Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
18. junij 2026
Piše: Žiga Čamernik
Vir: Karantanija Cinmas
Na projekcijska platna slovenskih multipleksov je v začetku junija prispel zadnji hit slovitega Stevena Spielberga Dan razkritja (Disclosure Day) in se na lestvici števila obiskovalcev takoj povzpel na prvo mesto. Glede na število lokacij, kjer ga je mogoče videti, sicer ni šlo za kak poseben obiskovalski boom, a zagotovo je bil to dokaz, kako cenjeno je režiserjevo ime tudi pri nas. Zanimivo pa je, kako različno so ga sprejeli filmski kritiki; v medijih se je stopnja navdušenosti oz. razočaranja gibala od evforičnih vprašanj (je to morda najboljši Spielbergov film sploh?) do vljudnega, a nedvoumno kislega spoznanja, da produkt še zdaleč ni na ravni režiserjevih nekdanjih dosežkov. Že naslov naše objave pove, da se naš recenzent šteje med te zadnje, treba pa mu je priznati, da to zna dobro utemeljiti. Kaj naj stori slovenski gledalec zdaj, po tako nasprotujočih si kritikah? Ih, naj si vzame pot pod noge in si sam ogleda film… (a pri Primusu se pri tem vnaprej distanciramo od morebitnih očitkov, da oglašujemo ogled filma, ki mogoče tega ni vreden)
***
Kar težko je verjeti, da je režiser vizionarskih in prelomnih Bližnjih srečanj tretje vrste (Close Encounters of the Third Kind) iz leta 1977, postregel s tako sila povprečnim filmskim izdelkom, kot je to Dan razkritja (Disclosure Day). Govora je namreč o Stevenu Spielbergu, mojstru pripovedovanja zgodb, s tistim redkim pravljičnim momentom, po katerem je postal globalno poznan kot nenadkriljiva režijska filmska ikona. Le da v nekem drugem času in očitno tudi prostoru.
Pa poglejmo dejstva. V našem globalnem človeškem odnosu do domnevnih vesoljcev oziroma izven-zemeljske inteligence, se je v zadnjih 50-ih letih marsikaj spremenilo. Sedemdeseta in osemdeseta leta minulega stoletja so bila čas upanja in neke težko opisljive utopije, ki nam je tiho in domala nevsiljivo dala slutiti, da se bodo zadeve na planetu Zemlja slej ko prej zasukale na bolje. To je bil čas sanjanja pri budni zavesti, z vznikom številnih civilno-družbenih gibanj, o katerega skrivnem namenu se ni spraševal prav nihče. Otroci so se brez posebnega starševskega nadzora brezskrbno igrali, fantazirali in se skupaj tudi dolgočasili. Enostavno verjelo se je, da so zadeve takšne kot se zdijo in deklarirajo.
Vir: Profimedia
Danes? Nič več. Vse, v kar smo kot človeštvo takrat verjeli in za kar smo se resnično in pristno zavzemali, se je sesulo kot hišica iz kart. Družbo prevevajo neobrzdan cinizem, egoizem in ignoranca, naša sposobnost verjetja pa je vezana zgolj na kakšen ugoden popust. Kako je torej mogoče, da takšen um kot je Spielbergov, ne zmore prepoznati slednje spremembe v zeitgeistu, duhu časa? V njegovem režijskem pristopu k Dnevu razkritja, namreč niti za trohico ne moremo zaznati kakšne pristne želje po razumevanju današnje realnosti. Poleg tega, namesto vsaj novega filma o vesoljcih, v prvi vrsti dobimo kaotično lovljenje »dobrih« prerokov s strani slabih fantov, pri čemer je pomembno le, kdo poseduje tiste najbolj relevantne in seveda tudi resnične informacije, ki naj bi za vedno spremenile usodo sveta. Zveni znano?
Drznil bi si špekulirati, da smo filmov s podobno premiso že precej siti, najnovejši Spielbergov prijem pa v tem kontekstu ne ponudi prav nič novega. Poleg tega se moramo upravičeno vprašati, ali je v času permanentnih vojn, čedalje pogostejših naravnih katastrof, umetne inteligence, raznih virusov, chat GPT-jev in deep fake-a, sploh še kaj, kar bi nam obdržalo pozornost za več kot nekaj sekund. Še celo računalniško oblikovane živalce v filmu delujejo skrajno naivno in zato moteče, saj so do te mere karikirane, da se vmes vprašamo, če nemara gledamo pravljično risanko, ki naj bi nam dvignila raven empatije. Ponovno popolnoma nerazumljivo za režiserja, ki je že daljnega leta 1975 v svojem Žrelu (Jaws) tako strašljivo popolno oblikoval morskega psa, da še danes marsikdo ne upa plavati preveč stran od obale. Naj omenim le še korektno igro glavnih protagonistov, z Emily Blunt na čelu, nad katero so vsi tako navdušeni, da bi ji radi podelili že kar oskarja, vendar poleg demonstracije brezhibne igralske veščine njen lik ne premore tistega “nekaj več”, zato ne izzove posebne empatije, tako da naši zrcalni nevroni ostanejo praktično brez dela.
Vse v vsem: Dan razkritja deluje kot vsaj trije filmi pomešani v enega, z obilico monotonije, brezglavega dirkanja, pogosto nepotrebnega in razvlečenega pojasnjevanja ter težko doumljive naivnosti, zato je edino razkritje, ki ga lahko doživimo, pogled na začudene obraze po koncu filma, ko se luč v dvorani končno prižge.
