Piše: Aleš Jelenko

»Ne slepimo se – tudi umetnost je treba prodajati. Ni dovolj le pisati, napisano je treba tudi prodati, in tu se je treba približati ljudem, jih poslušati in slišati, da jih ujamemo in jih vtisnemo v tekst. Približati se ljudem ni (vselej) komerciala.«
***
Kultura ima pogosto težave, saj veste, splošna javnost kulturnikov (takšnih in drugačnih umetnikov, pisateljev, pesnikov, slikarjev …) ne ceni kot nekoč, še več, na trenutke se ji zdijo celó odveč(ni) in nepotrebni, pijavke, ki sesajo državni denar, da lahko posedajo, kofetkajo ter tu in tam spišejo kakšno knjigo.
In potem je tukaj naslednja (velika) težava – denar. Bodimo iskreni, kulturniki ga nimajo veliko, le s težavo se preživljajo iz meseca v mesec, rednih dohodkov namreč ni. Poglejmo si za primer pisatelja; objave v literarnih revijah lahko na letni ravni doprinesejo največ kakšnih petsto evrov, izdaja knjige okoli tri tisoč evrov, vendar je knjigo s subvencijo JAK-a skorajda nemogoče izdati vsako leto, že vsako drugo leto je težko – morda še kakšna kolumna ali dve, kar je cca. petsto evrskih bankovcev –, a dajmo vseeno poskusit z najbolj optimalnim scenarijem, ki že meji na sanjskega in znaša štiri tisoč evrov na leto, kar pomeni dobrih 333 evrov na mesec. Dovolj za življenje? Nikakor ne …
Ampak (saj veste, vselej je kakšen ampak) …
… kultura ima težave predvsem sama s sabo. Presenečeni? Dovolite mi, da vam razložim.
***
Pred dobrim desetletjem, ko sem se začel resneje ukvarjati s pisanjem, sem imel – kot veliko drugih pisateljskih kolegov in kolegic – velike načrte. Ko bom priznan (ali celo kanoniziran) pisatelj, bom živel lagodno umetniško življenje, kot je prikazano v vseh holivudskih filmih:
- a) v lasti bom imel staro graščino (kot je recimo tole posestvo Lorda Byrona),
- b) v njej bom pisal in se sprehajal po neskončno velikem vrtu s fontano,
- c) kadil bom pipo (ali cigaro),
- č) pil bom viski,
- d) pustil si bom rasti brado, kar takó, ker se za pisatelja to pač spodobi,
- e) založbe se bodo malodane teple za moje rokopise,
- f) vsaka izdana knjiga bo – jasno, zaradi navdušenih bralcev – doživela ponatis,
- g) honorarji bodo redni in – kar je zelo pomembno – tudi zajetni,
- h) veliko bom potoval, ker bodo moje knjige prevajali v mnoge tuje jezike (vključno s francoščino, nemščino, italijanščino, angleščino in ruščino), ker bom moral biti prisoten na vseh velikih literarnih festivalih po svetu),
- i) imel bom ljubico, ker brez nje – vsaj tako so pravili – ni navdiha,
- j) raje dve ljubici, za vsak slučaj, če bo za navdih ena premalo,
- k) moje mnenje bo nekaj pomenilo (tudi ženi),
- l) mladi in stari bodo po literarnih dogodkih želeli na veliko kramljati z mano in se bodo spraševali, kako mi vse to uspeva,
- m) prejel bom nekaj pomembnih literarnih nagrad,
- n) ustavljali me bodo med sprehodi po mestu in prosili za podpis oziroma avtogram
- o – ž) in temu bo sledilo vse ostalo.
No, morda se mi je kakšna želja res uresničila, a to je bilo tudi vse, ne duha ne sluha pa ni o kakšnih res odmevnih prevodih, bajnih honorarjih, baročnih graščinah ipd., kot da bi bil človek oropan sanj, kot da je resnično življenje prineslo nekaj povsem drugega od pričakovanj.
Toda zakaj?
Zdi se, da je literatura skozi zgodovino prišla do točke, ko ne ve več dobro, kaj bi sama s sabo (to velja tudi za umetnost nasploh). Literaturo bi radi imeli na piedestalu, s katerega bi nagovarjala izbrano množico, jo izobraževala, vzgajala ipd., toda ljudje literatov ne jemljejo več resno, vsaj ne takó, kot so jih dojemali in spoštovali še pred časom, ko je njihovo mnenje še imelo težo.
Tolažimo se, da vrhunska literatura nikoli ni bila za širše množice, kar načeloma drži, vendar pozabljamo, da je bila namenjena vsaj ožjemu krogu bralcem, danes še tega ni več. Pesniške zbirke imajo srečo, če jih sploh kdo (razen kritikov, pesniških prijateljev in članov družine) prebere. To je njihova usoda.
In mi se bralcem seveda ne želimo približati, ker literati, umetniki tega ne počno, to je vendar čista komerciala; toda komu so na koncu namenjeni teksti, če ne bralcem? Morda tonam prahu v knjižnicah?
Ta vehementna – na trenutke rahlo privzdignjena – drža nam je prej v škodo kot korist. Z njo samo izkazujemo svojo prepotentnost in samozadostnost, se odmikamo od knjižnega trga, bralcev, pozabljamo pa, da smo od njih odvisni, saj vendar pišemo … ja, uganili ste … knjige.
Literati napačno menimo, da je vse, kar je komercialno uspešno, tudi slabo, spomnimo se recimo Stephena Kinga, ki ga zaradi žanrskih tekstov ne jemljejo resno, kljub temu, da je napisal odlične romane, ki presegajo žanrsko pustost oz. enoličnost. Kinga literarna srenja nikakor ne sprejme medse; žanrska literatura pač nekako ne prodre v te kroge. Komercialno uspešnim avtorjem se kritiki že apriori izogibajo, kar seveda pomeni, da njihove knjige precej lahkotno ovržejo kot literarno nepomembne oz. mainstreamovske. Vendar, ali je res upravičeno domnevati, da dobra prodaja (vselej) izključuje kvaliteto?
Sam menim, da ne. Lep primer je njegov roman It (Tisto), ki ni le srhljivka, ni le pripoved o sedmih prijateljih, ki se soočijo s skrivnostnim in grozljivim bitjem, ampak je mnogo več – je (p)opis dejanskega družbenega stanja in duha časa (od homofobije, rasizma pa vse do zlorab in hinavščine, ki je prisotna v določenem lokalnem okolju).
Odnos kulturnikov do življenja, realnosti, gospodarstva in države je včasih precej ad hoc – niso za vse krivi drugi, tudi sami smo krivi, da je stanje takšno, kot je, in ne slepimo se – tudi umetnost je treba prodajati. Ni dovolj le pisati, napisano je treba tudi prodati, in tu se je treba približati ljudem, jih poslušati in slišati, da jih ujamemo in jih vtisnemo v tekst. Približati se ljudem ni (vselej) komerciala. Slog, tehnika pisanja in avtorjevo besedišče so povsem neodvisni in samostojni, vprašanje je le, v kakšen namen jih bomo uporabili.
***
Na tem mestu naj jasno povem, da mi neoliberalizem ni blizu, niti mi ni blizu kapitalska logika, kljub vsemu pa je jasno: če ustvarimo nek produkt (ali ponudimo storitev), ga moramo obuditi v življenje, v nasprotnem primeru je odvečen.
V spominu mi je ostala lanskoletna promocija kriminalke Cerkev Avgusta Demšarja, ko je Založba Pivec ob natisu knjige organizirala kar izlet. In to ne kakršenkoli; z (dvonadstropnim) avtobusom so se – v spremstvu avtorja – odpeljali na skrivnostno popotovanje na osrednji kraj zločina (iz knjige); v tem primeru je bila to Ptujska gora. Tam so vsem prisotnim predstavili preteklost Ptujske gore, zgodovino cerkve in jim pokazali, kje natančno se je zgodil umor. Po uradnem delu je sledila še pogostitev, kjer so ob kozarcu vina vsi zbrani poklepetali z Avgustom Demšarjem.
Sedež na avtobusu so si ljudje zagotovili z nakupom knjige, ki je bila posebej oštevilčena, opremljena z žigom in podpisom avtorja. Cena šesto strani obsežnega krimiča je znašala štirideset evrov, kar je vključevalo še prevoz z avtobusom v obe smeri, literarno branje med vožnjo, ogled avtentičnega kraja zločina in pogostitev. Dogodka se je udeležil tudi Prešernov nagrajenec za fotografijo Stojan Kerbler.
No, tako se promovira knjigo. Tržni prijem je bil več kot očitno pravi, saj je bil Doppeldecker povsem napolnjen, ljudje pa so po dogodku bili več kot zadovoljni.
Večinoma pa se srečujemo z diametralno nasprotno logiko, tj. »knjigo sem napisal in jo natisnil, zdaj jo pa kupite«. To dandanes seveda ni (več) dovolj; avtor mora tudi sam sodelovati pri prodaji in trženju knjige, drugače se obeta borna prodaja (če sploh).
Rado se zgodi tudi, da jamramo, ker knjižnice ne jemljejo več pesniških zbirk, več izvodov kratkoproznih ali esejističnih bukvic. In načeloma je prav, da jamramo, saj je knjižnice še kako treba napolniti z (domačim) leposlovjem, izobraževati narod in kar je še tega, a pri tem pozabljamo na želje bralcev, ki so – pa kakršnekoli že znajo biti – pomembne in jih je treba upoštevati.
Ne, nimam zlate palice … in ne, ne znam rešiti problema, zato zgolj nakazujem, kje tiči njegova srž. In za rešitev (bo)sta potrebni obe »strani«; avtorji bodo morali narediti korak naproti bralcem (s promocijo ali samim pisanjem), bralci na drugi strani pa bodo morali stopiti korak bližje k leposlovju, se potruditi, si vzeti čas za branje in rásti …
***
Danes sem med tarnanjem pozabil sesti na balkon, za kar se iskreno opravičujem. Bom pa – da svoja razmišljanja tudi »oživim« – ta teden prebral vseh pet pesniških zbirk, ki so bile pred časom nominirane za Veronikino nagrado. Začetek je, kajne?
Kaj pa boste naredili vi?
Mi bomo prebrali Alešev odlični Kulturni ugriz št. V!