Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtor: Vid Klemenc
Namesto uvoda
Iz uredništva revije Primus so me povabili, da napišem članek o mojih selektorskih izkušnjah na letošnjem Linhartovem srečanju. Takega vabila ne moreš zavreči, toda ….
Salto mortale (KUD Franc Kotar Trzin)
Kje začeti? Linhart je z menoj praktično že vse življenje. Pravijo da se vsi rodimo z nekim talentom, z nekim namenom. Meni je že zelo zgodaj postalo jasno, da nisem ne športnik, ne znanstvenik in ne maneken, v zibelko pa mi je bilo očitno dano gledališče. Verjetno težko kljubuješ determinizmu, če imaš za mamo modno oblikovalko in za očeta ljubiteljskega igralca, in praktično vsi moji prvi spomini so povezani z gledališčem – zlasti jeseniškim, ki ga smatram za svoj drugi dom. To je bila in je ljubezen na prvi pogled, brezpogojna in do konca življenja. Ljubezen, ki se je začela, ko sem spremljal očeta na vajah in raziskoval tudi najbolj skrite zadnje skrite kotičke te ogromne, čudovite in magične zgradbe – vse do danes, ko se z gledališčem ukvarjam profesionalno. Ključna stvar, ki me je osvojila in zasvojila, je tista brezčasnost, ki jo začutim, ko stopim v gledališče. Tako v občinstvu kot na odru si nekako izven časa in izven prostora. Si v nekem zaključenem trenutku, si nekdo drug. Lahko rečem, da je gledališče nekakšna oblika eskapizma oz. pobega pred resničnostjo. Morda se zaradi tega že od nekdaj na odrskih deskah počutim tako varnega, saj sem na njih lahko športnik, znanstvenik in morda pogojno celo maneken. Morda pa je moja afiniteta do igralstva povezana s tem, da mi je veliko bližja empatija do drugih kot pa soočanje z lastnimi čustvi in življenjem.
Kaj ima vse to veze z Linhartovim srečanjem? Meni osebno zlasti to, da lahko igralci to našo ljubezen in strast delimo s širšim občinstvom – in to že celih 61 let. Na festivalu sem mnogokrat sodeloval kot ljubiteljski igralec, po igralski akademiji kot mentor in režiser mladinskih ter odraslih predstav, letos pa sem dobil čast, da sem stopil v čevlje strokovnega državnega spremljevalca.
Ljudski demokratični cirkus Sakešvili (KUD Fofite Medvode)
V koži selektorja
Naloga strokovnih spremljevalcev je, da s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami iz različnih kulturnih področij pomagamo ljubiteljskim gledališkim skupinam. Že pred začetkom ogledov predstav sem se zavedal, da to ne bo lahka naloga. Nisem bil pa pripravljen na to, kako zahtevna in težka je v resnici. Protokol strokovnih spremljevalcev Linhartovega srečanje je da se po ogledani predstavi pogovorimo s skupinami, jim podamo svoje mnenje in svetujemo, kaj bi se morda dalo izboljšati. Meni osebno je bil ta del morda še težji kot samo izbiranje predstav. Predvsem zato, ker sam sebe znova in znova preizprašuješ kje je tista prava mera. Kako globoko se spustiti v kritiko igre, režije, govora, scenografije, kostumografije … V tem sam ne delam razlik med ljubitelji in profesionalci, kajti oboje nas združuje ista ljubezen in ista strast do ustvarjanja v gledališču. In ne eni ne drugi ne smemo biti zadovoljni s povprečnostjo, sramežljivostjo in lenobo. Prepričan sem, da če ostaneš na ravni samih pohval, s tem ne omogočaš nobene rasti. Kritika zaskeli. Kritika zaboli. In meja med menoj kot osebo in igralcem je izredno tanka. Kljub vsemu sem poskušal biti ne prezahteven, do ljudi ki ob službah, družinah, šoli… svoj prosti čas namenijo ustvarjanju v gledališču. In zato upam da sem jih s svojim pogledom na gledališče, z mojimi izkušnjami in načinom dela kot igralec vsaj toliko dregnil v ustvarjalne čakre, da bodo to lahko s pridom uporabili pri naslednjih projektih.
Predstava Hamleta v vasi Mrrduša Spodnja (Loški oder Šk. Loka)
Kako se odločiti, katera predstava izstopa in je presežek v tej izjemno močni sezoni? Kako objektivno ocenjevati nekaj tako subjektivnega kot je umetnost? Ker sem si moral ogledati 22 predstav, sem vedel, da nujno rabim nekakšen vsaj malo empiričen, kvantitativni sistem ocenjevanja. Ampak sem hitro naletel na zid. Kako lahko sploh matematično ocenjujem umetnost? Dejansko sta edini kategoriji, ki ju lahko objektivno ocenjuješ, artikulacija in govor, pa še ti sta odvisni od akustičnosti dvorane in od tega, kje v dvorani sediš. A vse ostalo? Moj okus, moj pogled, moj način dela, moja filozofija dela. In zato vedno poudarjam skupinam, da to kar govorim, ni alfa in omega, ampak samo moje mnenje. Kajti zgodilo se je, da je po pogovoru do mene prišla igralka in mi rekla, da ne ve več kako igrati. Problem je nastal, ker je bilo vse, kar sem ji jaz povedal o njeni igri, v diametralnem nasprotju s tem, kar je je povedal regijski strokovni spremljevalec.
Plešasta pevka (KUD Svoboda Trbovlje)
Diagnoza: stanje slovenskega ljubiteljskega gledališča je dobro
Ko pogledam nazaj na letošnjo sezono, lahko brez zadržkov rečem, da je stanje slovenskega ljubiteljskega gledališča izjemno dobro, če ne kar odlično. Veseli me, da so se kulturna društva po sezonah pandemičnih omejitev vrnila nazaj na odrske deske z vso svojo vnemo in strastjo.
In kaj sem videl letos? Videl sem srčnost in iskrenost, pristnost in predanost. Videl sem odlične komedije, ki so me nasmejale do solz ter dovršene absurde, ki so me potegnili v svet sanj in samorefleksije o temeljnih vprašanjih naše eksistence. Videl sem plesno gibalne predstave, ki so me navdušile s svojo eleganco in močjo telesa, medtem ko so drzne avtorske predstave v meni vzbudile različna vprašanja in razmišljanja. Videl sem mlade talente, ki izražajo svoje sanje in čustva, ter izkušene ustvarjalce, ki so presegli meje običajnega. V vsaki predstavi sem lahko začutil iskrenost izražanja in globoko predanost umetnosti. Predvsem pa sem opazil močno željo po prepričljivem komuniciranju s svetom preko odrskih desk.
A moja naloga poleg pogovora s skupinami je bila, da izberem sedem predstav, ki se bodo uvrstile na zaključek festivala. In tu se začne dilema, predvsem pa nehvaležno delo. Kdo si zasluži uvrstitev in kdo ne? Kaj pretehta? Celovitost produkcije? Izjemne igralske stvaritve? Odlična režija? Kvalitetna scena in kostumi? Poskušal sem se upreti načelu celovitosti produkcije kot glavnemu kriteriju, kar se sliši čudno. Ampak, če bi se osredotočil izključno samo na celovitost produkcije, bi se med finalnih sedem lahko uvrstile samo predstave, ki imajo na razpolago dovolj produkcijskih sredstev! In mislim da to, kdo ima več denarja, ne more in ne sme biti kriterij za uvrstitev. Na tem mestu ne morem prezreti razlike med skupinami, ki imajo možnost sodelovanja s profesionalci, in tistimi, ki se soočajo s številnimi materialnimi težavami in morajo vse narediti sami. To nas opominja, kako pomembni sta vzajemna podpora in sodelovanje v gledališki skupnosti, ki sta osnova za nadaljnji razvoj in rast slovenskega ljubiteljskega gledališča. Iz tega razloga pozdravljam in si želim, da bi več gledaliških skupin izkoristilo pomoč v obliki raznih delavnic, ki jih ponuja JSKD. Vzpostavila pa se je tudi nova platforma Dramilo, na kateri so zbrani profesionalni ustvarjalci, ki si želijo delati z ljubitelji. Platforma tako omogoča dostop do gledaliških strokovnjakov tudi manjšim društvom in skupinam
Vid Klemenc
Če povlečem črto – Linhartovo srečanje je vsekakor odlična priložnost za razmislek o bogastvu in raznolikosti ljubiteljskega gledališča v Sloveniji. Želim si, da bi tudi v prihodnjih letih ohranili in negovali ta vidik kulture ter podpirali vse ustvarjalce, ki mu prispevajo svoj delež s vsem srcem in dušo, ki ju premorejo.
Na koncu lahko rečem, da sem iz srca hvaležen vsem ustvarjalcem letošnjega srečanja, da sem bil lahko del njihovih zgodb. Hvala vam, da ste zelo pomemben eklement tega čudovitega čarobnega sveta gledališča in umetnosti.
