Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Aleš Jelenko
Sebastijan Pregelj je slovenski pisatelj, rojen leta 1970 v Ljubljani, kjer tudi živi in ustvarja. Študiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani in diplomiral na tamkajšnjem Oddelku za zgodovino. Svoje prozne tekste objavlja v vseh vidnejših literarnih revijah pri nas. Poznamo ga kot romanopisca in pisca kratkih zgodb, čigar dela so prevedena v številne tuje jezike. Je večkratni finalist za nagrado kresnik (Leta milosti, Na terasi babilonskega stolpa, Mož, ki je jahal tigra, V Elvisovi sobi), prvi prejemnik Cankarjeve nagrade leta 2020 (za roman V Elvisovi sobi) in prejemnik večernice za najboljše otroško ali mladinsko literarno delo (leta 2021 za šesti del Zgodbe s konca kamene dobe). Pregelj je tudi član Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega centra PEN. Intervju je nastal v času izbruha koronavirusa.
»Najbolj ranljivi so ljudje zdaj, ali pa bodo poslej, v post covid-19 svetu, še na slabšem, saj imajo izkoriščevalci zaradi krize nad njimi še večjo moč. V politiki prosperirajo ljudje, ki širijo nestrpnost, celo odkrito sovraštvo. Laži in podtikanja so modus operandi. Nihče ni za nič odgovoren, nihče ne odgovarja/…/ Novice so polne nepomembnosti, medtem ko so strokovnjaki odrinjeni na stran in humanisti predmet posmeha. Po drugi strani pa verjamem, da svet ne bo povsem iztiril.« Foto: Boštjan Pucelj
Sebastijan, še vedno živimo v tem čudnem času; po več kot letu dni še kar nismo našli načina, da ukrotimo novi – pravzaprav niti ne več tako novi – koronavirus. In nenazadnje ne gre samo za zdravstveno krizo, pač pa tudi za gospodarsko, socialno … Kako gledate na to življenjsko obdobje? Nas bo česa novega naučilo ali nas izučilo? Kakšen bo post covid-19 svet?
Podobe sveta tega časa nam bodo zagotovo pustile močan pečat; v umetnosti se nova resničnost že pojavlja, še več je lahko pričakujemo v naslednjih letih. Glede prihajajočih časov nisem preveč optimističen. Kmalu potem ko se je izkazalo, da je treba življenje zaustaviti, so številni začeli govoriti o boljšem svetu, osvobojenem krize, ki dokazuje, da lahko živimo drugače, ali, če hočete, bolje, bolj harmonično. Bojim se, da ne bo tako. Najbolj ranljivi so ljudje zdaj, ali pa bodo poslej, v post covid-19 svetu, še na slabšem, saj imajo izkoriščevalci zaradi krize nad njimi še večjo moč. V politiki prosperirajo ljudje, ki širijo nestrpnost, celo odkrito sovraštvo. Laži in podtikanja so modus operandi. Nihče ni za nič odgovoren, nihče ne odgovarja. Tako je že vrsto let, ne samo pri nas, a v zadnjem času se sentiment le še stopnjuje. Novice so polne nepomembnosti, medtem ko so strokovnjaki odrinjeni na stran in humanisti predmet posmeha. Po drugi strani pa verjamem, da svet ne bo povsem iztiril. Ljudje še niso obupali, še so se sposobni organizirati in delovati složno. Upam, da bodo sčasoma prevladale iniciative, močnejše od ideoloških razhajanj in politike, in da se bomo znali organizirati in povezati pri stvareh, ki nas vse zadevajo. Želim si, da ljudje pri tovrstnih vprašanjih ne bi slepo sledili politikom, ki so večinoma brez odgovorov na prihajajoče izzive, in da bomo znali prepoznati in ubraniti skupno dobro.
Vam je lažje pisati v teh mesecih, ko smo več doma in se manj družimo, ali je po svoje težje, ker brez socialnih interakcij umanjkajo viri, iz katerih črpamo ideje?
Spremenjene okoliščine na moje pisanje sprva niso vplivale, saj imam svoj red. Jutranje pisanje, preden se zbudi svet, je stalnica. Po več kot enoletnem delovanju pretežno od doma, praktično brez druženja in z bolj ali manj omejenim gibanjem, opažam, da mi manjkajo dražljaji, zaradi katerih sem kakšno jutro prej vstal in pisal ali pa sem za računalnik sedel zvečer in pisal v noč. Navidezna neomejenost je – vsaj zame – strašljiva omejenost.
»Očitno je moja generacija prišla v leta, ko imamo predstavniki obeh spolov nekaj kilogramov preveč, moški pa premalo las. Vse raje se obračamo v preteklost in obujamo spomine/…/ Kot da odraščanje ne bi bilo že samo po sebi zmedeno obdobje, nam je začela razpadati še država, v katero (večinoma) nismo (več) verjeli, in fantje smo odšli v vojsko (kamor si večinoma nismo želeli),« med drugim pove o knjigi v Elvisovi sobi. Foto: Založba Goga
Pa se osredotočiva na vaš zadnji roman V Elvisovi sobi (Goga, 2019); zanj ste prejeli prvič podeljeno Cankarjevo nagrado, prav tako je bil med finalisti za nagrado kresnik. Imate občutek, da ste napisali najboljši roman doslej? Knjigo so za svojo vzeli tako literarni kritiki kot tudi številni bralci. Sam sem bil nad romanom navdušen; malce ste se odmaknili od prejšnjega načina pisanja –v vaših preteklih romanih je vendarle bilo večkrat zaslediti momente nadrealističnega; spomnimo se recimo knjige Leta milosti … V romanu V Elvisovi sobi pa ste začeli brskati po svoji preteklosti. Kako je prišlo do tega odmika?
Za vsako delo, ki ga pišem, imam občutek, da je najboljše. Če bi čutil drugače, ga ne bi poslal urednici. Potem pa se včasih zgodi, da delo izide v obdobju, ko je tematika v družbi širše prisotna. Zgodba o odraščanju v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v Jugoslaviji zavel veter, ki je napovedoval spremembe in nas je navdajal z optimizmom, a se je obdobje končalo drugače, kot smo si predstavljali, je naletela na res dober sprejem tako bralcev kot strokovne javnosti.
Očitno je moja generacija prišla v leta, ko imamo predstavniki obeh spolov nekaj kilogramov preveč, moški pa premalo las. Vse raje se obračamo v preteklost in obujamo spomine. Tu in tam se zdi, da so tisto bili naši najboljši časi; bili smo mladi, brezskrbni in zaljubljeni, vse je bilo še pred nami. Poleg tega so se dogajale še zgodovinske spremembe, ki jih je bilo čutiti na vsakem koraku.
Prvi zametki zgodbe so nastali pred kakšnimi petnajstimi leti. Razmišljal sem o času in naši generaciji. Kot da odraščanje ne bi bilo že samo po sebi zmedeno obdobje, nam je začela razpadati še država, v katero (večinoma) nismo (več) verjeli, in fantje smo odšli v vojsko (kamor si večinoma nismo želeli). Nesmiseln dril, v katerega so se prikradli nacionalizmi, ni zlomil naše volje do vsakovrstne zafrkancije. Vse skupaj je bilo kot kak jugoslovanski film, ki se je končal v bunkerju. Sam sem vojaščino doživljal kot leto navidezne resničnosti pred navidezno resničnostjo. V zraku je kljub vsej zafrkanciji bila grožnja. Govorilo se je o vojni, le da si mulci pri osemnajstih in devetnajstih nismo znali predstavljati, kakšna vojna bi to naj bila.
Ko sem se po letu dni vrnil domov, so se stvari začele spreminjati z neverjetno hitrostjo; še malo, pa smo se z včerajšnjimi tovariši gledali skozi puškine cevi. Cela zmeda! Ampak na srečo se je v Sloveniji razpletlo precej hitro in bolje kot drugod.
Načeloma gre za generacijski roman. Se s tem strinjate?
Strinjam se. Pisal sem ga kot generacijskega, čeprav se med pisanjem ne ukvarjam z opredelitvami. V ospredju je zgodba, ki jo želim povedati.
»Vsi skupaj bi se morali bolj zavedati svoje preteklosti. To seveda ne pomeni pogrevanja preteklosti za potrebe dnevne politike. Ravno nasprotno. Če bi svojo preteklost bolje poznali, se z njo soočili in jo v celoti (ne samo parcialno, ker nekomu v danem trenutku tako ustreza) sprejeli za svojo, bi ščuvanje politikov najbrž padlo na jalova tla. Vedeti moramo, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo.« Foto: Založba Goga
Je bilo težko ohraniti objektiven fokus pri opisovanju družbeno-političnega položaja tistega časa (v mislih imam predvsem obdobje osamosvajanja naše države)?
Da in ne. Ker se roman dogaja v času mojega odraščanja, se teh stvari dobro spomnim. Po drugi strani pa je spomin nezanesljiv, pogosto predrugači dogodke, ki so nazadnje zapisani v možganske vijuge tako, kot bi si želeli, da bi se nekaj zgodilo, in manj, kot je dejansko bilo. Tudi zaporedje dogodkov se je v spominu nekoliko pomešalo. Med pisanjem sem zato pogosto posegal po različnih virih. Hecno je iz današnje perspektive gledati nazaj. Dobro se spomnim predstav o prihodnosti, ki sem jih imel kot mulc, pričakovanj in občutkov, ko so se dogajale spremembe – hodil sem na Roško, bil sem na Kongresnem trgu, ko je Pavček prebral Majniško deklaracijo, pa pred TO in tako naprej. Priznati moram, da je razkorak velik.
Pogosto slišim, da mora literatura problematizirati predvsem sedanjost, ne toliko preteklosti. Kaj menite vi? Se mora literatura vsake toliko zazreti v preteklost in si tudi tako nastaviti zrcalo? In zakaj?
Vsi skupaj bi se morali bolj zavedati svoje preteklosti. To seveda ne pomeni pogrevanja preteklosti za potrebe dnevne politike. Ravno nasprotno. Če bi svojo preteklost bolje poznali, se z njo soočili in jo v celoti (ne samo parcialno, ker nekomu v danem trenutku tako ustreza) sprejeli za svojo, bi ščuvanje politikov najbrž padlo na jalova tla. Vedeti moramo, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. Poznati moramo svojo preteklost, dogodke, ki so nas izoblikovali in zaznamovali, njihove vzroke in posledice. Naloga zgodovine, ki mora biti eksaktna, je, da kritično in nepristransko razlaga dogodke v preteklosti in ohranja zgodovinski spomin. Ta mora biti jasen. V nasprotnem lahko hitro podleže poskusom revizije. Nič pa ni narobe s preizpraševanji. Literatura ima več svobode, zato nam lahko na ozadju zgodovinskih dogodkov slika življenja ljudi, njihove želje, sanje, upe, strahove, zmage in poraze, radost in bolečino. Literatura lahko življenje lušči plast za plastjo in ga prikaže v vseh odtenkih. In, ja, vsekakor je za bralca privlačnejša. Ampak kakorkoli obračam: v sedanjosti se odraža naša preteklost.
»V času pred osamosvojitvijo Slovenije nas je povezovala ideja o drugačni, boljši prihodnosti. Vidimo pa, da je čarobnost sanj minila takoj, ko smo dosegli prve cilje. Žal smo (pre)hitro zaspali v sen brez sna,« zato je treba dobro vdihniti … in izdihniti. Foto: Založba Goga
Ko sva že ravno pri vlogi literature … Koliko je literatura dandanes še pomembna? Se vam zdi, da je v zadnjih desetletjih malce izgubila svojo moč? Tako na prvi pogled bi človek rekel, da tudi sami pisci bralcev ne (z)morejo več nagovoriti enako močno kot nekoč. Kako vi vidite vlogo/položaj literature in literata v sodobni družbi?
Velja splošno prepričanje, da je bila vloga literature v preteklosti večja, kot je danes. Verjetno to drži le delno. Prej bi rekel, da gre za izstopajoče posameznike in pa za čas negotovosti, ko ljudje iščejo odgovore na vprašanja, za katera jim še pred kratkim ni bilo mar. Takrat imajo pesniki in pisatelji pogosto vidno vlogo v javnem življenju in pri razmisleku o prihodnosti. Čas pred osamosvojitvijo Slovenije je že bil takšen. Takrat nas je povezovala ideja o drugačni, boljši prihodnosti. Vidimo pa, da je čarobnost sanj minila takoj, ko smo dosegli prve cilje. Žal smo (pre)hitro zaspali v sen brez sna. In tam smo še danes. Ne ukvarjamo se s prihodnostjo, ne razmišljamo o tem, kaj želimo narediti z državo, ki jo (končno) imamo, da bo dobra za vse tu živeče, ampak se prepuščamo zdraharskim strastem trenutka. Upam, da bodo generacije, ki se jih že sliši, znale vzeti prihodnost v svoje roke in nas popeljati tja, kamor nam ni uspelo. Če se vrnem k literaturi … prepričan sem, da je literatura danes pomembna prav toliko, kot je bila v preteklosti, morda celo bolj. Pa ne samo literatura, umetnost nasploh. Vprašajmo se, kaj smo brez nje.
Za konec vas moram vprašati: lahko na knjižničnih policah v kratkem pričakujemo kakšno (novo) knjigo z vašim imenom?
Jeseni izide zadnji del Zgodb s konca kamene dobe, prihodnje leto prvi del nove otroške serije, nastaja pa tudi nov roman, a bo treba nanj še malo počakati.
Medtem ko čakate, pa le preberite še kak intervju, na primer tega.
