Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Žiga Čamernik
O Moreni (Murini), proslavljenem filmu hrvaško-slovenske koprodukcije, ki je v Cannesu osvojil nagrado zlata kamera (Golden Camera ali francosko Caméra d’Or) za najboljšo debitantsko režijo, se je zadnje čase veliko govorilo. Tudi hrvaški mediji so navdušeno pisali o prejemniku ene od najprestižnejših filmskih nagrad v svetovnem merilu, ki je bila odskočna deska v karieri odmevnih režijskih imen, kot so Jim Jarmusch, Steve McQueen in Naomi Kawase. Ker si nisem ogledal vseh nominirancev, v pričujočem prispevku ne bom razpravljal, ali si film nagrado zasluži ali ne, opozoriti želim le na nekaj dramaturških in igralskih nedoslednosti.
»Družinski ‘četverček’ je kljub izrazito minimalističnim – malodane banalnim vsakdanjim – dialogom do te mere intriganten, da nas zgodba posrka vase in ji ves čas z zanimanjem sledimo. Zakaj? Ker je mlada režiserka Antoneta Alamat Kusijanović tako tenkočutno prepletla filmske značaje, da je najbolj zanimivo prav to, kar je zamolčano.« Foto: splet
Najprej moram priznati, da je Morena dober film, škoda je le, da ni odličen, saj ima za to vse nastavke. A to nikakor ne pomeni, da se strinjam s tistimi, ki pravijo, da je zgodba luknjasta, karakterji pa nedodelani. Med gledanjem odmevnejšega filma poskušam vedno odmisliti vse ostalo, zato predhodno ne berem kritik ali sprašujem za mnenje, kaj šele, da bi me zanimal spremljevalni pomp. Kaj me je torej zmotilo? Večji dramaturški lapsus se pogosto zgodi že na tretjini filma, zagotovo pa v prvi polovici. Pri Moreni ga nisem zaznal, zato sem bil prijetno presenečen in sem film z velikim zanimanjem spremljal naprej. Dogajanje na hrvaških otokih, ki ga večina pospremi s prispodobo o raju, deluje v Moreni zlovešče in mistično. Vzdušje je ves čas zamorjeno: neskončno morje s svojo globino deluje klavstrofobično. Kako ne bi, ko pa je v ospredju zgodbe globoko razklana družina: oče Ante (Leon Lučev), mama Nela (Danica Ćurčić) in hči Julija (Gracija Filipović), ki je tudi glavna protagonistka moreče družinske zgodbe. Med njimi vlada zelo napeto vzdušje, ker čakajo na prihod domnevnega starega prijatelja, multimilijonarja Javierja iz tujine (Cliff Curtis), potencialnega kupca njihove hiše; radi bi se namreč preselili v Zagreb in zaživeli drugačno življenje. Prikaz njihovega – edinega poznanega – življenja je sicer nekoliko za lase privlečen, a ne zmoti pretirano, ker vse ostalo »štima«.
»Film se izjalovi šele v zadnjih petnajstih minutah, ko se Julija med begom iz kleti, kamor jo je oče za kazen zaprl, bojuje za življenje. Ko se reši, vsem prisotnim obelodani to, kar si že ves čas misli, a igralsko ne prepriča: to ni kulminacija, temveč variacija na temo vseh dotlej odigranih prizorov. Klimaks filma je zato izrazito nekatarzičen /…/« Foto: splet
Družinski »četverček« je kljub izrazito minimalističnim – malodane banalnim vsakdanjim – dialogom do te mere intriganten, da nas zgodba posrka vase in ji ves čas z zanimanjem sledimo. Zakaj? Ker je mlada režiserka Antoneta Alamat Kusijanović tako tenkočutno prepletla filmske značaje, da je najbolj zanimivo prav to, kar je zamolčano. Ne samo, da smo priča očitnemu konfliktu med očetom in hčerko, latentnemu med mamo in hčerko in prikritemu med mamo in očetom, ves čas se sprašujemo še, kakšna je resnična vloga prišleka, ki je, kot vse kaže, razburkal družinske odnose. Domala vsi prizori, ki jim tempo – predvsem zaradi duhov iz preteklosti – diktirajo močno zakoreninjeni odnosi, so kompleksni in prikazujejo veliko več kot navidezno sproščenost in razposajenost štirih akterjev; ne znajdemo se torej sredi rajskega hrvaškega otoka s številnimi božanskimi danostmi in sredi bivanjske idile, temveč v vrtincu (ne)ugaslih strasti, ki bi morale biti že davno izživete, a še vedno tlijo, in so iz minute v minuto bolj usodne. Za na videz brezbrižnim smehom se skriva globoka bolečina, morda celó trpljenje, minuli lepoti in slavi pa grozi neukročena in vznemirljiva mladost z neslutenimi novimi priložnostmi.
»Se je pa režiserka presenetljivo veliko ukvarjala s scenarijem, saj so posneli šele njegovo trideseto različico. Njeno vodilo pri končni izbiri je zagotovo bilo, da se mora kot ženska postaviti v bran svojemu ženskemu liku mlajše generacije, ki po vsej verjetnosti predstavlja režiserkin alter ego. To samo po sebi ni sporno, je pa izvedba precej naivna.« Foto: splet
Film se izjalovi šele v zadnjih petnajstih minutah, ko se Julija med begom iz kleti, kamor jo je oče za kazen zaprl, bojuje za življenje. Ko se reši, vsem prisotnim obelodani to, kar si že ves čas misli, a igralsko ne prepriča: to ni kulminacija, temveč variacija na temo vseh dotlej odigranih prizorov. Klimaks filma je zato izrazito nekatarzičen; niti enkrat ne začutimo Julijinega obupa, ki bi spričo bližine smrti moral biti neizmeren. Sledi predvidljiv konec, ki razočara; njeno upiranje očetu je namreč stalnica filma, ki je na koncu odveč, ne pa pika na i. A zaključi se z že videnim. Veliko bolj bi, denimo, presenetilo, če bi stvari ostale vsaj na videz nespremenjene in bi se na koncu vrnili na začetek, s čimer bi krog bil sklenjen. Razumem sicer, da je režiserka v tem primeru več kot očitno zavzela feministično stališče in se z njim zoperstavila patriarhatu, ki naj bi bil na Hrvaškem najizrazitejši prav v Dalmaciji. Film se torej ni mogel zaključiti prej, na primer s prizorom, ko gresta z očetom lovit ribe; a šlo bi tudi brez besed in torej bolj kredibilno in realno, ker je bilo že takrat vse kot na dlani.
»Naj svoje razmišljanje strnem v prepričanje, da je Morena film, ki večino časa veliko obeta, na koncu pa se z nekaj nepotrebnimi prijemi spreobrne v dokaj predvidljiv in infantilen upor s sklicevanjem na pravico do svobode, kar ne koristi dramaturškemu loku. In to je res škoda.« Foto: splet
Se je pa režiserka presenetljivo veliko ukvarjala s scenarijem, saj so posneli šele njegovo trideseto različico. Njeno vodilo pri končni izbiri je zagotovo bilo, da se mora kot ženska postaviti v bran svojemu ženskemu liku mlajše generacije, ki po vsej verjetnosti predstavlja režiserkin alter ego. To samo po sebi ni sporno, je pa izvedba precej naivna. Čeprav se Julijin prvotni načrt izjalovi in pri begu pred oblastiželjnim očetom ne more računati na zunanjo pomoč, je prelom, se pravi spoznanje, da se lahko zanese samo na svojo notranjo moč, nenaravno bliskovit, saj je še vedno ranjena zaradi nedavnega boja za življenje in predvsem zaradi precej ravnodušne reakcije okolice. V najtemnejšem kotičku morja »po čistem naključju« naleti celó na moreno, ki je seveda ona sama. Kljub stopnjevani jezi na očeta je še vedno v inkubacijski dobi, ko gosenica čaka, da postane metulj, zato je njena metamorfoza iz deklice v žensko precej prisiljena. Njena neustrašnost je tako samoumevna, da preide v egocentrični boj za življenjski prostor.
Naj svoje razmišljanje strnem v prepričanje, da je Morena film, ki večino časa veliko obeta, na koncu pa se z nekaj nepotrebnimi prijemi spreobrne v dokaj predvidljiv in infantilen upor s sklicevanjem na pravico do svobode, kar ne koristi dramaturškemu loku. In to je res škoda.
Nobene škode pa ne bo, če preberete recenzijo knjige Tine Pegan, prav nasprotno.
