NIVES GOGALA: ZOO V PLOŠČARNI

12. april 2026
Nives Gogala smo na kratko predstavili že lani novembra s njenimi pesmimi o času, ki razodevajo zanimiv, a zelo zahteven tip pisanje, precej podobnega klasičnemu reizmu, ki je svoj vrh pred nekaj desetletji doživel z Francozom Alainom Robbe Grilletom. V njeni novembrski objavi je šlo za nekakšno povzemanje odtisa odtujenega sveta, kjer se umetnikov pogled sicer zaustavlja na površini predmeta, stvari, človeka, vendar prav ta hladna distanca vzpostavlja smiselno razmerje z vidcem, ki bi mu lahko rekli tudi čustvo, kontemplacija, ne le gola zaznava.
Med črticami, ki nam jih je poslala, smo tokrat izbrali malce  drugačno, tisto, ki bolj asociira na pravljični svet živih bitij, sicer nepovratno uklenjenih v obdajajočo jih predmetnost, ki pa je dobila dimenzijo logične uporabnosti in smiselnosti. Stvari so zato, da jih živi lahko (smiselno) uporabljajo. In tako je ta črtica, ki se precej razlikuje od njenih drugih, ostala nekakšna fantazijska pripoved, prijazna klasičnemu bralcu. Čeprav je že oblika pripovedi – enakomeren tok besed brez odstavkov – nekoliko nenavadna.

***

Vogal mesta je oblikoval Zoo, ki se je ponašal v mestu kar z zajetno vrsto ali zvrstmi živali. Ljudje so radi zahajali vanj, zlasti z otroki, da so jim predstavljali, kakšen vse vrste obstajajo v nekih daljnih krajih, da jih, teh živali, ne bodo poznali samo s sličic. Na drugi strani ceste od Zooja pa se je prišlo preko zebre na cesti do trgovine, ki je bila pol trgovinica z glasbili, pol ploščarna z najnovejšimi in tudi nekoliko starejšimi CD-ji. Na desnem vogalu te stavbe, kjer je bila trgovinica z glasbo na splošno, je imel čuvaj svojo kajuto ali izbico, kjer je čuval to zgradbo, tudi ponoči. Tako je bil Zoo na levem vogalu stavbe preko ceste, trgovinica z glasbo pa na desnem vogalu stavb preko ceste. Živalce so pogosto zrle skozi žičnato ograjo na to trgovinico z glasbo in v njih se je porodila želja, da bi kdaj obiskale to trgovinico tudi v živo, kot so se rade pogovarjale med seboj v svojem jeziku, zlasti ponoči, ko je bil Zoo zaprt in zapahnjen. Tako so živalce že vedele, kdaj čuvaj na desnem vogalu stavb tam preko ceste zadremlje, ko so ga videle in opazovale skozi prizme v spletu žičnate ograje, ko se je to videlo skozi izložbeno okno, ki je bilo osvetljeno. Tako so živalce nekega dne poslale slončka Surlo v izvidnico, da bi preveril, kako trdno je zapahnjen Zoo, da bi morebiti izposloval pot preko zebre na drugo stran ceste v trgovinico z glasbili tudi za druge živalce, ki bi se mu družno pridružile, če ali ko bi bila pot »prosta«. Tako je Surla nekaj odvijal in zavijal s svojim dolgim in zavitim rilcem, po katerem je tudi dobil ime, in glej, vrata od Zooja so se odškrnila, zapah je popustil. Vrata v svet so bila odprta nekako ob polnoči in Surla je samo moral še iti preko zebre do trgovinice z glasbili in preveriti, kako so zaprta vrata v trgovinico, medtem ko je čuvaj, kakor so ga videli skozi izložbeno okno, že ali še dremal. Slonček Surla je stopil do vrat trgovinice z glasbili in, glej, odprla so se brez težav, kot da bi jih kdo pozabil zakleniti, oziroma kot da bi čuvaj v svoji čumnati pozabil nanje. Tako je bila pot prosta in od Zooja do trgovinice z glasbili se je pričela zgrinjati dolga vrsta živalic, ki so bile vesele, da so proste in svobodne vsaj za delček časa, in da bodo pokusile glasbo, ki jih je tako navduševala, ko so jo opazovale skozi ograjo. Najprej se je priplazila skozi vrata dolga kača, Kačica, ki je bila med drugim profesorica kačjega jezika in je iskala sebi primerno glasbo na CD-jih. Malo je pobrskala po policah in že je imela ob sebi CD z naslovnico ali fotografijo mogočne reke, ki se je srebrnkasto svetila v večeru v odsevu polne lune, kot se je tudi sama svetila ta večer, ki je bil tudi obsijan od polne lune. Naslednji je bil medvedek Gospod Trebušnik, ki se je tako imenoval zaradi tega, ker je imel obilen trebušček. Vzel je en naključni CD iz ovoja in si ga namestil na eno uho na glavi ter drugi CD na drugo uho na glavi in je tako zavrtel CD-ja, da se je odvijala glasba iz magnetnega zapisa v vrsticah, tako da je lahko na takšen način poslušal glasbo. Neprecenljivo. Naslednja je bila črna puma, ki se je skrivnostno plazila in prihuljajoče postavala med policami, s seboj je imela tudi svoja dva mladiča, na katera je budno pazila, da ne bi povzročila kakšne škode. Med ogledovanjem CD-jev, da bi našla kaj primernega zase, je morala nenehno mladiča popravljati v njuni drži in položaju na mestih med policami, da ju je imela vedno pred svojimi očmi. Zase je našla CD, ki je imel na naslovnici natančno takšno žival, kot je bila sama, kot da bi ona sama pozirala za naslovnico tega CD-ja. Izbrala je seveda ta CD. Nadalje se je pojavil v trgovinici s CD-ji tudi polarni volk, ki je bil nekoliko zadržan do takšnega vdiranja v tuje objekte, toda kjer so bili njegovi živalski prijatelji, tam se je pojavil tudi sam. S seboj je imel prav tako svoje otroke in se je ustavil v nekem vogalu, kjer so bile zložene knjige s pravljicami za otroke, tako imenovane »zvočne knjige«, kjer si lahko vzel CD s police, ga vdel v CD predvajalnik, poslušal glasbo in besedilo iz knjige ter hkrati listal po knjigi ali knjigah, ki so bile še za povrhu bogato ilustrirane. Tako je dal poslušati svojim otrokom pripovedke o polarnem svetu, torej njihovem svetu, kjer so se na slikanicah ali v ilustracijah videli sami, ko so hkrati listali po knjigah med poslušanjem. Miška Repek, ki je imela takšno ime zaradi tega, ker ji je vedno odpadlo nekaj repka, toda, čarobno, se je obnovil nazaj, vsaj delno, je sedla na gramofonsko ploščo, ki so bile spravljene v tretjem kotu, jo vzela iz ovitka, jo položila na gramofon, ki je stal na pultu in se zavrtela. Tako je vdela svoje prste med reže v plošči in odvila se je glasba; če se je zavrtela v smeri v desno, se je predvajala klasična glasba, če se je v smeri v levo, je odmeval rap. Uživala je tako pri enem kot pri drugem.*Toda, živalce so bile neprevidne. Prižgale so luč in ob svetlobi brskale po glasbi, ko se je zaradi svetlobe, ki je lila od tam, prebudil čuvaj. Čudno se mu je zdelo, zakaj je svetloba v trgovinici z glasbili, pa je sklenil zapustiti svoje čuvajsko mesto in se malo ogledati naokoli. To pa so zapazile žabice, ki so na drugi strani ceste v Zooju bile na preži, kot je bilo dogovorjeno, da bi z glasnim regljanjem opozorile sotrudnice, ki so bile v trgovinici z glasbili medtem, da je nekaj narobe in da se morajo potuhniti ali pa pobegniti. In luč se je naenkrat ugasnila v trgovinici z glasbili in čuvaj je prišel v temen prostor, ki je bil še malo prej, vsaj tako se mu je zazdelo, – osvetljen. Prižgal je luč, toda v prostoru je bilo vse tako kot prej. Orel Belec se je potuhnil s svojimi širokimi krili za letvami naprave za hlajenje ali ventilacijo na stropu; Surla se je potuhnil za policami s CD-ji, Kačica je zavzela prostor v najtemnejšem kotu; puma in polarni volk sta se z podmladkom vred skrila za vrati, ki jih je odprl varnostnik, miška Repek je poniknila za gramofon. Za trenutek je bilo vse kakor brez diha. Res bi lahko slišal miško, malo bolj drugačno od miške Repek. Varnostnik ali čuvar ni naletel na nič nepredvidenega in je samo odkimal z glavo, kot češ – da najbrž popije malo preveč kave preko dneva in tudi preko noči, ko ima tako nabrušene čute. Spet se je vrnil na svoje čuvajsko mesto in dremal dalje. Živalce pa so čim tišje, kar je mogoče, počasi zapuščale prostor trgovinice z glasbili, ko se je Pujsek Frigo, ki so ga tako imenovali zato, ker je vedno bdel nad hrano, ki so jim jo servirali v Zoo-ju, da ne bi prehitro pošla, s tiho kretnjo samo dotaknil tipke na klavirju, ki je bil razstavljen v preddverju trgovinice z glasbili, želeč s tem pokazati, da bi želel nekoč postati pianist; toda kako, pot je morda zanj predolga. Tako so se živalce počasi in potihoma selile iz trgovinice spet nazaj v Zoo, obvezno preko zebre, ko je imel Gospod Trebušnik pod pazduho spravljen CD, kakor ga je vzela s seboj tudi Kačica, ki se je zaradi njega še bolj srebrnkasto svetila v noči ob polnoči, kakor je imel oprtano na ramenih knjigo s podobami sebe tudi polarni volk za svojo družinico. Ko se je vrnil še zadnji tisti, ki se je izneveril Zoo-ju to noč, je Surla spet s svojim rilcem posebej zavil zapah ali zaklep, vrata v Zoo so bila spet zapahnjena in živalce so legle k počitku z nekoliko vzvišenosti, saj so bile inkognito »na obisku« in še obogatene so se vrnile nazaj na svoje mesto. Če že ne s pravimi glasbenimi predmeti, pa vsaj z občutki, da so se srečale s svojo veliko ljubeznijo, – glasbo.**