Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Milan Pavliha
Ljubiteljska kultura je nedvomno tista, ki omogoča in podpira vseživljenjsko učenje, igra posebno vlogo »varnostnega ventila« in združuje vse generacije. Pomembna je predvsem zaradi svojega etičnega doprinosa, saj bogati življenje tako prostovoljcem v kulturi kot tisočim, ki jim je njihova ustvarjalnost namenjena. Vključevanje v kulturne skupine omogoča tudi uveljavitev posameznikov, ki so zaradi različnih razlogov odrinjeni na družbeno obrobje. Najpomembnejše gonilo življenjske motivacije je samoaktualizacija, ki posamezniku osmišlja bivanje in se v številnih primerih manifestira prav v kulturnem udejstvovanju, ki omogoča kakovostno preživljanje časa, širi socialne mreže, nadgrajuje znanje, ponuja nove izkušnje, razvija kreativnost, omogoča prenos in ohranjanje znanja, vrednot in tradicije. S kulturo do osmišljenega bivanja, torej.
»Zlasti zunaj večjih urbanih središč ima društvena ljubiteljska kultura izrazito kohezivno noto, ki presega starostne meje. Medgeneracijsko sožitje v kulturi je zato zanimiv preplet različnih generacij, ki si prizadevajo za kakovostnejše življenje in stremljenje k skupnim ciljem. Šele to botruje resnični slogi in ustvarjalnejšemu sobivanju« je med drugim povedal nasmejani klarinetist in prekaljeni kulturni maček Milan Pavliha. Foto: osebni arhiv
Vseživljenjska zaveza ljubiteljski kulturi
Tovrstna samoaktualizacija postaja izrazito pomembna v času splošne družbene, socialne, ekonomske in moralne krize, v kateri se je znašel naš in širši kulturni prostor. Za mnoge je namreč prav kultura »varnostna mreža«. Zlasti zunaj večjih urbanih središč ima društvena ljubiteljska kultura izrazito kohezivno noto, ki presega starostne meje. Medgeneracijsko sožitje v kulturi je zato zanimiv preplet različnih generacij, ki si prizadevajo za kakovostnejše življenje in stremljenje k skupnim ciljem. Šele to botruje resnični slogi in ustvarjalnejšemu sobivanju.
»Ljubiteljska (ljudska) kultura je živi del kulturne dediščine, ki pomeni predvsem spontano delovanje posameznikov in skupin, najpogosteje vključenih v kulturna društva. Čeprav ne prinaša dobička, bogati kar sedem odstotkov Slovencev in Slovenk, pripravljenih svoj prosti čas žrtvovati za vaje, nastope v pevskem zboru, godbi, folklori, gledališki skupini, rokodelstvu ali likovnem ustvarjanju.« Foto sedmerice: osebni arhiv
Stvar vsakega posameznika je, kako bo v tretjem in četrtem življenjskem obdobju kakovostno in smiselno zapolnil svoj dan. A najpomembneje je, da kljub morebitnim težavam ne izgubi volje do življenja, ki mu mora poskusiti prilagoditi svoj smoter in pričakovanja. Samospoštovanje, pozitivno samopodobo in zaupanje vase je tudi v poznejših letih mogoče ohranjati, krepiti in celo nadgrajevati. Temu pritrjujejo zlasti vključeni v kulturne skupine oziroma društva, ki si z radostnim, povezujočim in zato pomembnim kulturnim udejstvovanjem, brez katerega si ne morejo predstavljati življenja, prizadevajo za lepše dni. Vključenost in možnost izražanja talenta skozi ustvarjalno govorico je za starejše bistvenega pomena. Za vključitev v ljubiteljsko kulturo ni nikoli prepozno, je pa najlažje, če smo ji zapisani od mladih nog do pozne starosti. Medgeneracijski dialog je v kulturnih društvih nekaj najbolj samoumevnega in pogoj za uspešno delovanje.
»Kulturnega ustvarjalca se dotakne lepota. Raznoliko notranje življenje ga bogati in mu izostri čute, da je samozavestnejši in ima močnejšo voljo do življenja. Ali, kot pravi Piero Ferrucci: ‘V zgradbi človeške psihe ne obstaja le klet, temveč tudi višja nadstropja in terasa, s katere lahko vidimo zvezde’« … ki jih je najlepše opazovati v izbrani družbi. Foto: osebni arhiv
Ljubiteljska (ljudska) kultura je živi del kulturne dediščine, ki pomeni predvsem spontano delovanje posameznikov in skupin, najpogosteje vključenih v kulturna društva. Čeprav ne prinaša dobička, bogati kar sedem odstotkov Slovencev in Slovenk, pripravljenih svoj prosti čas žrtvovati za vaje, nastope v pevskem zboru, godbi, folklori, gledališki skupini, rokodelstvu ali likovnem ustvarjanju. Starejši pravimo, da smo zato tudi fizično in mentalno bolj zdravi. Po aktivni vključitvi v kulturo je življenje bogatejše in prijaznejše za starejše in, nenazadnje, zaradi svoje odprtosti tudi za mlade, ki se z veseljem in veliko družijo.
Kulturno društvo je že od mladosti naprej treba razumeti kot del življenjskega habitusa. Številnih prijetnih aktivnosti ni mogoče izvesti v družinskem ali delovnem okviru, zato se jih lotevajo kulturna društva, s čimer imam v mislih zborovsko petje, ljudski ples, sodobni ples, skupinsko muziciranje, gledališke predstave in številne druge. Upoštevaje specifične programske želje in izvedbene specifike, se starejši včasih sami odločijo za oblikovanje veteranskih sekcij ali celo samostojnih kulturnih društev. Pri društvih upokojencev zato nastajajo pevski zbori, veteranske godbe, veteranske folklorne skupine, seniorski literarni klubi in še in še. Kulturnega ustvarjalca se dotakne lepota. Raznoliko notranje življenje ga bogati in mu izostri čute, da je samozavestnejši in ima močnejšo voljo do življenja. Ali, kot pravi Piero Ferrucci: »V zgradbi človeške psihe ne obstaja le klet, temveč tudi višja nadstropja in terasa, s katere lahko vidimo zvezde.« Obstaja višje nezavedno, od koder izvirajo intuicija, inspiracija, ustvarjalne zamisli, razširitev zavesti. Doživetje lepega je neizrekljivo, pri čemer lepota doda znanju novo dimenzijo, saj vsebuje, spodbuja in prenaša védenje. Lepota pomeni notranjo harmonijo, ravnovesje in razporeditev oblik, ki v nas vzbujajo radost in ugodje, zaradi česar je tesno povezana z etiko. Poleg tega nam širi obzorja in omogoča prijazno (prijaznejše) življenje, v katerem pozabimo šteti leta.
»Poklicno sem se zapisal psihologiji in pedagogiki, glasba pa je vseskozi ostala moja ljubezen /…/ Kar počnemo v Godbi ljubljanskih veteranov, je čista mentalna higiena. Z delom, ki ga ljubimo, osrečujemo sebe in druge«, tudi anonimne fotografe, ki ga pogosto ujamejo v objektiv.
Vključitev v kulturo prinese tudi vseživljenjsko učenje – ne le s pomočjo knjig, marveč s spoznavanjem in predajanjem kulturne dediščine in običajev. Velikega pomena so tudi komplementarna znanja, ki jih ni mogoče pridobiti v okviru »šolskega«izobraževanja. Ljubiteljska kultura ustvarja ugodno kulturno klimo in vzgaja občinstvo. Vanjo je vpetih veliko zanesenjakov z veliko pristne srčne kulture, kar omogoča močan osebnostni razvoj. Šele ravnovesje med intelektualno, duševno, duhovno, čustveno in fizično platjo ji omogoči uravnovešeno in zaokroženo delovanje. V kulturnih društvih se – pred vsakim javnim nastopom – učimo vse življenje, o čemer priča tudi moj primer, sploh danes, ko moram za ohranjanje kakovosti pridno in veliko več vaditi.
O življenju z glasbo in delovanju v kulturnem društvu
Poklicno sem se zapisal psihologiji in pedagogiki, glasba pa je vseskozi ostala moja ljubezen. V začetku leta 1946 sem postal član mladinske godbe v Šiški, ki sem ji bil zvest do njene ukinitve leta 1958. Pihalnim orkestrom sem posvetil šestinsedemdeset let neprekinjenega igranja. Trideset let sem igral v Ljubljanskem mladinskem in sindikalnem simfoničnem orkestru in bil ves čas tudi folklorist pri Rožancu, Emoni, Maroltu in Cofu. V veteranskem orkestru sem se po desetletjih spet srečal s fanti – z današnjimi možakarji iz šišenske mladinske godbe in drugih orkestrov. Šišensko mladinsko godbo sem se potrudil »oživiti« v Slovenskem godbeniku (december 2016, letnik 8, št. 6). Kar počnemo v Godbi ljubljanskih veteranov, je čista mentalna higiena. Z delom, ki ga ljubimo, osrečujemo sebe in druge.
»Godba prerašča tudi v stičišče življenjskih zgodb in usod, ki so previharile od mladosti do zrelosti in žlahtne starosti. Veliko večino članov glasba spremlja celo življenje, ne glede na njihovo poklicno ali ljubiteljsko poslanstvo /…/ In to je zgodba o mojem življenju«, ki jo spremlja zgovorna fotografija iz osebnega arhiva.
V Godbi ljubljanskih veteranov smo se zbrali v glasbo zaljubljeni in po njeni zaslugi večno mladi sedemdeset- in osemdesetletniki z dodatkom, ki še vedno uživamo v igranju. Prepričani smo, da nas prav glasba ohranja mladostne in še kar pri zdravju, zato ni časa za starostno zagrenjenost. Godba prerašča tudi v stičišče življenjskih zgodb in usod, ki so previharile od mladosti do zrelosti in žlahtne starosti. Veliko večino članov glasba spremlja celo življenje, ne glede na njihovo poklicno ali ljubiteljsko poslanstvo. Omenjeni godbeniki so se iz ljubezni do glasbe, veselja do glasbenega udejstvovanja in velike želje po druženju z menoj vred povezali v veteransko godbo. In to je zgodba o mojem življenju.
Preberite tudi, kakšna je navdihujoča ustvarjalna zgodba Sebastijana Preglja.
