KAMERAT, 6. FESTIVAL DELAVSKEGA FILMA V HRASTNIKU: DELAVCI, BODIMO SLOŽNI ZA OBRAMBO SVOJIH PRAVIC!

Razstava študentskih plakatov (vse fotografije: Miša Gams)

29. junija 2026
Piše: Miša Gams
Kamerat,  filmski festival delavskega filma se je tokrat odvrtel v pravem trenutku. V času, kjer je na pri nas spet mogoče jasno zaslutiti, kako naglo se obnavlja nikdar dobljena bitka med delom in kapital v škodo dela, delavske solidarnosti in tudi drugih delavskih pravic, ki so teoretično v Sloveniji na razmeroma visokem nivoju, praksa pa pogosto kaže čisto drugačno sliko. Velika pozornost filmarjev je bila namenjena tujim delavcem in pritlehnim izigravanjem njihovih osnovnih delavskih in celo človeških pravic. Kaj naj v takih trenutkih stori kultura drugega kot da brani ranljive in nemočne, kajti s tem brani tudi domače ljudi, saj se dejanski nivo skrbi za delavstvo pokaže prav pri tistem, ki je v tem smislu najbolj ogrožen.

Miša Gams je izčrpno in z občutkom zapisala, kaj se je dogajalo v Hrastniku, temu jedru delavskih bojev  sredine 20. stoletja. Kameratstvo, ta stari rudarski izraz za tovarištvo, še živi in hvala Hrastničanom, da še zmerom dihajo z njim.

***

O delavski dediščini Zasavja in zapolnitvi prostorov nekdanjega rudnika

Del zasavske delavske dediščine je poleg steklarstva, ki je zaznamovalo spodnji del hrastniške doline,  nedvomno tudi rudarstvo, saj je rudnik Trbovlje-Hrastnik obratoval več kot dve stoletji in omogočil težko prigaran kruh številnim družinam. Na festivalu Kamerat, ki je potekal med 18. in 21. junijem, smo si prav v opuščenem rudniškem rovu lahko pogledali številne kratke študijske, igrane, dokumentarne in eksperimentalne filme ter obširen program televizijskih posnetkov, ki so jih o rudniku in njegovi okolici iz arhiva RTV pridobili organizatorji festivala, ki so s pomočjo Javnega zavoda za kulturo, šport, mladino in turizem ter Občine Hrastnik in Slovenskega filmskega centra prišli do potrebnih finančnih sredstev za izpeljavo prireditve. Poleg rudniškega rova, ki se nahaja 40 metrov pod površjem in v katerem je konstantna temperatura 12 ⁰ C, je predvajanju celovečernih filmov in podelitvi nagrad služila t.i. kompresijska postaja, ki je letos nadgrajena v klimatiziran podjetniški inkubator s številnimi pisarnami, wc-ji in delovnimi kotički. V njej so se  štiri dni prikazovali filmi v dopoldanskem, popoldanskem in večernem terminu, po vsakem izmed njih pa so gostje lahko nadaljevali razpravo v prijetni kavarnici in terasi s pogledom na preurejene pisarniške prostore rudnika in na ograjo za bližnji Barbarin vmesnik, skozi katerega se je vstopalo v rov daleč pod zemljo. Potrebno se je zavedati, da Občina Hrastnik praznuje vsako leto 3. julij kot spomin na veliko gladovno stavko rudarjev leta 1934, ko so se jim pridružili tudi steklarji in kemičarji. Pomemben praznik pa predstavlja tudi god sv. Barbare, zavetnice rudarjev, ki se odvija 4. decembra in ki ga spremljajo nekateri adventni običaji.

Razglasitev evfotonagrad

Namen festivala, kot je tudi letos večkrat poudaril hrastniški župan Marko Funkl, je v krepitvi vrednot kameradovstva (tovarištva), socialne pravičnosti in skupnosti, ki v današnji dobi individualizma kar naenkrat niso več samoumevne in za katere se zdi, da iz generacije v generacijo hitreje izginjajo. Prav zato je bil program v dopoldanskem času v petek in soboto v Delavskem domu posvečen projekciji animiranih otroških filmov in mladinskega filma, medtem ko so Mladinskem centru Hrastnik predstavili filmski poklic animatorja in ustvarjalno delavnico animiranega filma. En dan prej so tam priredili tudi delavnico o prekarnosti pod sloganom: “Varno, ne prekarno!” Prav mladi, ki prepogostokrat nepremišljeno sledijo ideologiji “biti sam svoj šef”, kjer se zdi, da imajo na razpolago vso svobodo sveta, se morajo zavedati najrazličnejših finančnih stroškov in zdravstvenih problemov, s katerimi vstopajo na trg dela, ki jih po opravljenih projektih vsakič znova izvrže, namesto da bi jim na dolgi rok nudil kakršno koli varnost in stabilnost za prihodnje čase, ki so vse bolj v primežu umetne inteligence in robotike.

Filmski program na temo adaptacije delavcev po zaprtju rudnikov in “sobivanja” z roboti

Če oplazimo unikatni filmski program (takšnega namreč ne najdemo nikjer drugje v Evropi), prirejen izključno problematiki delavstva in kršitvi njihovih delovnih pogojev in pravic, se lahko le na hitro  ustavimo ob nekaterih celovečernih filmih.  Taki so Narejeno v EU bolgarskega režiserja Stephana Komandareva, ki se osredotoča na težek položaj tekstilnih delavk, ki se spopadajo s stigmatizacijo zaradi kroničnih bolezni, francosko-vietnamski dokumentarni film Ona o natančnem delu skrbnih vietnamskih delavk znotraj sterilne tovarne, ki jih postopoma nadomeščajo roboti, nemški dokumentarec Bili smo kameradi, ki nudi prerez soočanja z delom znotraj rudnika in zunaj njega za delavca, ki prihaja iz Šri Lanke in si zdravi rane ob zamenjavi kulture in političnega okolja, za Nemca, ki v procesu zapiranja rudnika spremeni spol, za dva sodelavca, ki se trideset let skupaj odpravljata na delo in si ob odhodu drgneta hrbte, medtem ko se po zaprtju soočata s povsem spremenjenim življenjskim slogom, dokler ponovno ne odrineta na skupno potovanje … Omeniti velja tudi nemško-švicarski film Junakinja, ki prikazuje izjemno naporen delavnik medicinske sestre, film Zbornica o izzivih pedagoškega poklica, nagrajeni film Gora se ne bo premaknila slovenske režiserke Petre Seliškar o življenju mladoletnih pastirjev na obronkih makedonskega hribovja, dokumentarec Srđana Kovačevića Kar je treba storiti,  o zahtevnem delu Delavske svetovalnice, ki vsak dan sprejme na desetine izmučenih in izkoriščanih delavcev iz tujine, ter film Metoda Pevca Ko pridem ven, v katerem se zaporniki v Dobu skozi proces psihodrame soočajo s svojo krivdo, trpljenjem svojcev in postzaporniškimi izzivi.

Razstava Struna je počila

Med kratkimi filmi, ki so se v najhujši vročini predvajali v “upokojenem” rudniškem rovu, velja izpostaviti zlasti srbski film Resnica, ki je bil nagrajen s študentskim oskarjem in nominiran za študentsko nagrada BAFTA, govori pa o srbski reportažni fotografinji, ki se zaradi nasilnih beograjskih protestov preseli na Nizozemsko, a jo tam dočaka še bolj pritlehno nasilje. Italijansko-slovenski kratki film Bitka krtač nam brez besed prikaže pogled italijanskega šoferja čistilnega stroja v nasprotju s slovensko voznico podobne ščetinaste mašine, ki se neke noči v agoniji dolgočasja in strasti znajdeta tik ob slovensko-italijanski meji, preko katere poskušata posegati v skladu s svojimi impulzivnimi vzgibi in psihološkimi strategijami. V sklopu kratkih študentskih filmov pa ne moremo mimo omembe nemškega postapokaliptičnega filma Fabrik, v katerem je v ospredju neimenovana gola ženska z groteskno plinsko masko na obrazu, ki na področju opustošene tovarne sreča podobno bitje moškega spola, iz katerega mrgolijo cevi, za katere se izkaže, da so  življenjskega pomena … Država, ki je bila letos v osrednjem fokusu festivala Kamerat je prav Nemčija, zato nas ne preseneča veliko število kvalitetnih delavskih filmov, ki prihajajo iz nje kot odziv na dokončno zapiranje rudnikov, ki so po petih stoletjih tik pred korono dokončno zaprli svoja vrata.

Pester spremljevalni program, ki vključuje okroglo mizo na temo integracije tujih delavcev in premagovanja predsodkov

Vsako leto nas Kamerat preseneti z bogatim spremljevalnim programom, ki poleg izobraževanja otrok obsega tudi številne okrogle mize, fotografske razstave, predstavitve knjig in poučne rudarske ekspedicije, ki poleg ogleda rudnika vključujejo tudi ogled njegovega “srca” Mašinhausa, iz katerega so se včasih z dvigali vračali rudarji, zdaj pa prostor služi kot razstavna platforma za predstavitev študentskih plakatov na temo rudarskega kameradstva in zgodovinske predstavitve zasavskega uporništva s pomenljivim naslovom “Struna je počila”. To je bilo tudi prizorišče dveh okroglih miz – prve na temo filmskih festivalov v Sloveniji (na njej so sodelovali Bojan Labović iz Festivala slovenskega filma, Maja Sever iz Festivala Kraft, Varja Močnik iz festivala Kino otok in Simon Tanšek iz festivala BalKam), in druge na temo delovnih migracij in izkoriščanja tujih delavcev (na njej so svoja stališča soočili režiser Srđan Kovačević, Hana Radilović iz Delavske svetovalnice, izvršni sekretar ZSSS Matija Drmota, namestnica varuhinja človekovih pravic Dijana Možina Zupanc itd.). Čeprav so si bili udeleženci razprave enotni, da so delovne migracije bile in vedno bodo del našega trga dela, je vsakdo med njimi želel iz osebne perspektive predstaviti svoj vidik te problematike. Hana Radilović iz Delavske svetovalnice je opozorila, da so tuji delavci, ki prihajajo s Filipinov, iz Nepala, Bangladeša, Indije, Pakistana in Afrike v izjemno ranljivem položaju, saj za razliko od migrantov iz držav nekdanje Jugoslavije pogosto vzamejo v svoji državi kredit, da sploh lahko pridejo v Evropo, to pa  jim onemogoča predčasno vrnitev v primeru neizplačil in sistematičnih izkoriščanj. Po njenem mnenju bi bilo nujno potrebno vzpostaviti mehanizme bolj učinkovitega nadzora njihovih delodajalcev in podporo s strani ustreznih tolmačev. Opozorila je tudi na primer podjetja Marinblu, ki je pred kratkim priplaval na površje kot (grozljiv) vzorec, kako se lahko delodajalec izogne zaporu tako, da  v poravnavah izpogaja le pogojne kazni. Čeprav imamo razvite mednarodne mehanizme tako za podporo žrtvam izkoriščanja kot za ustrezno kaznovanje njihovih storilcev, se zdi, da se v naši podalpski deželi stvari zelo počasi premikajo naprej ali pa načrtno stojijo na mestu. Srđan Kovačević, režiser filma Kar je treba storiti, ki je bil pred tem predvajan v bližnji kompresorski postaji, je povlekel paralele s Hrvaško, kjer poleg izkoriščanja na delovnem mestu beležijo tudi probleme z nastanitvami v premajhnih in neustreznih prostorih. “Pravic delovnih migracij ne smemo jemati kot grožnjo, ki jo moramo zatreti,” je na okrogli mizi o položaju in težavah tujih delavcev v Sloveniji spregovoril sindikalist Matija Dermota iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, ki je opozoril na to, da delovni migrantje ne poznajo jezika in predpisov, kar s pridom izkoriščajo nekateri  delodajalci, ki jim gre v prvi vrsti za zniževanje stroškov dela.  Branimir Štrukelj iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije (KSJS) pa je dodal, da so slovenski sindikati poleg sodobnih izzivov s tujimi delavci zdaj še pod pritiskom politike, ki je zaradi posega v sistem plačevanja sindikalnih članarin “napadla” delavsko samoorganiziranje. Poudaril je tako pomembnost solidarnosti med delavci kot tudi enotnosti med sindikati, ki bodo potrebovali tudi podporo javnosti, če bodo želeli v prihodnje ohraniti socialno državo. Po drugi strani je namestnica varuhinje človekovih pravic Dijana Možina Zupanc izpostavila primere ignoriranja  zakonodaje v vsakdanjih življenjskih situacijah, ki se odvijajo na delovnih mestih in katerih žrtve so v prvi vrsti ravno tuji delavci, ki ne poznajo aktualnih družbenih razmer, zakonov in navad. Po drugi strani pa se denimo zlasti naši domovi za starejše vsepovsod soočajo s pomanjkanjem zaposlenih, do pridobivanja novih pa  katerih zaradi pomanjkljive zakonodaje dostopamo izjemno počasi in s (pre)veliko mero zahtevnega uvajanja. Omenila je tudi slabe pogoje dela, nedostojno plačilo, mobing in nezagotavljanje varstva zdravja na delovnem mestu, kar vse so kršitve, ki potekajo vsakodnevno in ki pričajo o tem, da smo v državi ponekod ustvarili nemogoče delovne pogoje, ki kvečjemu še povečujejo bolniške odsotnosti in absentizem.

Okrogla miza: Tuji delavci

Udeleženci okrogle mize so se strinjali, da je potrebno delovati v smeri integracije tujih delavcev v našo skupnost in okolje, saj bo veliko njihovih družinskih članov iskalo izobraževanje, delo in namestitev v kraju, kjer se bodo počutili sprejete. Štrukelj je opozoril tudi na to, da otroci teh delavcev pogosto hitreje osvojijo osnove slovenskega jezika od staršev in da bi  bilo potrebno zagotoviti tako pomoč pri tolmačenju oz. posredništvu med njimi, starši in okolico kot pri integraciji v skupnost ostalih otrok.

Srđan Kovačević pa je, med drugim tudi skozi izkušnjo snemanja filma o Delavski svetovalnici, opozoril na to, da je na lastne oči videl primere skrajnega izkoriščanja, ko so npr. čistilkam odvzeli potne liste in jim preprečili svobodno gibanje ali pa so delavcem grozili, jim niso plačevali prispevkov in jih puščali brez zdravstvenega zavarovanja. Številni konkretni primeri izkoriščanj so predstavljeni tudi v dokumentarcu, kjer sledimo med drugim čistilki, ki se “opravičuje”, da je delodajalcu na vsakodnevno  “podarila” dve uri brezplačnega dela, gradbenemu delavcu, ki mu je žal, da je dovolil, da so ga zaposlili  na “črno”, delavcu z otroki, ki je po telefonu tarnal, da mora vsak mesec delodajalcu vračati prispevke za socialno varnost in še bi lahko naštevali. Priča smo tako grenko komičnim dialogom svetovalca svetovalnice Gorana Zrnića, ki je tudi sam zaradi poškodbe na delu preživel vseh devet krogov Dantejevega pekla, skozi katerega gredo priseljenci iz nekdanje Jugoslavije in daljne tujine. Ob grenki izkušnji, kaj vse morajo delavci ob prihodu v Slovenijo žrtvovati v prvem letu zaposlitve, ko so povsem pod kontrolo svojega delodajalca kljub  prizadevanjem Gorana Lukiča, ki se jim trudi zagotoviti izpolnitev osnovnih pravic in zaskrbljenemu čelu Laure Orel, ki želi poskrbeti tako za osnovno zdravstveno zavarovanje kot za psihološko podporo ob neživljenjskih pogojih inštitucij, ki jim ne pridejo naproti …

Fotografska razstava, ki zaobjame številne še obstoječe poklice širom sveta in predstavitev knjige Podobe od kdo ve že kdaj

Tipično rudarsko stanovanje

Med številnimi razstavami, ki so bile sestavni del letošnjega spremljevalnega programa, naj poleg razstave Plakat, naš kamerat, izpostavimo razstavo najboljših fotografij s fotografskega natečaja Delavstvo, ki ga je organiziral Foto klub Hrastnik, ki je na sobotno popoldne tudi podelil številne nagrade – tako v imenu svojega društva kot v imenu Fotografske zveze Slovenije in FIAP.  1494 fotografij avtorjev iz kar 46-ih držav je bilo razvrščenih v dva sklopa (barvne in črnobele fotografije), iz katerega so izluščili vsakič 16 najboljših fotografij, ki so bile razstavljene na panojih za kompresijsko postajo. Fiap modro značko za najboljšega avtorja je prejel vietnamski fotograf Xuan Han Nguyen, ki je prispeval kar 7 sprejetih del in eno nagrajeno fotografijo. V živo pa se je na podelitvi prikazal le Vitomir Pretnar – Zmaj iz Foto kluba Jesenice, ki je na natečaju prejel srebrno nagrado FIAP za fotografijo varilca, ujetega v slap ognjenih iskric. Med ostalimi fotografijami, ki so se nahajale vzdolž festivalske promenade, lahko omenimo izjemno inovativne fotografije rudarjev, pobiralcev smeti, čistilcev in smetarjev, nomadskih pastirjev, kmetov, ostarelih izdelovalcev čevljev, gradbenih delavcev in čistilcev stekel, ki se nahajajo na visokih stavbah, in še bi lahko naštevali …

Društvo za ohranjanje industrijske dediščine Hrastnik je sobotni večer namenilo predstavitvi knjige Podobe od kdo ve že kdaj Petra Goleta, ki je bil 40 let zaposlen v Rudniku Trbovlje-Hrastnik in ki se je na predpražniku Mlakarjevega stanovanja, ki je zdaj predelano v mini etnomuzej rudarske družine, spomnil na to, da je že na sredini prejšnjega stoletja kapital zasledoval dobičke in da se je morala žena ob smrti rudarja v 14 dnevih z otroki izseliti iz stanovanja. To je zasnovano skrajno minimalistično: iz manjše spalnice (v kateri sta na zakonski postelji spala starša, v predalih, zibkah in na tleh pa ostali otroci), in predprostora, kjer sosi kuhali preproste malice in vzdrževali pripomočke za gospodinjstvo in rudarsko delo. Kopalnice so bile (bele in črne) skupne, v njih pa so se lahko umivali rudarji po točno določenem vrstnem redu …

Na koncu naj povemo, da je bilo vzdušje na Kameratu kljub vročini enkratno in da komaj čakam na drugo leto, da si ogledamo izbor delavskih filmov, ki na drugih festivalih nekako ne pridejo do izraza. Morda zaradi specifičnega rudarskega melosa, ki preveva to področje, morda zaradi dobro organizirane in usklajene festivalske ekipe, katerih starši in stari starši so nekoč delali bodisi v rudniku bodisi v steklarni in ki želijo širiti solidarnostni drug kameradstva tudi drugod po Sloveniji …