Piše: Breda Slavinec
Tom Veber, pesnik, pravi, da je potrebno realizem rezervirati za klovne. In tako je bil poimenovan tudi njegov literarni večer, ki se je v tretjem tednu januarskega večera odvijal v Literarni hiši na mariborskem Lentu.
Tom Veber je bil rojen v prvi polovici leta 1995 v Mariboru. Že v času srednje šole je aktivno sodeloval na umetniškem področju, bil je član ansambla gledaliških skupin Gnosis in English Student Theatre, pel pa je tudi v Akademskem pevskem zboru Maribor. Po zaključku srednje šole se je vpisal na študij Etnologije in Kulturne Antropologije na Univerzi v Ljubljani. V času študija sodeluje v gledaliških predstavah v gledališču Glej, klubu Tiffany in v Plesnem teatru Ljubljana. Tom aktivno sanja o študiju igre v tujini in to mu bo zagotovo uspelo.
V zadnjem letu piše tudi pesmi, žanrsko zelo raznolike od osebno izpovednih do družbeno kritičnih, obravnava tudi gejevsko problematiko in problematiko drugih marginalnih skupin.
Aktivno sodeluje na Pesniških slamih, Mladih rimah in drugih literarnih festivalih in projektih. Svoje pesmi je objavil v revijah: Mentor, Dialogi, Apokalipsa, Poetikon, Vsesledje, Tribuna in na pesniških portalih: Novi zvon, Koridor – Križišča umetnosti, Poesisu in Lud literaturi. Je eden izmed regionalnih nominirancev za literarni natečaj Urška 2017. Udeležil pa se je tudi Pesniške olimpijade 2017.
V njegovem nastopu prepoznamo, da ima že veliko odrskih izkušenj, saj je interpretacija njegovih pesmi tako živa, kot da bi stopil v vašo dnevno sobo, sedel na vaš kavč in pripovedoval. Po koncu literarnega večera nam je predstavil še nekaj svojih razmišljanj.
Tom, kako se počutiš, ko bereš ali interpretiraš svoje pesmi?
Na to vprašanje težko odgovorim. Pri interpretiranju pesmi, prav tako kot pri interpretiranju kakega teksta, želim na sebe, na svoja mnenja, predsodke pozabiti in postaviti pesem na prvo mesto. Tako se ob interpretiranju različnih pesmi tudi različno počutim, ob žalostnih žalostno, ob veselih veselo, kar pač dotična pesem od mene zahteva.
So pesmi avtobiografske?
To vprašanje se mi v zadnjem času postavlja kar pogosto, saj nekatere pesmi obravnavajo tematike, ki so v sedanjem času še tabu. Tako bom rekel – material za svoje pesmi črpam iz različnih virov, iz svojega notranjega sveta (kako gledam na svet, pretekle izkušnje, sanje, ideje) in iz fizičnega zunanjega sveta, kjer name vplivajo dejavniki iz okolja. Kot dober opazovalec življenja črpam vplive iz vse povsod, iz svojega lastnega življenja, tujih življenj, sanj in pa medijev.
Kaj meniš o realizmu za klovne, kot je bil poimenovan tvoj literarni večer?
Misel – Realizem je rezerviran za klovne – je pravzaprav misel iz ene moje kratke pesmi. Ta, kako bi rekel, izrek, je za naslov mojega recitala izbral gospod Marjan Pungartnik. Je sicer bolj besedna igra, s tem pa sem mislil, da ljudje jemljemo sebe, prav tako kot naša življenja preresno, in da zato živimo v nekem narobe svetu, ki je rezerviran za klovne, ker se s takšno resnostjo smešimo.
Kakšno bližino nudijo poezija, ples in igra, kje so stične točke?
V plesu, igri in poeziji je več stičišč. Zagotovo je vsem skupna primarna človeška nuja po ustvarjanju, kreaciji nečesa novega, zrcaljenju naše duše v fizični formi, katere zvrst včasih ni tako pomembna. Tukaj bi izpostavil tudi psihoterapevtski učinek umetnosti, izražanja na človeka. Že dalj časa je znano, da izražanje ublaži, pozdravi razne oblike psihičnih motenj, pri tem bi se uprl na ustvarjanje Vincenta van Gogha, ki je bil sam čustveno nestabilen in si je lajšal simptome bolezni preko slikarstva in je sam začetnik uporabe umetnosti v psihoterapevtske namene, ne da bi se tega sploh zavedal. Predvsem pa se mi zdi, da je stičišče vseh ustvarjalnih praks v tem, da ko je človek umetnik v ustvarjalnem procesu, je avtomatsko v sedanjosti, v tukaj in zdaj, obstaja le gib, zvok, beseda in ostalo tisti hip ni važno. Že pred časom so govorili kdor poje, slabo ne misli, in s tem stavkom bi tudi zaključil.
Prav gotovo gre za avtorja, ki obeta, kar je v pogovoru z njim izpostavil tudi Marjan Pungartnik, vodja Literarne hiše v Mariboru, ki se je z avtorjem pogovarjal v sklopu literarnega večera.
Tom Veber: VLAK
Rad se vozim z vlakom,
preveva me občutek pretočnosti.
Slike, ki se ena po ena zlivajo vame,
me bistrijo, popravljajo in na novo sestavljajo.
Vsaka pusti v meni delček sebe, zapuščino,
in vzame delček mene za popotnico.
Ni važno, kam se premikam,
kaj puščam za sabo.
Kot nekakšna vez med dvema svetovoma,
kraj nedoločljivega karakterja.
Občutek, ko se ti svet vsako sekundo, vedno znova in znova,
razodene v novi obliki, barvi, lepoti.
Že, ko si želiš spočiti trudno oko,
se pojavi nova pojava.
Točno veš, da je bila tam.
Tam, prav na tem mestu je stala.
Pa je spet več ni.
Z vsakim novim vtisom, pogledom,
steče kemična reakcija po mojem telesu.
Zame svet nikoli ne bo zares več isti,
le zaradi ene veje, vrabca,
opustošene hiše na robu klanca.
Naslednja postaja – Maribor!