DVA DOGODKA, KI STA (NAM) LAHKO V PONOS

14. april 2026
Piše: Jože Osterman
Ljubiteljska kultura je kot najbolj demokratično področje kulture, v katerega se lahko ustvarjalno vključuje vsak (in za to ne potrebuje nobenih licenc, potrdil o predpisani  izobrazbi) ter na njem realizira svoj talent, polje pozitivne energije. Polje svobodne izbire. Tudi ljubiteljska kultura je, kot je zapisano v nacionalnem programu kulture (… prispeva k socialno pravični, solidarni in ustvarjalni družbi, izboljšuje kakovost življenja, spodbuja raznolikost, vzpostavlja kritični odnos posameznikov do družbe in krepi njihovo ustvarjalnost,…), temeljni gradnik družbe in medsebojnih odnosov. Na tem temelju pogosto preseneti z dogodki in prepričljivostjo, ki seže (kot pravimo) do srca. Pišemo o dveh takih dogodkih.

***

Trikrat tri (foto: arhiv SPD Danica)

V tednu, ko je politika s svojimi kravjimi kupčijami in vse večjo nenačelnostjo stopnjevala mučno povolilno vzdušje, sem si z veseljem ogledal dva dogodka, ki so jih pripravili ljubiteljski kulturni ustvarjalci in z njima dokazali, da je svet kulture vendarle  bolj pošten  in  bolj optimističen od iger moči, tako značilnih za svet oblasti. Kar je kajpak prav; če vsaj malo verjamemo parolam, da je kultura eden najpomembnejših gradnikov družbe in njene identitete, kar redno vpisuje v svoje besedilo vsakokratni nacionalni kulturni program, se temeljne človekove vrednote začenjajo prav na tem mestu in še zdaleč ne morejo biti podvržene vsakodnevnim trivialnostim.

A glede na vse vendarle trenutek dvoma: je občutje pozitivne energije, ki jo širijo umetniki in drugi kulturni ustvarjalci med svoje občinstvo, danes napoved boljših časov ali nekak zgodovinski relikt, ki izginja? Zdi se, da smo tudi tu na prelomnici, saj svet poudarjenega individualizma, ki je že zdavnaj prerasel v na splošno prevladujoč egoizem, zapira prostor skupnostnim, solidarnostnim in empatičnim vrednotam. A  kot gledalec omenjenih dveh dogodkov sem imel občutek, da je privlačnost kulture še zmerom neizmerno močna in osvobajajoča in da je v njej še zmerom velikanski potencial, da človeštvo (p)ostane humana vrsta, ki bo skupaj s planetom preživela preizkušnje, ki so pred njo.

Trikrat tri ali kako nas naši koroški rojaki lahko naučijo ljubezni do skupnosti in domovine

V okviru Koroških kulturnih dni, ki so sicer Ljubljani postregli z zaokroženim programom različnih kulturnih dejavnosti z druge strani Karavank, je zaključno slovesnost pripravilo društvo Danica iz Šentprimoža v Podjuni. Obiskovalec, ki bi si bil mislil, da bo šlo za dokaj rutinsko predstavitev ljubiteljskih glasbenikov, med katerimi pač izstopajo pevski zbori, se ne bi mogel bolj zmotiti. Je že res, da so se na odru pojavili tako pevski zbori kot instrumentalisti, ki so za spremembo tokrat uporabljali Orffove instrumente, vendar so vsi nastopajoči zgradili kulturno skupnost štirih generacij društvenih kulturnikov, ki ni delovala običajni pregled njihovega kulturnega dela, marveč kot ljubeča slika skupine ljudi, ki se imajo združeni v kulturi radi, ki dihajo takorekoč z enakim dihom in so ponosni, da jih druži tudi ista narodna pripadnost.

Prelepo je bilo opazovati starejše pevce in glasbenike, obdane z vsaj dvema generacijama njihovih otrok in vnukov, v prepevanju narodnih pesmi, ki jih sicer Slovenci v matični državi poznamo in celo znamo prepevati, a se nam to vendarle zgodi redkokdaj. Neverjetna spontanost najmlajše generacije med tremi ni šestimi leti je skrbela za to, da je bilo vzdušje na odru, ki se je hitro preneslo tudi v dvorano, igrivo, veselo in vsak trenutek bolj zaneseno. Ko smo se v občinstvu zavedli, da so v našem vsakodnevnem življenju taki trenutki vse bolj redki, in da bi morali tudi mi sami pri naših kulturnih ustvarjanjih večkrat pomisliti na to, kako bistveno je ustvarjane klime, ki človeka osrečuje in osmišljuje.

Kdo so bili sijajni akterji tega dogodka? Takole so zapisali Korošci: »Ob spremljavi 10-članske ritmične ekipe na Orffovih inštrumentih slovenske ljudske pesmi prepeva 40-članski zbor, združen iz najmlajših »Zvezdic« in Mešanega zbora »Danica« do »Korenin Danice«; voditeljici Sara Ouschan in Doris Wakounig, glasbeni aranžmaji: Christoph Matl, režija: Aleksander Tolmaier.

Zame so vsi junaki. In občinstvo, ki je zamišljeno in globoko ganjeno zapuščalo Linhartovo dvorano Cankarjevega doma, je verjetno mislilo enako.

Čez črto ali pretresljiva gledališka izpoved jeseniških osnovnošolcev

Čez črto (foto: Nik Bertoncelj)

Projekt najmlajše gledališke   skupine, ki deluje v jeseniškem gledališču Toneta Čufarja, nosi sicer rutinsko označbo, da gre za 407. premiero tega gledališča, za avtorski projekt v režiji Gašperja Stojca in v izvedbi petih igralcev: Eve Glavič, Leje Jerman, Nikolaja Langusa, Ayleen Mujagić in Jana Tonklija, kar kajpak le malo pove o predstavi, ki se v naslednjih 35 minutah odvrti pred gledalcem. In pomeni presenečenje ter upanje v svetlo bodočnost jeseniškega teatra. S takimi ustvarjalci zmoreš pač (skoraj) vse!

Za razliko od igrivega projekta Trikrat tri je gledališka predstava zahtevno, včasih skorajda mukotrpno preizpraševanje problemov generacije na prehodi iz otroštva v kritičnejšo dobo mladosti. V tem času so morda vprašanja, ki pritisnejo na odraščajočo generacijo, hujša kot kdajkoli, saj morajo njeni pripadniki šele iznajti orodja za svojo obrambo; to morajo storiti v glavnem sami, saj recepti njihovih predhodnikov navadno nimajo nobene veljave več. Dileme treh deklet in dveh fantov, ki obsegajo vsa še kako zahtevna vprašanja sodobnosti, od univerzalnih moralnih vprašanj razmerij do drugih ljudi do rasističnih in drugih predsodkov in apriorizmov ter stereotipov, ki jih mora predelati vsaka generacije sama, so si igralci skupaj z režiserjem postavili sami. Ni presenetljivo, da so jih morda prav zato zaigrali tako občuteno, skorajda pretresljivo; občinstvo je bilo malone šokirano nad dejstvo, da so jim z odra tako prepričljivo govorili mladi, ki so šteli le trinajst ali štirinajst let. Igro je spremljal tudi dobro naštudiran odrski ambient: prazna površina odra, ki jo je delil le bel lepilni trak, ki je razmejeval ali vsaj skušal razmejevati svet nasilja in moči od sveta mirnejše in bolj človeške kontemplacije, ki pa je do konca predstave vendarle pridobila nekaj nove energije. Močan dekor je predstavljala lučna postavitev, ki je variirala od temni, skorajda črnih tonov preko vijolične do svetle sončne svetlobe, ki pa je ostala bolj potencial kot dejanska končna podoba sveta onkraj črte.

Čez črto (foto: Nik Bertoncelj)

Dejstvo, da se mladi ljudje take starosti z odličnim vživetjem v svoje vloge in s spontano igro, ki izpričuje njihovo iskreno vživetost v svet, ki so ga ustvarili, govori o izjemni senzibilnosti in potencialu mladih Jeseničanov. Predstava, ki je sicer  scensko minimalistična, in tudi na ta način izrazito gradi na izpovedovanju  najglobljih intimnih občutkih, je vsekakor vredna vse pozornosti, a je verjetno, da bo zaradi svoje zahtevnosti deležna manj ogledov, kot bi si jih zaslužila.