Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Ana Porenta – članica strokovne žirije
Revija Primus in Zveza kulturnih društev Slovenije sta 20. marca 2020 razpisali natečaj za najboljšo pesem, napisano v ustvarjalni izolaciji. Izolacija, pravite – toda kaj je ustvarjalci poezije ne iščejo vedno, ko hočejo pisati? Že, ampak ta izolacija ni bila njena ali njegova odločitev, bila je zapovedana.
Vizualna natečajna pesem, ki je spodbudila nastanek 137 novih. Foto in slika: Mojca Senegačnik
Beseda korona je bila – v navezavi z zdajšnjim stanjem – prepovedana in sprejeta zgolj, če je bila uporabljena v drugem kontekstu. Do zaključka razpisnega roka, ki se je zaključil 1. maja, je na razpis prispelo 137 pesmi v slovenščini in ena v srbščini. S sožirantom Matejem Krajncem so naju najbolj nagovorile pesmi, ki so presegle splošne poglede na izolacijo in epidemijo; z drezanjem v (tudi boleče) točke duševnosti so odstrle in ubesedile tisto neizrečeno v vseh nas.
Iz prejetih pesmi odsevajo vse plasti občutij: od spopadanja z ujetostjo, zaprtostjo med štiri stene, nemoč in strah, tudi pred obolelostjo, očitno pa je predvsem prerazporejanje lestvice posameznikovih vrednot. Pogosti so pozivi k zavestnemu prenašanju samote zaradi skrbi za drugega, sebe … vabijo k ustvarjanju (v obliki pesmi, slik, plesa …), s katerim naj se (neškodljivo) manifestira življenje, ki je na videz poniknilo.
Prvonagrajenka in karantenska poetesa je postala Tina Pegan
»Omet. Vlaga. Črno./Mir.« Foto: osebni arhiv
UTEMELJITEV prvonagrajene pesmi je lastnoročno natipkal član žirije Matej Krajnc:
Pričujoča pesem deluje kot nekakšno ambientalno upesnjeno zrcalo samote. Tišina v njej se ponavlja in odbija od sten; ne zgolj sten stanovanja ali poljubnega bivališča, pač pa tistih človeških, intimnejših sten, ko se mora človek soočiti s samim sabo in z lastno bivanjskostjo. Ne da bi to kjerkoli naravnost nakazala, pesem mojstrsko ubeseduje občutke (samo)izolacije, karantene »novega sveta« in vsega tistega, kar bi lahko poimenovali »novi svetovni red«. V njem je vsak sam in čaka. A v vsej tej samoti, obupu in tišini je mir – ključna beseda pričujoče pesmi; mir, kjer lahko posameznik kljub samoti najde harmonijo s samim sabo, kjer soočanje z že omenjeno lastno bivanjskostjo ni nujno brezizhodno in apokaliptično, pač pa tudi (ali predvsem) pomirjujoče, osvobajajoče, reflektivno in … nikoli gostobesedno. Prav jedrnatost je največja formalna odlika pesmi – z malo besedami upesniti tesnobno, ki je zastrašujoče, a po drugi strani, pa naj se sliši še tako nenavadno, tudi spokojno »dejansko stanje«. Zaradi vseh opisanih prvin si pesem nedvomno zasluži zlato žezlo natečaja.
(M. K. – žirant brez psevdonima)
***
Omet. Vlaga. Črno.
Tišina. Samota. Osama.
Okolica. Zvoki. Kaos.
Imaš. Deliš.
Deliš. Projiciraš.
Projiciraš. Spoznavaš.
Bes. Bes. Bes.
Okolica. Zvoki. Kaos.
Tišina. Samota. Osama.
Omet. Vlaga. Črno.
Mir.
(T. P., šifra 1304)
Pesmi popisujejo dneve izolacije, družinsko sobivanje, šolanje na daljavo, odsotnost stikov, grozečo starost, maske na obrazih … obsojajo človeško družbo in njeno ravnanje z naravo, ki se ji zdaj maščuje. Pesmih s tako tematiko so pogoste rimanke, zdi se, kot bi želele zapeti in prebuditi svet. Spet druge kritično pretresajo črednost človeštva in njegovih ukrepov, skorumpiranost in lažnivost vladajočih ter nemoč in neslišnost običajnih ljudi. Pogosti so izlivi ljubezni na daljavo, ki se hrani s spomini na srečne trenutke in se razrašča v hrepenenje.
Drugonagrajenec je postal Aljaž Primožič
»Ko bom star/se bo vsak kozarec/spremenil v gubo.« Foto: osebni arhiv
in če se veter enkrat izprazni
kdo bo potem majal trave
razpihoval regratove lučke
do najinih oken
in po njih udarjal
s pogrešanji
požiral koščke stekla
kakor fakirji na
ulicah münchna
ki si jih poleti lovil
na zaslon svojega samsunga
obtolčenega
kot poznopoletna jabolka
ki jih z babico nabiraš
po sadovnjaku
vsaka moja pesem
bi lahko bila
uspavanka v vrtcih
patetična podoknica
vsak moj pramen las
bi lahko bil dolga kita
praprot v gozdu
vlažna
od šampanjca za rojstni dan
vsako leto kak kozarec več
ko bom star
se bo vsak kozarec
spremenil v gubo
v gubo pod očesom pazduho
na možganih spominih
na čelu
in veter bo ostanek mojih las
postavljal nazaj
na svoje mesto
(A. P., šifra angustias23)
Iz tišine, ki je objela svet, ko smo se ljudje poskrili v svoja bivališča, se prebuja klic narave: vse prej obrobno postane pomembno. Pesnice in pesniki (ponovno) vidijo naravo, brste, ptičje petje, metulje, travnike in rože, drevesa, vremenske pojave … svet opažajo v tisti primarnejši obliki, ki bo preživel, tudi če naša vrsta izgine s planeta.
Tretjo nagrado prejme Tanja Ocelić
» … kot solze nemega slovesa/drsijo v negotovost/… na zunanji strani stekla«. Foto: osebni arhiv
Slika v sliki
žebelj na steni
babica v okvirju
strmi v točko
*
zlepljen je obraz …
pogledi
strah
skrbi
kot solze nemega slovesa
drsijo v negotovost
… na zunanji strani stekla
(T. O., šifra: starost)
Znova se je pokazalo, da najbolj osebna doživljanja, ki odstirajo najgloblje, najbolj intimne plasti notranjih bojev, dozorevanja, bolečin, preizpraševanj, upanja … pravzaprav najbolj odsevajo stanje v družbi. Ko se soočimo z neizrečenim in ga upesnimo, se okrepi, razraste in na koncu na nek način nevtralizira.
Prvi kraljevi pesniški sopotniški par: Franjo Frančič in Helena Zemljič
»… vsak drugačen, ko se rodi/enak,/ko pristane.« Foto: osebni arhiv
Val
Na koroni* spi mlada šoja,
večer prihaja vasovat,
črke iščejo dom v belini spomina,
glasba iz svetlobnega stolpa počasi tone v privide,
mehke ustnice pokrajine počivajo v obledeli samoti,
od zgoraj oko strehe jutra,
sem in tja čipkast val,
kot TI,
vsak drugačen, ko se rodi,
enak,
ko pristane.
*korona je v istrskem narečju vrh oziroma rob vinograda, buža, luknja, jama, kantina
(F. F., šifra: avtor)
»Mogoče bo v teh dneh deževalo/Zrak bo lažji.« Foto: osebni arhiv
Frizerke ne pogrešam
Vsakič ko odprem vrata balkona
prileti čebela in na knjižno polico
odloži nekaj cvetnega prahu Listi
dveh knjig so že rumeni Kupček
je vsak dan večji Ne zanima je
če potem več kiham
Občasno me prime da bi si nadela
zapestnico ali prstan
Ko hodim do kuhinje si predstavljam
tisoče kilometrov v puščavi In
volkove ki tulijo In drevesa in sence
Ko stopim na vrt mala jablana
postane mogočno zavetje
Kiham tudi ko se dotakneš
mojega nosu
Ne pomislim na ulice Zunaj
se zgodovina tepe s prihodnostjo
Čas se je ustavil na polovici
Ko si zares nadenem prstan
se počutim trapasto Kaj
bi rekla frizerka Ko bom spet tam
ji bom povedala da je moj brat
že odrasel
Mogoče bo v teh dneh deževalo
Zrak bo lažji Čebela bo pod listom
jablane Vrata balkona bom lahko
varno odprla
(H. Z., šifra: alergik)
Drugi kraljevi sopotniški trio: Sandra Erpe, Klemen Berus in Sara Zupan.
»Zdaj te razumem, Sylvia -/in moja pečica/je pripravljena.« Foto: osebni arhiv
zdaj te razumem, Sylvia
ko postaneš mama,
je tvoj telefon vedno nastavljen
na »glasno« –
spanec
se preobrazi
v dremanje
utrujenega vojaka
na straži,
ki preži
za morebitno nevarnostjo;
zbudi te šum
dihanja,
in čeprav strahu ne moreš otipati,
razmišljaš,
kako mu boš razložila,
kaj je prvi sneg,
ker je drobce zmrznjene vode
pač težko predstaviti
kot čudo
(kako težko bo
šele pri razlagi o spolnosti …).
zdaj te razumem, Sylvia –
ko se rodi otrok,
črka za črko
pojenja,
dokler se nekega dne
ne rodi drugi,
čeprav nože skupaj z britvami
vseskozi postavljaš
na najvišje police –
zdaj te razumem, Sylvia –
in moja pečica
je pripravljena.
(S. E., šifra: Mijdrecht)
»Izgubil vid –/Dobil očala, plus oči.« Foto: osebni arhiv
Mal Znoret
Poglej to sliko!
In še eno prec zatem.
Zdej so že tri.
Al’ pa tristo, sej ne vem.
V moji glavi.
Nastane Edvard Munch portret.
Da ne znorim.
Se moram
mal znoret.
Poglej ga norca.
In še enega prec za njem.
Zdej so že trije.
Al’ gre le zame, sej ne vem.
Izgubil vid –
Dobil očala, plus oči.
Izgubil stik –
Nove kože pa več ni.
Ne tipaj!
Če pogledaš, svet je lep.
Uživaj!
In naj se norec gre
znoret.
Mal znoret!
Te nore slike, ki ustvarjajo moj svet,
Me spravljajo že spet
Ob pamet.
A ne dovolijo mi
znoret.
(K. B., šifra: Mal znoret)
»Vesolja nosim v sebi in/tam je vse …« Foto: splet
IN KAJ POTEM
Izoliraj se
so nam rekli
ne bo mi težko
ko pa že ves čas
že vse svoje življenje
pobiram zvezdni prah
po kotih svojih sob
lupim ogledala in
se grem toaletno umetnost
luščim miriade svetov iz
na videz omejenega prostora
med dvema kartonskima platnicama
in živim kot boginja na prestolu
v kraljestvu svojih štirih sten
Ne druži se z nikomer
so rekli
prava reč in res velika
sprememba zame
ki se od nekdaj najraje družim
s sabo
Vesolja nosim v sebi in
tam je vse –
nič mi ne manjka
Veter me nosi kot
drevesno seme in
zrastem kjerkoli
Hodim po gozdu in sem drevo
Pijem klorofil in
sončne žarke in
diham in
živim in
nič mi ne manjka
In kaj potem
če vse izgine
jaz bom vedno tu
(S. Z., šifra: sladostrastnica)
Tako bi lahko sklenili, da so poslane pesmi (ki bodo vedno tu) res premagale korono stvarstva.
Jo bo tudi Teden ljubiteljske kulture?
