcija je mistična; človek lahko s pomočjo mitoloških zgodb raziskuje čudesa in skrivnosti univerzuma ter samega sebe. Druga dimenzija mita je kozmologična in je povezana s samo sestavo in strukturo univerzuma. Nadalje mit vzpostavlja in razlaga socialno raven bivanja. Zadnja funkcija mita je pedagoška in v njej je Campbell prepoznal največji pomen; mit je pomagalo, ki nas uči, kako živeti v danih okoliščinah. Miti nam pomagajo, da se identificiramo s svetom okrog nas skozi metaforično preslikavo praresnice, ki je nad jezikom. Podobno metaforično naravo imajo mitološka bitja, ki jih lahko razumemo kot nekakšno utelesitev mitoloških substanc.
Dejstvo je, da so miti del človeške dediščine, domišljije in spomina, ki so vtkani v našo sedanjost. Podobno kot pravljice, ne glede na to, v katerem prostoru so nastali, nosijo nekatere skupne značilnosti, saj izhajajo iz prvotnih človekovih vezi s svetom in njegovo željo po razumevanju tistega, kar ga obdaja.
Avtoričin pristop do mitološkega gradiva je delno avtorski, delno izhajajoč iz predobstoječih literarnih, ljudskih, antropoloških in drugih strokovnih virov, nekoliko je izhajala tudi iz slovenske umetnostne dediščine. Poljančeva slovenska mitološka bitja v Encyclopedii razdeli na pet skupin: boštva (npr. kurent, svarog, kresnik, mokoš, pehtra baba), bajeslovne živali (npr. divja jaga, močebrad, riba faronika, zlatorog, malavar), bajeslovna bitja narave (npr. kosobrin, kresnice, rojenice, rusalke, žalik žene), ukleti, duše in prikazni (npr. desetnica, movje, meraš, vedomec, brezglavjek) ter poosebljene nadloge (npr. kuga, mora, mrak, netek, smrt). Kot sama poudarja v uvodu, je bitja težje klasificirati v posamezna področja, saj med seboj vseskozi prehajajo, se spreminjajo in ponekod združujejo.
Logika enciklopedije je jasno in pregledno zgrajena. Vsakemu besednemu opisu mitološkega bitja sledi dovršena in detajlirana enostranska črno-bela ilustracija; vizualni prikaz bitja. V posameznem sklopu si bitja sledijo po abecednem redu. Besedni opisi bitij so večinoma povzetki iz raziskav in teorij slovenskih antropologov, folkloristov in mitologov, kot so Ovsec, Kropej, Podbrežnik Vukmir, Fatur idr. Povzetki so skrbno izbrani in v skrčeni obliki ponudijo dovolj informacij o pomenu, funkciji, močeh in vlogi izbranih bitij. Pomembnejši je vizualni del enciklopedije, saj so ilustracije avtorske in so, kljub temu da se naslanjajo na obstoječe opise, pravzaprav prve tovrstne upodobitve slovenskih mitoloških bitij, združenih v eno celoto.

Izjemne ilustracije že brez besedila burijo bralčevo domišljijo. Foto: Maja Poljanc
Avtorica površine ilustracij razdeli s pomočjo različnih elementov. Pri tem je uporabila tehniko kombiniranke; tuš, akvarel, akril, kontura za steklo, manipulirani kolaž. Osrednji del vsake ilustracije je podoba mitološkega bitja. Poljančeva bitja uokvirja v okrogle, polkrožne ali kvadratne oblike. Kot sama izpostavlja, je z okvirjem hotela poudariti renesančno idejo okna, ki omogoča pogled v novi svet. Okvirje je ustvarila s pomočjo bele konture za steklo in se s tem poklonila slovenski tradiciji risanja na pisanice in lectarstvu. Vsaka ilustracija je nekakšna skrajno premišljena in estetizirana mandala, lahko jo razumemo tudi kot miniaturko iz srednjeveških rokopisov oz. celo tarot karto, ki jo je mogoče brati na dva načina. Prvi način branja podob bralcu ponuja estetski užitek ob interakciji z likovno umetnino, drugi način branja je nekoliko bolj kompleksen in zahteva bolj poglobljen vstop v strukturo podobe. Podobno kot mandale ali tarot karte je mogoče ilustracije bitij brati v skladu z nekaterimi mitološkimi in ikonografskimi zakonitostmi. Ilustratorka je pri izgradnji podob upoštevala njihovo prepletenost in večpomenskost, hkrati pa je vsaka podoba reprezentativna za vsako posamično bitje in ga ujame v njihovem bistvu. Vsaka ilustracija je tako svojevrstna vizualna zgodba, polna simbolike, v kateri je mogoče najti skorajda meditativni užitek. Ilustracije so razdeljene na različne ploskve oz. ravni sveta in vseskozi prehajajo med resničnim, liminalnim in tistim, kar je nad resničnostjo. Pri tem se ilustratorka igra z različnimi teksturami in ornamentiranimi vložki. Globino, perspektivo in kompozicijo pretanjeno ustvarja s črtami in linijami. Z njimi usmerja bralčevo pozornost, ustvarja poudarke ter gibanje. Avtorica posega tudi po močnih mitoloških simbolnih elementih in jih pogumno ter zelo uspešno kombinira z lastno interpretacijo in lastnim umetniškim uvidom.
Bitja, ki evocirajo odnose med zavednim in nezavednim, Poljančeva upodobi v kontekstu fluidnosti. Gre za bitja, ki po svojih značilnostih, močeh, nalogah in pojavnosti prehajajo med resničnim in neresničnim, med kolektivnim in zasebnim, med dobrim in zlim. Dobro in zlo sta predstavljena v ambivalentnem odnosu – ravnovesje sveta se tako gradi skozi sprejemanje vsega, kar je, kar obstaja in se prenaša skozi prostor in čas. Kot takšna so mitološka bitja odmev in posledica človekovega iskanja smisla in njegove povezanosti z nadčasovnostjo, nadprostorskostjo bivanja, ki presega oprijemljive okvirje ene same resničnosti, enega samega linearnega razumevanja bivanja in se zato napaja tudi iz podzavesti in domišljije. Hkrati so bitja, kot jih vizualno upodablja avtorica, tesno povezana z naravo; iz nje izhajajo in z naravo so vraščena. Kot skupek tovrstnih elementov so tako nekakšna utelesitev človeških, živalskih, naravnih in podzavestnih značilnosti in pojavov. Vsako izmed bitij ima svoje lastne posebnosti, za katere pa se zdi, da rastejo iz enakih korenin; iz korenin človeškega predbivanja in celo nadbivanja.
Če je mit nekaj, kar je nad besedo samo in se skozi čas manifestira v različnih oblikah, se zdi likovni jezik nekoliko bolj elastičen in zmožen pojasniti univerzalnost mitoloških zgodb in mitoloških bitij. Osrednji pomen Encyclopedie Mythologice Slovenice je zato nedvomno likovni. Do mitološkega izročila Poljančeva po eni strani pristopa z veliko mero spoštovanja, uvida ter razumevanja, hkrati pa material drzno pregnete z lastno estetiko in poetičnostjo. Mit in mitološka bitja torej obravnava v skladu z njihovo izhodiščno naravo; kot zgodbe in pojave, ki so iz nekih drugih časov in od nekih drugih ljudi, ampak hkrati pripadajo današnjemu času in današnjim ljudem. V svojem bistvu tako niso statične, so spremenljive, prilagodljive, sodobne, še vedno prisotne in odprte za interpretacije. Drug pomen njenega dela se skriva v dejstvu, da je izluščila in v eno celovito delo zbrala tudi besedne opise nekaterih slovenskih mitoloških bitij. Uspelo ji je ujeti tisto, zaradi česar se še danes vračamo k mitologiji, tisto, kar biva nekje v sami teksturi človeškega bivanja, potreb in iskanja. Nedvomno pa ji je uspelo ustvariti nekaj, kar si zasluži knjižno izdajo in založniški, kritiški ter bralski odziv.
Na bralski odziv še vedno računa zbirka Borje Bolčine.