Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Aleš Jelenko
»… We said we’ll never give up ’til we die.
And try to help our friends, we learn to live again,
We’ll never say it’s over ’til the end …«
(Good Charlotte – Life Changes)
»Če bi človek dejansko ‘ful rad’ prebral, kakšen roman je pisatelj napisal, bi bilo seveda najprimerneje, da ga kupi in mu s tem delo tudi plača.« Foto: osebni arhiv
I.
Včeraj je deževalo, kaj deževalo, lilo je kot iz škafa. Človek je dobil občutek, da se je nebo pretrgalo, odprlo in izlilo vse, kar lahko. Zvečer so po televiziji kazali razdejanja, ki jih je povzročila deroča voda; v besnenju je za seboj vlekla podrta drevesa in večje kose skalovja. Nekateri pravijo, da ognju lahko ubežimo, vodi pa ne. Morda imajo prav.
Tudi moj balkon je povsem razmočilo. Zaradi močnega deževja je nekaj zemlje iz korit razpacalo po sivih ploščicah, tako da je zdaj vse skupaj videti nekoliko zanemarjeno. Palice, ki podpirajo paradižnike, so se zaradi sunkov vetra nagnile nekoliko v levo, lesena ptičja hišica pa je popila toliko deževnice, da se bo lep čas sušila. Steklena balkonska vrata so sivkasto-bela, skoraj nič se ne vidi skoznje.
Zložljiv plastični stol je torej treba najprej malo obrisati, šele nato lahko svojo zadnjico prislonim nanj in se – jasno, s kavo v roki – zazrem navzdol … Velike luže prekrivajo praktično celotno površino igrišč, rdeče-oranžno obarvana tekaška steza pa deluje kot futuristično močvirje iz kakšnega sci-fi scenarija. Veje dreves ležijo po travnati površini kot padli vojaki ob koncu vojne; uničeno, pretepeno, polomljeno in omagano.
Tam med drevesi stojita dve postavi in se pogovarjata; po videzu sodeč gre za najstnika, mulca, nekje proti koncu osnovne (ali na začetku srednje) šole. Kljub temu, da sta razmeroma glasna, ne morem razbrati teme njunega pogovora, a glede na to, da vmes nekaj krilita z rokami in pojeta, bi – takole na prvo žogo – rekel, da se pogovarjata o glasbi. Že čez nekaj trenutkov je moj sum potrjen; droben temnolasi fant iz svoje mehke sivo-bele torbe izvleče cedejko (za vse, ki ste že pozabili – CD je okrogli disk, na katerem je (bila) naložena glasba) in jo poda prijatelju, ki – tokrat ga slišim – zavpije »Thanks, stari!«
II.
Ta situacija me je spomnila na dogodek, ki sem mu bil priča pred leti. Prijateljica je posnela svoj prvi album, kar je velik korak na karierni poti vsakega mladega glasbenega ustvarjalca oz. ustvarjalke. V zatemnjeni avli kulturnega doma je imela predstavitev novega izdelka in nekaterih najpomembnejših komadov na njem. In namesto, da bi jo družinski člani, prijatelji, znanci, sošolci (in kar je še teh) z nakupom albuma podprli, so vsi nekako pričakovali brezplačen izvod, češ: »Ti si moja kolegica, daj mi zrihtaj en album …«
Še vedno se spomnim besed njenega znanca – pravzaprav je šlo za bežnega znanca, nekoga, ki ga pač samo poznaš in nič več –, ki ji je rekel:
»Ej, mi daš dva albuma, plis? Enega bi imel zase, drugega pa bi dal svoji punci za rojstni dan, ki ga ima naslednji mesec.«
Glasbenica, ki ji lahko za potrebe te kolumne rečemo Anja, je najprej nekoliko odprla usta, kot bi hotela nekaj pripomniti, jih kmalu zatem zaprla, nato pa vendarle odgovorila:
»Am, ja, lahko,« in iz kartonske škatle vzela dva albuma na cedeju ter mu ju potisnila v roke.
»Res si the best,« je odvrnil bežni znanec, cedeja pospravil v torbico in čez nekaj trenutkov tudi odšel, kot da bi enostavno prišel po svoj delež. Ni pa opazil prisiljene vljudnosti v njenem odgovoru …
Anja je videla, ko je zapustil prostor, morala je, saj je bila ves čas obrnjena proti izhodnim vratom. Nikoli ne bom vedel, kaj točno ji je takrat šlo po glavi, a lahko si predstavljam.
A ne gre samo za glasbenike, gre za vse nas, ki se z umetnostjo tako ali drugače ukvarjamo; ko recimo pisatelj izda nov roman, bi bilo smiselno in razumljivo, da bodo njegovi bližnji prvi, ki bodo knjigo kupili, saj ga s tem pri njegovem ustvarjanju podprejo, a pri nas se (pre)pogosto dogaja ravno nasprotno – vsi bližnji pričakujejo brezplačen izvod: »U, bravo, napisal si knjigo, carsko … a maš za dobrega frenda kak izvod, ful bi rad prebral, kar si napisal …«
A če bi človek dejansko »ful rad« prebral, kakšen roman je napisal, bi bilo seveda najprimerneje, da ga kupi in mu s tem delo tudi plača. Ta logika je v ZDA povsem ustaljena. In, ne boste verjeli, deluje!
Tam manjše založbe in knjigarne domače avtorje podpirajo: »Ko obiskujete knjigarne v majhnih ameriških mestih, je posebna polica pri vhodu – in dostikrat tudi del izložbe – rezervirana za lokalne avtorje. Češ, naš John je izdal knjigo, mi, sosedje, pa pridemo in ga podpremo,« je zapisal Miha Mazzini v nedavni kolumni.
Večkrat se nam zdi, da je v ameriških mestih vse preveč zradikalizirano (in večkrat tudi je); da je vse preveč podvrženo logiki trga oz. tržnemu ravnovesju (povpraševanje vs. ponudba), a hkrati pozabljamo, da je ljudem ravno zaradi tega razumljiv model plačevanja, nakupovanja in trženja. Pri njih teh zagat podari-svoj-izvod ni prav dosti, ker ekonomski princip – pa pustimo tokrat ob strani ne tako nepomembno dejstvo, da jim je pojem socialne države razmeroma tuj – tam funkcionira.
Sicer je tega zastonjkarstva veliko tudi v fotografski branži; ko nekdo potrebuje fotografa za krst otroka, bo hitro povprašal vse sosede: »Čuj, veš mogoče za kakega poceni fotografa, saj fotke ne rabijo bit povsem profi, važno je, da zna dobro šklocat …«, nakar mu sosed, ki je seveda poln vez in poznanstev, odgovori, da nekoga pozna, »morda bi prišel pofotkat krst tudi zastonj, za reference pač …«
No ja, in smo spet tam … zakaj bi nekdo živel od pisanja/fotografiranja/petja, če ne gre?
Čisto drugače je, ko ti bivši sošolec napelje elektriko – »Tu je material pa precej dela je,« reče – in pokasira nekaj sto evrov. Če poenostavimo, pridemo do zaključka, da pisanje romana ni delo, da arhitekturno risanje ni delo, da petje/snemanje albuma/nastopanje ni delo … Da torej (umsko) delo ni delo.
Razumete paradoks?
III.
Najstnika sta se v tem času že zdavnaj razšla. Suhljati fant je zajahal staro škripajoče kolo, skrito za razbohoteno živo mejo, drugi – tisti, ki je CD dobil – pa se je peš odpravil po asfaltirani poti mimo pokopališča (najbrž proti domu).
Želim si, da bi doma ob poslušanju najljubših skladb dojel pomen in vrednost ustvarjalcev, (samo)zaposlenih v kulturi in sčasoma ostalih prekarcev. Morda bo ravno ta drobni deček čez nekaj let tisti, ki bo prijatelju za linorez plačal dvojno in mu s tem pokazal, da njegovo delo ni manjvredno, da ga ceni – kot človeka in umetnika.
Morda, le morda, pa na tem cedeju sploh ni bilo glasbe, pač pa neka nova streljaška videoigra, ki jo bo preko spleta lahko igral s svojimi sošolci.
Kdo bi vedel, jaz ne.
Mi pa vemo, o čem je Aleš pisal v Kulturnem ugrizu IV: preverite!
