INTERVJU Z DR. TOMAŽEM SIMETINGERJEM: “Čaka nas globok premislek!”

Avtorica: Katja Šifkovič

Z dr. Tomažem Simentingerjem sva se pogovarjala o pomenu in prihodnosti ljubiteljske kulture in umetnosti v Sloveniji. Novo leto je pravzaprav odličen trenutek za globok premislek in zato sva spregovorila tako o trenutnem stanju v ljubiteljski kulturi, problemih, ki se porajajo in pa seveda upanju ter obetih za prihodnost. “Dela je veliko,” pravi dr. Simetinger.

Stare civilizacije in družbe so se redno ukvarjale z umetnostjo in tako imenovana ljubiteljska kultura je bila del vsakdana. Gabor Mate na primer pravi, da je vsakodnevno ukvarjanje s plesom, petjem in slikanjem na nek način zdravilo proti depresiji, anksioznosti, saj lahko celo preporgramira nevrone v naših možganih.

Seveda, tu se odpira tista stara dilema – narava proti kulturi. Govorim o kulturi, ki je aktivnost človeka, produkt posameznika. Ljudje smo preko darwinistične logike začeli dojemati človeka kot biološko bitje in ga zreducirali na gene. Spregledali pa smo pa to, kar danes dokazujejo različne veje biologije – to, da naše biološko telo oblikujejo tudi zunanji impulzi, ki so pa zelo nematerialni. To se kaže že pri psihoterapiji, ki deluje le na principu govora. Udejstvovanje v kulturi pa deluje na principu izkušnje. Preko neke izkušnje se posamezniku spreminja struktura v možganih, saj se možgani odzivajo na zunanje dejavnike. Produkt kulture, kot nečesa kar pride od zunaj, vpliva na biološko strukturo človekovega telesa in enako lahko govorimo za umetnost. Umetnost je tvorjenje nove izkušnje in umetnost je tista, ki na koncu temeljno vpliva tudi na naša telesa.

Iz kje mislite, da danes pride strah oz. zadržek pred ukvarjanjem s kulturo, umetnostjo? Vsak se bo prej lotil nekega športa in skrbel za svoje telo, za udejstvovanje v umetnosti pa veliko posameznikov ne najde časa oz. si ga ne vzame.

Menim da se tukaj združuje več dejavnikov. Trenutno smo v poplavi ideologije zdravega življenja, v katerem mora biti posameznik »fit«, lep in mora skrbeti za prehrano in svoje telo. Tu zadaj se skriva čisto neoliberalna logika, ki nam želi prodati čimveč naprav za hujšanje in različnih prehrambnih dodatkov. Marsikaj od tega je seveda tudi potrebno, saj živimo v dobi, kjer imamo problem s prekomerno prehranjenostjo. Statistično je dokazano, kot je zapisal tudi Yuval Harari, da sami sebi predstavljamo največji faktor ogrožanja, saj obstaja večja verjetnost, da bomo umrli od kardiovaskularnih bolezni ali diabetesa, kot pa zaradi na primer prometne nesreče ali vojne.

Druga zadeva, ki pa se skriva tu zadaj, pa se skriva pod vprašanjem – kako danes v današnji družbi dojemamo umetnost? Upad delovanja posameznikov znotraj ljubiteljstva, ljubiteljske kulture se jasno vidi in korelira z našim dojemanjem družbe kot take. Ko se neka politika odloči, da ne bo več podpirala skupnosti, politik skupnosti, kot so jih podpirali tam do 80. in 90. let, ko smo smo kot družba zamenjali socialistično logiko s kapitalistično, se je zgodilo to, da da je segment ljubiteljstva začel pešati. Povojna politika je bila zelo jasna: 8 ur dela, 8 ur počitka in 8 ur kvalitetno preživetega časa, kjer se je šlo za udejstvovanje pri katerem želimo kot kolektiviteta doseči več. Po letu 90 pa je zanimanje za ljubiteljsko kulturo upadlo.

Danes sledimo strukturnim spremembam kulturih društev, saj se le-ta starajo, število članstev upada, mladi pa vidijo društva drugače. To so nekakšne tri smernice, ki bodo v naslednjih desetih letih zelo spremenile društveno krajino. Na to se pa žal ne pripravljamo in o tem nimamo resnih razprav.  Najbolj pa me skrbi to, da nimamo sistemskih analiz tega področja in zato ne vemo, kaj potrebujemo kot sektor 100.000 ljudi.

Kako urejena struktura in podpora ljubteljski kulturi v Sloveniji v odnosu do drugih držav? Smo na boljšem ali na slabšem?

Kar se tiče ljubiteljske kulture, je Slovenija urejena bolje. Če primerjamo z drugimi evropskimi državami, lahko vidimo kako pomembno vlogo sta svoj čas igrali takratna ZKO (Zveza kulturinih organizacij) in kasneje po ustanovitvi JSKD-ja, prav ta Javni sklad. To je bila zelo dobra, strateška odločitev, da se je vzpostavila sistemska institucija, ki bo podpirala sektor ljubiteljske kulture. Zaradi njiju lahko tudi danes vidimo domet ljubiteljske kulture, tako na kvalitativni kot tudi na kvantitativni ravni. Se pa kažejo tudi določeni programski izzivi, kaj delati s tem področjem, kako delati s tem področjem.

Kako ljudi v današnjem času motivirati, da se lotijo ljubiteljstva?

Prvi problem, ki ga vidim tu je javna podoba ljubiteljstva. Ljubiteljstvo ima danes prizvok amaterskosti v negativnem smislu. V zadnjih letih smo zgradili vrhunska društva, imamo pa tudi veliko društev, ki niso vrhunska in morda nismo znali dobro artikulirati, kaj ta društva vse prinesejo in so znotraj tega diskurza zato izpadla manjvredna. Ni res, da so samo vrhunska društva, dobra društva. Vrhunskost v umetnosti je nekakšen konsenz znotraj skupnosti in pojavi se vprašanje, kaj pa bomo z vsemi temi upokojenskimi društvi? Ta društva imajo prav tako izjemno pomembno vlogo v družbi, ampak na popolnoma drugi ravni. Ta društva izrazito vplivajo na družbeno kohezijo, na družbeno vpetost posameznika v neko socialno okolje, na vzajemno pomoč tako na formalni in manj formalni ravni. In ti ljudje so, se zdi, popolnoma spregledani. Za ljubiteljstvo damo približno 6 milijonov evrov in to je pravzaprav drobiž za nekaj, kar ima tako pomembne in tako daljnosežne posledice, ki jih prinaša mreža ljubiteljstva. Treba bi bilo razmišljati v smeri, kako v javnosti artikulirati pomen ljubiteljskih društev.

Kje se sicer skriva meja, oz. kaj je razlika med ljubiteljsko kulturo in profesionalno kulturo?

Tukaj meje ni. Uporabna meja je bila, da so včasih rekli, da je ljubiteljsko tisto delo, pri katerem ustvarjalci niso plačani za svoje delo. Lahko so pa plačani njihovi mentorji. Prav tako pa imamo lahko poklicne umetnike, ki delajo nekaj preprosto zato, ker imajo nekaj radi, namreč imamo poklicne igralce, ki delajo v ljubiteljski gledaliških skupinah, prav tako akademske slikarje. Na eni strani imamo kriterij plačila, ki pa je zelo problematičen, ker ne pokaže, da je sama produkcija umetnosti lahko vrhunska. In če govorimo o produkciji kot o kriteriju, potem vidimo, da je meja zabrisana, ker tudi nekateri poklicni umetniki včasih ne dosegajo ravni ljubiteljstva.

V Sloveniji imamo izjemen in zelo uspešen sistem zborovskega petja, ki je tudi na svetovni ravni zelo priznan. Ampak tu gre za ljubiteljske zbore. Sfera prehajanja je zelo zamegljena.

Kakšen pa je pogled v prihodnost?

Mislim, da nas čaka globok premislek o tem, kaj je ljubiteljstvom in kaj z njim želimo doseči. Prav tako nas čaka nekakšen streznitveni moment. Okoliščine so se v zadnjih letih močno spremenile in potrebovali bomo sistemsko spremljanje nekih parametrov na tem področju – govorim o dolgoročnem in kratkoročnem spremljanju parametrov na tem področju. Bil sem zelo presenečen, ko sem pred leti iskal podatke o ljubiteljskem sektorju in nisem našel ničesar. Mi o tem področju nimamo praktično nobenih študij. Druga zelo pomembna stvar je, da bomo morali spremeniti percepcijo ljubiteljstva v širši javnosti. Morali bomo začeti ozaveščati, da ljubiteljstvo ni le amaterska produkcija – je tudi, ampak je tudi veliko več, ima bistveno globlji in družbeno-tvorni pomen, ki ga bomo v tej neoliberalni logiki, ko nam razpadajo družbene vezi, nujno potrebovali. Prav tako moramo začeti razvijati politike, kaj s segmentom ljubiteljstva pravzaprav  delati. Ta trenutek imamo te politike zelo povezane z lokalnimi potrebami, kar je sicer čisto v redu, ampak brez nacionalno usmerjene politike, ki bo usmerjala politiko znotraj širših sistemov in ne zgolj lokalnega dojemanja, bomo imeli na tem področju resne težave.

Imate upanje za prihodnost?

Upanje imam! Ker če gledamo druge države in se z njmi primerjamo, imamo bistveno boljša izhodišča. Imamo veliko inštitucijo, ki skrbi za ljubiteljsko kulturo, ki ima več kot 100 zaposlenih, drugod pa tega žal ni.