Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: dr. Boštjan Kravanja
(Avto)biografska pripoved Tine Pegan o izkušnji diagnosticirane duševne bolezni 182 dni: življenje na psihoterapevtskem oddelku (Založba Primus, 2021) je pronicljiv razmislek o stigmi, ki jo taka izkušnja prinaša v življenje posameznika. Avtorica je na temo (duševne) bolezni in zdravja že pred časom napisala odlično diplomsko nalogo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Univerze v Ljubljani, naslovljeno Liminalnost psihiatričnega zdravljenja. Do neke mere gre torej pri pričujoči noveli za žanrsko predelavo omenjene diplome, toda ta pereča in aktualna tematika je tukaj približana širšemu bralstvu in s tem očiščena različnih vzporednic, primerjav in referenc, ki jih sicer zahteva znanstveno delo. Kot je avtorica pojasnila v kratki uvodni predstavitvi knjige, je besedilo napisala iz ustvarjalne nuje, potem ko je zaključila s svojim skorajda polletnim bivanjem v psihiatrični bolnišnici. Njeno besedilo zato pogosto dopolnjujejo tudi dnevniški zapiski, ki kot nekakšni poetični in nadčasovni inserti prekinjajo siceršnjo naracijo.
»Knjiga predstavlja tudi poglobljen razmislek o norosti in nasploh razmerju med normalnostjo in nenormalnostjo. V kratkem poglavju Norci in norice so tovrstna razmišljanja ključno uokvirjena v naslednjih pasusih: ”Sem mar res ‘nora’?”« Foto: avtoričin osebni arhiv
Kratka knjiga obsega 138 strani in je, kot rečeno, zasnovana kot linearna (avto)biografska pripoved glavne junakinje Eve, ki jo po nekajdnevnem vedno hujšem nadlegovanju namišljenih glasov in nespečnosti odpeljejo v psihiatrično bolnišnico. Tam zaživi novo življenje: na eni strani se spoznava s strukturnim nadzorom, strogim hišnim redom in splošnim dolgčasom v prostorih ustanove, na drugi pa z zgoščeno družbenostjo in včasih neznosno bližino drugih pacientk. Notranjo hierarhijo, ki se vedno znova in sproti vzpostavlja med pacientkami, opredeli Eva takole: »Tako so se med nami pojavile tiste nadrejene pacientke – namišljene šefice, njihove podrejene posameznice – sužnje, tiste, ki so požirale vsako besedo osebja ‒ kolaborantke, in take, ki so se ‘obračale z vetrom’ – lizunke. Vse smo s svojo posebno energijo živele pod isto streho, kjer sta nered in blackout uma – naš beg od bolnega sveta – bila diagnosticirana« (s. 34).
Evin prvi stik s prostori psihiatrične bolnišnice je ženski zaprti oddelek, utesnjujoč prostor dolgega hodnika s sobami, bolnišničnimi posteljami, kopalnico, straniščem in kadilnico. Slednja predstavlja, tako kot v številnih drugih totalnih ustanovah, ključni prostor družbenosti in tudi nekakšen medij za vse, kar pesti tamkajšnje prebivalke. »Kadilni prostor je bil za nas pacientke neka vrsta spovednice s popisanimi in porisanimi stenami, ki smo jih počečkale me. Poslikave so poročale o odtujenosti v bolnišnici, o žalosti bivanja v prostoru, kjer si neprostovoljno zaprt, poročale so o volji in želji po ozdravitvi, o vrnitvi domov, tu in tam so bile na stenah zapisane kake vulgarne kletvice« (s. 33). Vsakdanjik na zaprtem oddelku kroji ustaljen urnik dejavnosti, kot so jutranja telovadba, izdelovanje različnih izdelkov, fitnes, kuhanje, poslušanje glasbe ipd. Zaradi ponavljajočih se vsebin so te dejavnosti pacientkam dolgočasne in tako si čas zapolnjujejo z drobnimi incidenti, medsebojnim prerekanjem, bežnimi pogovori, Eva pa predvsem z neskončnim razmišljanjem o nesmislu tega, da je po izzvenelem akutnem stanju še vedno zaprta. Tako se ob enem od številnih vpogledov v svoje bivanje v bolnišnici sprašuje: »V bolnišnici so mi diagnozo postavili z lahkoto. Težko pa jo je bilo ohranjati, saj sem se izkazala za nevsakdanjega pacienta. ‘težko vam povem, kaj imate,’ so mi pravili. Torej, nekaj zagotovo imam, če sem že pristala v bolnišnici, mar ne? Ali sem bila tu šest mesecev le po pomoti?« (s. 130).
»Oba, Tabletka in jaz, sva bila žrtvi podsistema, znotraj katerega so se zapletala in razpletala križišča normalnega in nenormalnega. Znotraj sistema širše družbe sva bila ponovno žrtvi obeh sistemov in hkrati grešna kozla, kazalnika normalnosti in kazalnika tega, kam vodi nenormalno, bolno, tisto izločeno iz družbe, ki se ne zaveda, da je sama v svojem bistvu večni in spremenljivi pacient«, piše avtorica knjige in fotografije.
Po poldrugem mesecu Eva »napreduje« na psihoterapevtski oddelek, ki za razliko od odprtega ženskega in moškega oddelka predstavlja možnost odhoda iz bolnišnice, pa četudi šele v neki nedoločeni prihodnosti. Tako v enem od zaključnih sinopsisov knjige Eva pravi: »V bolnišnici se mi je zdelo, da sem bila na zaprtem oddelku zapornik, psihoterapevtski oddelek pa je zame predstavljal res dolg dopust, ki se ni nameraval končati po moji želji. Na njem sem uživala le nekaj časa, morda mesec dni, preostali čas pa je bil duhamoren, predvidljiv in po protokolu« (s. 126). Vsesplošni dolgčas tukaj uokvirjajo obroki, delavnice, pogovori s psihologinjami, skupinski in individualni sprehodi, obvezne tablete, ocenjevanje urejenosti sob, skupinske in delovne terapije, redki odhodi v mesto, strašljivi odhodi na vikend k bližnjim in neskončna razmišljanja o smislu vsega tega. Tako v nekem naključnem pogovoru z delovno terapevtko Eva izbruhne: »Kaj si mislite o načinu življenja tu? Se vam zdi, da to k nečemu pripomore? Kdo sestavlja programe delovnih terapij? In kdo določa to fucking rutino, ki ubija vsakršno kreativnost?« (s. 45).
»Takšne Evine zgoščene refleksije o vidikih norosti, diagnostiki, internaciji, eskapizmu, strokovnem ocenjevanju normalnosti in nenazadnje stigmi ob socialnih stikih po vrnitvi v domače okolje predstavljajo rdečo nit pričujoče knjige. Razmišljanja junakinje so tako poleg kritičnih prevpraševanj same ustanove, njenega režima, postopkov in prostora pogosto tudi globoko introspektivna.« Foto: S. Š.
Prostori družbenosti in družabnosti bolnišnice so v Evinih opisih, ponavljam, podobni prostorom drugih totalnih institucij (zaporov, azilnih domov, domov za starejše ipd.). In kot eno od takih ključnih mikrosrečevališč je mogoče prepoznati prostor namenjen kajenju, dvorišče pred vhodom v vse tri odprte oddelke, ki ga pacienti imenujejo postaja. Tu se odvije prenekateri pogovor ali humorni dogodek, ki vsaj malo razbije monotonost vsakdana, in tu se tudi spletajo številne vezi med pacienti. Čakanje v vrsti pred kavomatom, gneča v jedilnici, tišina kapelice, pa tudi ponavljajoče se aktivacijske dejavnosti in tedenski organizirani družabni večeri krojijo temeljno vzdušje skupnosti, v kateri je vseskozi latentno prisotno stremljenje k izkazovanju duševnega napredka in s tem prehajanju notranjih strukturnih meja ustanove. Nekateri so sicer vdani v usodo in sprijaznjeni z dejstvom, da se bodo, tudi če bolnišnico zapustijo, nekega dne najverjetneje vrnili, nekateri nimajo niti jasne predstave, kam bi šli, če bi bili odpuščeni … Toda večina avtoričinih protagonistov, tistih pacientov, s katerimi Eva stke tesnejše prijateljske vezi in ki nenazadnje ustvarijo tudi nekakšen zaprti krog, si s pogovori venomer poskuša ustvariti neki nov smisel, identiteto, trdno oporo, ki jim bo služila potem, ko bodo zapustili bolnišnico. V tem smislu potekajo tudi Evini številni notranji monologi: »Na [psihiatričnem] oddelku sem se čutila zavito v vato in sem se hkrati zavedala, da svet ni tak. V resničnem svetu je treba delati, si služiti denar, biti v stiku z ljudmi in se socializirati, hoditi v lekarno po zdravila in podobno ter seveda nositi lastno zgodovino« (s. 93).
Nenazadnje predstavlja knjiga tudi poglobljen razmislek o norosti in nasploh razmerju med normalnostjo in nenormalnostjo. V kratkem poglavju Norci in norice so tovrstna razmišljanja ključno uokvirjena v naslednjih pasusih: »Sem mar res ‘nora’? Na koži sem občutila, kako te lahko nasičenost vidnih in slušnih dejstev sveta obnori in nato povzroči tako imenovano norost; /…/ bolj ko sprejmeš naravo psihiatrične ustanove, bolj začneš status pacienta enačiti s statusom norca. (Vendar, pozor! Med pacienti je ta izraz sprejemljiv, od zdravega posameznika pa ga dojemamo kot žaljivko.) /…/ biti nor postane v psihiatrični ustanovi normalno, celo sprejemljivo do določene meje. Ko to mejo presežeš, sledijo sankcije: vezanje na posteljo, vbrizganje pomirjevala, vrnitev na zaprti oddelek in podobno, tako da se tu splača biti pričakovano nor. /…/ Tudi normalnost postane v hipu sumljiva. Ko sem se začela počutiti res dobro in zdravo, so se začela pojavljati vprašanja bolnišničnega osebja, ali sem v redu, saj naj na meni naj ne bi bilo sledi nasmeha« (s. 65).
»V tem smislu lahko 128 dni beremo na več ravneh. Najprej je to premočrtna pripoved o Evini presunljivi izkušnji duševne bolezni in pripadajoče družbene stigme /…/ Potem je to verodostojen dokument življenja v strukturiranem času in prostoru psihiatrične bolnišnice. Nenazadnje pa knjiga vseskozi premišljuje pomene norosti in duševne bolezni v današnjem času, ko so meje med normalnostjo in nenormalnostjo pogosto zabrisane.« Foto: Tina Pegan
Takšne Evine zgoščene refleksije o vidikih norosti, diagnostiki, internaciji, eskapizmu, strokovnem ocenjevanju normalnosti in nenazadnje stigmi ob socialnih stikih po vrnitvi v domače okolje predstavljajo rdečo nit pričujoče knjige. Razmišljanja junakinje so tako poleg kritičnih prevpraševanj same ustanove, njenega režima, postopkov in prostora pogosto tudi globoko introspektivna. Lirična in čustveno poglobljena pa so tudi razmišljanja njenih prijateljev, znancev in sotrpinov, ki jim avtorica nadene duhovite nadimke (Tabletka, Marsovec, Pletilka, Strip, Odrešenik, Bergla, Hipofiza, Profesor itd.). In ta introspektivna nejevernost, ki daje besedilu bolj blage tone, se smiselno prepleta s siceršnjo družbenokritično držo in tistim, kar antropologi razumemo kot zgoščeni opis kulture in simbolnega sistema s pripadajočimi pomenskimi mrežami.
Prostor psihiatrije je v naši knjigi kljub temu predstavljen verodostojno in brez pretenzij po prikazovanju dramatičnosti in izjemnosti izkušnje totalne ustanove. Prej je to kar najbolj stvarna pripoved, prepletena s številnimi introspektivnimi uvidi in razmišljanji pokončne in svobodi ter ustvarjalnosti zavezane glavne junakinje.
V tem smislu lahko 128 dni beremo na več ravneh. Najprej je to premočrtna pripoved o Evini presunljivi izkušnji duševne bolezni in pripadajoče družbene stigme, ki jo spremlja predvsem potem, ko zapusti »varno okolje« totalne ustanove in se spremenjena sooča s svojim domačim okoljem. Eva s tem v zvezi pravi: »Številni smo se zaradi občutka sramu in vedenja za obstoj stigme zapirali v svoj posebni svet. Biti norec, psihič, posebnež ali genialec je izražalo odstopanje od povprečja, ki ga družba želi obdržati. Postali smo outsiderji ali pa smo to ves čas bili, ne da bi se tega zavedali« (s. 89). Potem je to verodostojen dokument življenja v strukturiranem času in prostoru psihiatrične bolnišnice. Nenazadnje pa knjiga vseskozi premišljuje pomene norosti in duševne bolezni v današnjem času, ko so meje med normalnostjo in nenormalnostjo pogosto zabrisane. Tako v eni od zaključnih refleksij prizanesljivo razmišlja celo o pacientu, ki jo je venomer nadlegoval in jo ob neki priložnosti celo napadel: »Oba, Tabletka in jaz, sva bila žrtvi podsistema, znotraj katerega so se zapletala in razpletala križišča normalnega in nenormalnega. Znotraj sistema širše družbe sva bila ponovno žrtvi obeh sistemov in hkrati grešna kozla, kazalnika normalnosti in kazalnika tega, kam vodi nenormalno, bolno, tisto izločeno iz družbe, ki se ne zaveda, da je sama v svojem bistvu večni in spremenljivi pacient« (s. 112-3).
Avtorica knjigo zaključi s splošnimi sklepi o duševnem zdravju in deviantnosti, ki jo diagnoza duševne bolezni prinaša v življenje posameznika. Pri tem izpostavi ključno vlogo preventive in negovanja psihofizičnega zdravja, pri čemer je splošno razumevanje normalne duševnosti vedno tudi produkt družbenega okolja, v katerem živimo. Knjiga Tine Pegan je še posebej aktualna prav danes, ko so klici po deinstitucionalizaciji psihiatričnega zdravljenja pri nas in v širšem svetu vse glasnejši.
Vam pa na glas kličemo, da preberete še recenzijo gledališke predstave izpod peresa Tonje Jelen.
