Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Foto: Nik Bertoncelj
Damjana Kaučič, literatka z jeseniškega konca, je s pisanjem začela razmeroma pozno. Takole pravi:
“Prežeta z energijo zrele ženske, sem v delavnici kreativnega pisanja JSKD na Jesenicah, prvič v življenju, napisala pesem”.
V štirih letih intenzivnega udejstvovanja in ustvarjanja pod mentorstvom pesnice Barbare Korun je nato pri založbi Ekslibris izdala dve pesniški zbirki. Najprej pesniški prvenec Svetloba v meni- s spremno besedo Barbare Korun – 2021, in lani Vijolične vijuge -spremna beseda Klarisa Jovanović.
Veliko pesmi je objavila v raznih literarnih zbornikih. Na literarnih natečajih je prejela nekaj nagrad in priznanj. Aktivno objavlja na portalih Pesem.si in Ventilator besed. Danes se spisku revij, ki objavlja njena dela, pridružuje Primus z objavo petih njenih pesmi.
| Prelivanja neba
Nižino neba nad belim Stolom nenadoma preseka dih jemajoč val globokega morja povsem preplavi nebo zahrepenim po poletju osupljivo idilo iznenada pretrga zgoščena sivina modra ožina se kot glazura na torti lušči in lušči v vnovičnem dežju dokler ne postane na mojo žalost povsem nevidna med oblaki polzijo vijolične srage tudi nebo joče.
Galerija
edinstvena ena in edina je odprta ves čas
od pomladi do pomladi razpete podobe so vsakič drugačne impresivne drobce pogosto spletam v stihe
danes dežuje mokrota jutra mi kodra lase
opazujem brsteče popke cvetoče narcise
občutim hvaležnost biti tu
Beg
Bežala sem pred zimo na morski obali iskala pomlad v Izoli me je pričakal mraz vse od Svetilnika do Simonovega zaliva so nizki oblaki jokali nad nemirnim morjem
z rokami globoko v žepih zimskega plašča sem se opotekala po prazni plaži burja me je bičala od nog do glave
glasno vreščanje galebov nad morsko gladino je paralo morečo tišino
sivo mesto sivo morje sivi oblaki sivi obrazi
v meni sivina
premražena do kosti mokra od vlage in solz priznam poraz včasih ne moreš zbežati |
Globoko v sebi
odkrijem brenčeči roj neprijetnih emocij
presenečena obstanem
že zdavnaj sem jih potisnila nekam stran potlačila v pozabo
nevšečni občutki vrejo kipijo privrejo na plano
ne potiskam jih nazaj
nežno
nežno jih razpiham med kapljice pomladnega dežja.
Če bi imela krila
bi ta hip izpod gora poletela daleč daleč na jug
kot ptica gnezdila na bujnem tropskem drevesu srkala sok sočne sladke papaje
če bi imela krila bi gledala morje
če bi če bi imela krila |
