INTERVJU: Maša Kolanovič “Kapitalizem je jasno določil ideal mladega, belega, uspešnega človeka, ostali pa so odveč.”

Avtorica: Katja Šifkovič

Z dr. Mašo Kolanović, hrvaško pisateljico, publicistko, urednico in profesorico, sva se pogovarjali o literaturi, o ustvarjanju in o tem, kaj nam v današnjem času daje upanje, da zjutraj vstanemo iz postelje. Avtorica je za svojo zbirko kratkih zgodb Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe leta 2020 prejela nagrado Evropske unije za književnost.

Zakaj je pomembno, da beremo?

Literatura artikulira drugačen tip vednosti o svetu in družbi, vednosti, ki je afektivno in predstavno kompleksnejša od drugih vrst diskurzov. Tudi sam proces pridobivanja znanja z branjem literature je bolj kompleksen in nas senzibilizira za različne perspektive.

Hrvaška je v leto 2023 vstopila z novo valuto, meje med Slovenijo in Hrvaško ni več – pravijo, da tudi gneče na mejnih prehodih ne bo. Kako gledate na situacijo, v kateri je Hrvaška zdaj svobodnejša, po drugi strani pa je ujeta v evro? Kaj to pomeni za kulturno sfero, za pisanje, za literaturo?

Hitreje bom prišla do literarnega festivala v Sloveniji, po drugi strani pa se bo bolj jasno videlo, kako majhni so avtorski honorarji v umetnosti, izraženi v evrih. Šalo na stran, vse to je del paketa sprememb, ki smo jim bili priča v tranzicijski dinamiki zadnjih 30 let. Mislim, da so ljudje že zdavnaj nehali razmišljati v utopičnih kategorijah, da jim bo neka taka sprememba korenito spremenila življenje na bolje, tako v ekonomskem kot v vsakem drugem smislu. Velik del literature teh območij v zadnjih letih pravzaprav piše o tem razočaranju.

V Sloveniji smo pravkar dobili nov prevod vaše zbirke kratkih zgodb Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe, ki je med drugim prejela nagrado Evropske unije za književnost. Kaj vam pomeni ta nagrada, prevodi v tuje jezike? Za koga pravzaprav pišeš?

Lepo je biti nagrajen za svoje delo in ta nagrada avtorjem ravno daje možnost, da njihova besedila komunicirajo z občinstvom izven domačega okolja. Moja knjiga je časovno in prostorsko umeščena v tranzicijsko Hrvaško, vendar menim, da lahko doseže dobro komunikacijo tako z občinstvom iz drugih tranzicijskih držav kot tudi z občinstvom v državah z naprednim tipom kapitalizma, če le kot mesto primerjave.

Se bojite smrti? Se vam zdi, da v času, ko smo zaradi tehnologije vse bolj odtujeni drug od drugega, bolj skrbimo za lastno eksistenco, se morda bolj bojimo smrti?

Ne bojim se lastne smrti, težko pa se soočam z mislijo na smrt bližnjih zaradi čustvenih razlogov. Zdi se, da smrti, v sodobni družbi potrošniškega spektakla, osredotočenega na večni »zdaj«, sploh ni. Smrt kot močna resnica o končnem merilu vseh stvari, bi dejansko ogrozila ta sistem. Obstaja samo strah pred smrtjo in ta sistem se hrani s tem strahom, smrt hoče odgnati, odložiti ali vsaj fotošopirati.

Kako se soočate z bolečimi nasprotji okrutnega kapitalizma, ki jih opisujete v svoji knjigi? Morda je to glavna tema, ki prežema vseh 12 zgodb. Srhljivost, skoraj tisti unheimliche, ki se skriva v našem vsakdanu, a si pred njim zatiskamo oči.

S temi protislovji se ukvarjam skozi kreativen kritični angažma, v katerem jih skušam bolj ali manj uspešno osupniti … Insekti v tej knjigi zame predstavljajo krhkost, drugačnost, krušljivost, degradacijo in dezorientiranost … Konotacije se še razširijo. Beseda „žuželka“ je blizu besedi „kupec“, ki je bila moja primarna motivacija za izbiro naslova same knjige. Sama ideja je nastala, ko je moj nečak, ki je imel še naivno potrošniško domišljijo, med obiskom nakupovalnega centra namesto »drage stranke« po zvočniku zaslišal »drage žuželke«, kar je bil zame trenutek razsvetljenja. Ideja metamorfoze se je tako razširila na preobrazbo nas samih kot državljanov v kupce, uporabnike in neosebne »spoštovane« ter na vse absurde in paradokse takšne preobrazbe, ki jih v običajnih in vsakdanjih okoliščinah morda ne čutimo kot nekaj posebej skrb zbujajočega in smo morda na nek način tudi otopeli.

 

Na nek način je knjiga tudi postmodernistična vrnitev h Kafki. Kaj nas Kafka in Gregor Samsa, morda njegova preobrazba, lahko naučita o tem trenutku, v katerem smo se znašli?

Kafka, kot pisatelj s svojimi temnimi in zagonetnimi vizijami, a hud v zaznavanju senzibilnosti časa, v katerem je živel, se mi je zdel blizu po atmosferi in lastnem doživljanju trenutne stvarnosti. Vsak nov čas in drugačen kontekst aktivirata različne potencialne pomene v literarnih besedilih in zdi se mi, da iz našega kapitalističnega zdaj v Kafkovih besedilih najdemo veliko aktualnih, da ne rečem akutnih občutkov nemoči, absurdnosti in krhkosti v odnosu. med človekom in sistemom. Navsezadnje je Kafka svoja besedila pisal v zagonu razvoja kapitalizma v začetku 20. stoletja, zametku vsega, kar je danes v napredni fazi. V tem smislu je Kafka naš sodobnik in iz tega je izhajal tudi moj motiv, da svoje besedilo metaforično povežem z njim. Iz takšne perspektive lahko Kafkovo »Preobrazbo« beremo kot eksistencialno metaforo za človeka v kapitalizmu, kaj se s človeštvom dogaja v kapitalistični strukturi občutkov? Gregor Samsa je trgovski potnik, beremo o odsevu stresa in izčrpanosti, ki spremljata njegovo delo, za svojo družino pa potem, ko se spremeni v žuželko, postane popolnoma odveč. Gregorjeva ekonomska nekoristnost izniči smisel njegovega obstoja. Sam je pasiven in nima sposobnosti artikulacije govora. Liki okoli njega nimajo sočutja, so kruti v svojem pragmatizmu, vendar sanjajo o kiču o boljšem in lepšem življenju in imajo samo “dobre namene”, hkrati pa dovolijo, da se drugi zajebavajo zraven njih. Vse fantastične in nadrealistične stvari Kafke se z vidika našega vsakdana ne zdijo več tako presenetljive.

V svojih zgodbah se pogosto ukvarjate z občutkom odvečnosti. Gre za fenomen 21. stoletja?

Kapitalizem je jasno določil ideal mladega, belega, uspešnega človeka, ostali pa so odveč. Predvsem v svojem okolju to opažam predvsem pri starejših in priseljencih.

Starševstvo je najtežja naloga in večini spodleti, lahko spodleti. Ampak ženske v svetu nosijo večjo težo, sploh starševstva, tako fizično, kot tudi čustveno. Ali obstaja upanje za osvoboditev ženske, ženskega telesa?

Starševstvo, predvsem materinstvo, je v sodobni družbi še vedno velik tabu, še posebej frustrirajoča stran materinstva. V knjigi sem se osredotočila na tiste plati materinstva, saj družba le redko prepozna in prizna celotno breme materinstva, o tem ni vljudno javno govoriti, podpira se le idealna verzija matere. Po drugi strani pa si ženske med seboj delijo prav takšne zgodbe, se razumejo v smislu utrujenosti in obremenjenosti v neizmernem čustvenem in fizičnem delu, ki kljub vsem krilatim frazam o enakosti še vedno večinoma pade na hrbte žensk oz. vsaj to je tisto, kar se večinoma implicira. S takšno predstavitvijo sem želela prekiniti tako samozadosten komunikacijski krog in prikazati perspektive junakinj zgodbe, ki so preobremenjene, osamljene in pogosto napačno razumljene kot »najbolj obremenjena neplačana delovna sila« na svetu.

Smo sicer že februarja, ampak ali ste sprejeli kakšno novoletno zaobljubo?

Vsak dan znova se zavežem vsaki svoji odločitvi, sam datum novega leta zame v tem smislu nima nekega odločilnega pomena.