Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Jože Osterman
Po kar dolgem obdobju vsaj navidezne organizacijske trdnosti in celo samoumevnosti ljubiteljske kulture v okviru slovenskega kulturnopolitičnega modela se zdi, da je tokrat resno problemsko razmišljanje o njeni bodoči strategiji neizogibno. V ZKD Slovenije smo sicer do zdaj sprejeli dva strateška akta: prvega za obdobje 2009- 2015, v drugem, pisanem za obdoje 2016-21 pa smo temeljne definice prve strategije zgolj ponovili in jih opredelili nekoliko bolj akcijsko. A potrebe po večjih spremembah nismo občutili.
V zadnjih nekaj letih pa se je življenje pomembno spremenilo. Temu ne botrujejo le posledice dvoletne epidemije koronovirusa, ki se jim je v zadnjem času pridružila še vojna v Ukrajini, marveč očitno spremenjene vrednote sveta, v katerem živimo. Kultura kot najkritičnejši in najobčutljivejši družbeni podsistem je pač tisti posrednik, ki te vrednote najintenzivneje razširja, in logično je, da morebitne njihove spremembe tudi najhitreje začuti, saj se to zgodi z usihanjem njenega lastnega vpliva na razvoj celovitega družbenega življenja.
Bodimo sicer praktični. Nujno je, da strategijo ljubiteljske kulture za naslednja leta čim tesneje povežemo s temeljnim ciljem Resolucije o nacionalnem programu kulture 2021- 29, ki je sicer zelo splošen in akcijsko šibko otipljiv, a ga podpiramo. Citiram ga: »okrepiti vlogo kulture kot povezovalne in združevalne sile v javnem življenju«, čemur dv eni od alinej dodaja nekaj nekoliko konkretnejšega: »okrepiti vključenost prebivalstva v kulturno dogajanje, razvijati ljubiteljsko kulturo in zagotavljati KUV kot vseživljenjsko učenje – razvijati kulturno zavest in izražanje pri otrocih in mladih«. Mislim, da je v obeh opredelitvah ustrezno zajet smisel kjubiteljske kulture. Iz te osnove velja razviti čimbolj ambiciozen strateški načrt (ponovnega) uveljavljanja ljubiteljske kulture kot bistvenega orodja kvalitetne družbene kohezije in njene estetizacije.
Realna izhodišča niso idealna. Pri ocenjevanju današnjega stanja danes z zaskrbljenostjo ugotovimo, da se je vloga ljubiteljske kulture zmanjšala ne le v meri, v kakršni se je nedvomno zmanjšala vloga kulture v družbi nasploh, marveč je upadla tudi v okviru kulturnega področja samega. A gre za področje, kjer je Slovenija vsaj po rezultatih raziskave EU iz leta 2017 o trošenju prebivalstva za kulturne dobrine in o participaciji v kulturi beležila briljanten rezultat: medtem ko je bila pri oceni trošenj za različna umetniška področja med 27 članicami nekje v povprečju, torej med 11. in 17. mestom, je bila v oceni deleža neposredne participacije prebivalcev v kulturi na 5. mestu! Če hkrati vemo, da je prav v tistih letih EU začela neposredno participacijo v kulturi jemati kot enega temeljnih elementov evropskih vrednot, nastane zanimivo vprašanje, kaj dela Slovenija, da njen paradni konj hira, namesto da bi služil za zgled za razvoj še ostalih področij socialnih podsistemov (in navsezadnje kulture same, saj je primerjalno gledano mesto v povprečju Evrope večinoma kar bistveno boljše kot so mesta v podobnih evropskih raziskavah na drugih področjih socialnega razvoja).
Odgovor ni preprost. Obtoževati politiko, da je namenoma zakrivila postopno razvrednotenje kulture kot osrednjega vrednotnega stičišča vsega, kar se dogaja v družbi in kar se kot posledica dogaja z njo samo, ne bi bilo umestno. Verjetno bi v obdobju zadnjega desetletja za kaj podobnega, vsekakor pa vsaj za namerno dezintetektualizacijo družbe, lahko obsodili le na zadnjih volitvah poraženo vladno koalicijo, vendar je njeno dvoletno obdobje prekratko, da bi lahko povzročilo hitro degradacijo neke družbene vrednote, za kar je potrebno bistveno več časa. Zato kaže odgovor bolj iskati v terminu »evropski način življenja«, ki smo ga pripravljeni kot Evropejci tako ognjevito braniti zlasti pred islamom, pa se vse pogosteje kaže, kako dvoličen, prazen in celo hinavski zna biti. Ta način vsaj v zadnjih desetletjih krmarijo agresivna individualizacija, recimo raje egoizem, zavračanje skupnostnega, usihanje vsakršne tolerance. V tem žal ni nič nelogičnega: gre za železna pravila neoliberalne potrošniške družbe, ki jo živimo že dolga desetletja. Individualizem trga medsebojne človeške vezi, pasivizira družbo z neizmerno množico različnih parcialnih interesov in jo zaustavlja kot celoto, ki naj bi poznala vsaj nekaj skupnih osnov. Parcialnosti se danes lahko v skupno voljo danes lahko povezujejo le pri najbolj banalnih, površnih zadevah: športnem navijaštvu, kaki pop estradi, vprašanjih fizičnega izgleda. Ker take identifikacije forsira kapital, enotenja tu niso težavna. Pri zahtevnejših, globljih stvareh, kakršne so denimo duhovne zadeve, pa sposobnost samoomejevanja, odrekanja pri podnebnih vprašanjih pa tega skorajda ni več.
Razumljivo je, da v tem dejansko vse bolj pasivnem svetu z pojemajočo notranjo dinamiko področja, katerih korenine in naravni način delovanja so poglobljena družbena gibanja, nimajo dobrih možnosti za svoje optimalno uveljavljanje. In kot jasno kaže praktično vsa njena zgodovina, je ljubiteljska kultura v Sloveniji izrazito družbeno gibanje. S vsemi svojimi strastmi, iskrenostjo, zaupanjem in predanostjo. Le na ta način je lahko uveljavljala svoje širše družbene dimenzije in ostala sredstvo družbenega kultiviranja. Verjetno bi se dalo empirično ugotoviti, da je z vsakršnim izginjanjem lastnosti, ki poganjajo vsako družbeno gibanje, moč in vloga naše ljubiteljske kulture slabela.
Dolgoročnejše analiziranje področja utegne zelo kritično vprašanje s tega gledišča postaviti tudi glede organiziranosti področja. Ena vse številnejših dilem področja postaja vprašanje, če vse bolj prevladujoča vloga Javnega sklada za kulturne dejavnosti kot državnega skrbnika dejavnosti ne povzroča škodljivih posledic množičnosti ljubiteljstva in izrazito zanemarja osnovno delovanje tistih društev, katerih cilj ni doseganje vrhunske kvalitete, marveč posredovanje kulturnih dobrin v svoja okolja, torej kultivizaciji, kjer tega brez njih sploh ne bi bilo. Občutek,, da so sheme JSKD z obveznimi programi in preglednimi srečanji postale preozek oklep ljubiteljske kulture, in da se je to zgodilo predvsem zaradi prevlade njegovih strokovnih služb nad prostovoljci, ki profesionalnega zaledja nimajo, je vredno pozorno proučiti.
Če upoštevamo tako tezo in s tem nujnost, da se delovanje ljubiteljske kulture bolj dinamizira v smeri kulturnega gibanja in ponovnega prežemanja društvenega in družbenega okolja z kulturnimi vrednotami, manj pa zgolj v smeri skrbi za vrhunske dosežke, kjer so ljubiteljski izvajalci lahko konkurenčni le na nekaterih področjih, se kot osnovna vprašanja postavljajo:
- Vprašanje bistveno bolj definiranih lokalnih kulturnih politik, še zlasti tistih v manjših okoljih, ter ustrezno izenačevanje njihovih osnovnih standardov v celotni mrež ljubiteljske kulture;
- večje povezovanje in medsebojne podpiranje ne le kulturnega in šolskega resorja zaradi interdisciplinarne narave področja kulture, marveč tudi vseh tistih društev, ki v svojem okrilju gojijo tudi kulturne vsebine (upokojenci, gasilci, lovci, socialni sektor, muzejska društva);
- skupno razreševanje strukturnih zagat, ki so v zadnjih letih postale vidne in vse bolj otežujejo delo ljubiteljskih kulturnih društev: pomanjkanje mlajših članov, izrazita feminizacija društev, medgeneracijsko sodelovanje, manjše zanimanje za delovanje v zahtevnejših zvrsteh, kot sta ljubiteljsko gledališče in folklora, merila ljubiteljskega dela;
- vprašanje bistveno večje pomoči in povezovanja razpoložljivih strokovnih služb z društvi in njihovimi zvezami (kjer te sploh še obstajajo) zlasti v okoljih, kjer predstavljajo edine profesionalce na področju ljubiteljske kulture);
- vprašanje dopolnitve veljavne zakonodaje na področju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti bodisi s sprejetjem celovitega zakona o ljubiteljski kulturi, ki sicer omogoča celovitejše rešitve, bodisi z dopolnjevanjem Zakona o Javnem skladu RS na področju ljubiteljske kulture, vsaj v delu, ki določa upravljanje sklada. Očitno se kaže, da je zdajšnja oblika upravljanja preozka in jo je treba doplniti v obliki skupščine ali upravnega odbora sklada, v kateri bi svoje neposredno mesto dobili tudi predstavniki kulturnih društev in zvez;
- vprašanje nadaljnjega povezovanja oz. krepitve zavezništva z ostalim nevladnim sektorjem, ki bi obema stranem prineslo izboljšane, za obe strani koristne rezultate.
