Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: mag. Franci Pivec
Zborovsko petje je najbolj razširjena umetnost na svetu, ki jo organizirano goji več sto milijonov ljudi. V Sloveniji je Evropska pevska zvez naštela 6000 zborov in 170.000 pevcev. V tem globalnem kulturnem gibanju ima Maribor opazno mesto in med 21. ter 23. aprilom bomo v legendarnem Unionu lahko spet prisluhnili najboljšim svetovnim zborom, ki se bodo potegovali za mariborskega »Gallusa«. Zborovska sezona 2016/17 bo zaznamovana s 170-letnico ustanovitve prvega mariborskega pevskega zbora, odtlej pa je v našem mestu daljšo ali krajšo dobo delovalo kakšnih 500 različnih zborov, od šolskih, cerkvenih, delavskih do upokojenskih, akademskih, opernih in filharmoničnih. Ni družine v mestu, ki danes ali v preteklosti ne bi imela tudi kakšnega zborovskega pevca. Leto 1846 je za razvoj Maribora (tedaj Marburga) prelomno, saj ga je takrat dosegla železnica kot velikanska inovacija, ki ga je vključila v evropsko gospodarsko in kulturno ožilje. V mariborski kulturi to letnico simbolizirata dva dogodka: koncert najsvetlejše »zvezde« na evropskem glasbenem nebu Franca Liszta in ustanovitev prvega pevskega zbora.
Začetek zborovskega petja
V času, ko so po Evropi nastajali prvi laični pevski zbori, je bil 29. novembra 1846 tudi v Mariboru ustanovljen Marburger Männergesangverein (MMGV). Šteli so ga med pet najstarejših pevskih zborov v takratni državi. Anton Tremmel, ki je kot učitelj dekliške šole prišel v Maribor iz Monoštra, je že 1825. zasnoval Glasbeno društvo, ki je začelo z glasbenim izobraževanjem, v njegovem okviru pa je nato organiziral moški pevski zbor. Prvi javni nastop je bil zahteven, saj se je moral zbor izkazati pred samim cesarjem Ferdinandom I. in njegovo soprogo, ko sta obiskala Maribor. Poudarjena protokolarna vloga je spremljala zbor vsa leta njegovega obstoja in tako je leta 1848 pospremil v Mariboru izvoljenega poslanca nadvojvodo Janeza v »revolucionarni« parlament, kmalu pa je prvič pozdravil Franca Jožefa I. v Mariboru. O njegovem statusu govori tudi podatek, da so do konca monarhije v društvu delovali vsi mariborski župani. Svoj prvi letni koncert je zbor odpel 29. junija 1847.
Pevci so se morali potrditi s primerno glasbeno izobrazbo, zato je imel zbor tudi pevsko šolo. Ves čas svojega delovanja so vadili dvakrat tedensko, k temu pa je treba dodati še pogoste nastope. Že leta 1870 so v pevskih prostorih prepovedali kajenje. Seveda je bil zbor nemški, a ni bil etnično zaprt, ampak je bilo v njem od začetka kar nekaj Slovencev, tudi javno opredeljenih kot so bili Miklošič, dr. Pregl ali dr. Sernec, ki bi postal celo odbornik, če ne bi prav takrat prevzel vodenja Slovanske čitalnice, kar je bilo statutarno nezdružljivo. Glede narodnostne sestave MMGV se je treba spomniti, da se je izrekanje o tem začelo šele dvajset let po ustanovitvi zbora in da je do ostrih delitev prišlo šele ob koncu stoletja. Pevci so bili pravniki, zdravniki, podjetniki, šolniki…, vsi po vrsti zelo ugledni meščani. Spočetka 20-članski zbor, ki je vadil kar v stanovanju župana Reiserja, je kdaj kasneje narastel tudi do 70 pevcev, večinoma pa je imel med 30 in 40 članov. Že takrat so naleteli na problem neuravnoteženih glasov in so bili v sezoni 1857/58 v resni »krizi prvih tenorjev«. MMGV je bil leta 1862 med ustanovitelji še zmeraj aktivne Štajerske pevske zveze.
Za razliko od cerkvenega petja, kjer so na koru prepevale tudi ženske, je laično zborovsko petje na začetku pripadalo moškim. MMGV je imel v prvem členu svojega statuta zapovedano poslanstvo, da »razširja večglasno moško petje«. A so se prav soproge pevcev tudi v Mariboru zavzele in leta 1871 ustanovile kar 50-članski damski zbor.
Na samem začetku si je zbor zastavil zelo visoke umetniške cilje, kar se lepo kaže v izbranem repertoarju. Zgledovali so se po dunajskem in graškem MGV in gojili »železni repertoar« Mozarta, Haydna, Schuberta, Schumanna, Mendelssohna, Straussa, Beethovna, Wagnerja in Brucknerja. Preseneča pa, da so imeli neposredne stike z mnogimi skladatelji, ki so se v vsenemškem prostoru uveljavili prav z moškimi zbori: Kreutzer, Commer, Storch, Kücken, Abt, Schmőlzer, Santner, Škroup, Marschner, Silcher, Engelsberg, Blümel, Falke itd.. Nekateri od njih so zboru posvetili svoje kompozicije ali pa so bili njegovi častni člani. Heinrich Potpeschnigg, ki je nekaj časa vodil MMGV, se je pobrigal, da so sledili tudi njegovemu prijatelju Hugu Wolfu, v mladih letih Mariborčanu, in izvedli vrsto njegovih kompozicij. Kot skladatelji so se izkazali tudi lastni zborovodje, pri čemer izstopajo Rudolf Wagner, Franz Schőnherr in Hermann Frisch. Od slovenskih skladateljev bomo v koncertnih sporedih našli le Tomaža Košata, ki pa je bil s svojim koroškim melosom izjemno priljubljen po celi Avstriji. Prepevanje avtorskih del ni bilo brezplačno in Jakob Schmőlzer je od društva zahteval, da mu za prvo javno izvedbo plačajo 1 florint ter za vsako ponovitev še po pol florinta.
Društvena organiziranost je bila vedno zelo poudarjena, statut se je dosledno izvajal in društveni funkcionarji so bili spoštovani, vendar so se glavne stvari vselej dogajale okoli zborovodij. Nekateri od njih so izstopali in izpeljali zahtevne zborovske projekte. Omenimo prvega zborovodjo Karla Martinija, nato Karla Prohasko, Josefa Lukasa, mladega Čeha Maxa Brava, Johanna Neckheima – tudi literata, že navedenega Heinricha Potpeschnigga, Rudolfa Wagnerja, Franza Schőnherrja in na koncu Hermanna Frischa. Najpomembnejši je gotovo Wagner, ki je zbor prevzel 1882. leta in ga vodil 33 let. Takoj si je ustvaril ime s pesmijo Grüss Gott im grünen Steirerland, namenjeno cesarjevemu obisku ob odkritju spomenika Tegetthofu, za katero je Franc Jožef I. skladatelju in zborovodji navdušeno čestital. Leta 1885 je MMGV na tekmovanju Štajerske pevske zveze v Gradcu že zasedel prvo mesto, prejel 100 zlatih dukatov, Wagner pa srebrno dirigentsko palico. Odtlej je mariborski zbor štel med najboljše v državi.
Wagner je skladal za zbore in za instrumentalne sestave, vsega skupaj 250 del. Njegove skladbe so pogosto izvajali tudi slovenski ansambli in z njegovo slavnostno pesmijo Jubilate Deo je Glasbena matica Ljubljana še nedavno začela svojo jubilejno proslavo. Ni presenetljivo, da ga zajema tudi Slovenski biografski leksikon kot ustvarjalca, ki je pomembno obogatil glasbeno življenje na Slovenskem. Pokopan je na mariborskem Pobrežju, kjer mu je MMGV leta 1922 postavil spomenik.
V zgodovino zbora so se posebej zapisale izjemne izvedbe glasbenih del, med kakršne lahko štejemo:
– kantato Maxa Brucha »Frithjof« za zbor in orkester ob 40-letnici ustanovitve MMGV;
– »Valpurgina noč« Felixa Mendelssohna-Bartholdyja z Mariborsko filharmonijo (1893);
– »Das Liebesmahl der Apostel« Richarda Wagnerja ob 50-letnici;
– »Stvarjenje« F. J. Haydna z Mariborsko filharmonijo (1898);
– kantata »Zlatorog« Alberta Thierfelderja na besedilo Rudolfa Baumbacha s filharmonijo pod vodstvom Alberta Klietmanna, ki je bila svojevrstno presenečenje, saj je šlo za slovensko legendo s slovenskimi imeni junakov in krajev dogajanja in to v času, ko so bila mednacionalna nasprotja zelo razgreta (1908) ;
– zadnja taka izvedba je bil »Slehernik« Huga Hoffmanstala leta 1933.
Pomembna stvar se je zgodila konec leta 1910, ko je Anton Gőtz, navdušen pevec MMGV, v sklopu svoje pivovarne dogradil koncertno dvorano in spremljajoče prostore, kjer je MMGV dobil svoje odlično domovanje. Prav ta namen naj bi pojasnjeval misterij izjemne akustičnosti posebej za vokalne izvedbe, ki ja znana po celem svetu. Pivovarna Gőtz je leta 1919 pripadla monopolu ljubljanskega Uniona, ki je povsod nalepil svoje ime, čeprav se je iz Maribora kmalu umaknil, dvorano pa prepustil vplivnemu »Sokolu«. Prostore je uporabljala Glasbena matica, zato ima Union za ljudi »kulturni prizvok«, ne pa pivovarskega ali športnega.
MMGV je po priključitvi poprej »spodnje« Štajerske in Maribora k Jugoslaviji nadaljeval z delom in predstavljal ključno kulturno organizacijo nemške manjšine. Politika pa je vse bolj vplivala na njegovo delovanje in kakovostno petje ni bilo več prioriteta. Nastopi zbora so bili pogosto prepovedani. Ko je zbor zmagal na tekmovanju pod kraljevim pokroviteljstvom v Srbiji, je lahko spet koncertiral tudi v Mariboru. Koncertni program ob 90-letnici zbora z Brahmsom (»Schicksallied«), Wolfom (»Christnacht«) in Brucknerjem (»Te Deum«) je bil zelo zahteven, pa tudi vsebinsko poveden glede na dogajanje, ki se je nakazovalo. Po letu 1936, ko so se mednacionalni konflikti v Mariboru skrajno zaostrili, je zbor prenehal delovati.
Mariborski pevski zbori do današnjih dni
MMGV je postavil visoke kriterije zborovskega petja v Mariboru in to se je poznalo skozi vsa naslednja obdobja do današnjih dni. Prvi je to upošteval nemški zbor Sudbahnlidertafel, ustanovljen 1865. leta na »socialdemokratskem desnem bregu«, ki je bil v domeni glasbene družine Schőnherr – Franca, Maksa in še enega Franca. Kakovosten je bil tudi Arbeitergesangverein »Frohsin«, ustanovljen leta 1892, kjer so vedno peli tudi slovensko zborovsko literaturo. Ko pa se je začelo slovensko zborovsko udejstvovanje, je slavni moški zbor tudi zanj predstavljal vzor, ki so se mu pri izvedbah želeli približati. Janez Miklošič, brat jezikoslovca, se je sam preizkusil v MMGV in te izkušnje uporabil pri prvih slovenskih zborih, ki jih je ustanovil.
Prve slovenske zborovske izvedbe so zazvenele iz dijaških grl na koncertu ob 100-letnici mariborske gimnazije leta 1858 v dvorani mariborskega gradu. Malo za tem, leta 1861, pa je nastal zbor mariborske Slovanske čitalnice s pevci dijaškega zbora, češkimi inženirji s »koroške« železnice in priljubljenim kvartetom framskega učitelja Vučnika, skupaj 40 pevcev. Takoj so dokazali, da je tudi slovenska zborovska literatura že kar bogata z Ipavci, Vilharjem, Flajšmanom, Gerbičem, hišnim zborovodjem Miklošičem ter poslovenjenimi Čehi Foersterjem, obema Maškoma in Nedvedom. Ko je Lovro Toman napisal pesem »Mar i bor«, so naredili skladateljski natečaj, na katerega so se odzvali Benjamin Ipavec, Josef Semlitsch iz MMGV, Slomškov regens chori Peregrin Manich, zmagal pa je Janez Miklošič. Ko je zbor že po malem usihal, ga je Gabrijel Majcen leta 1882 prenovil v mešani zbor. Novo obdobje se prične s vselitvijo v Narodni dom, ko čitalniški zbor prevzame Čeh Emerik Beran in se z orkestrom Glasbenega društva lotijo tudi obširnejših kompozicij.
Škof Napotnik je svojo veliko naklonjenost umetnosti in tudi zborovskemu petju pokazal s podporo stolnemu kapelniku Ludviku Hudoverniku, ki je mariborski stolni kor povzdignil med najboljše zbore. Z izvedbami zahtevnih skladb Palestrine, Bacha, Brucha, Regerja in drugih je bil cenjen gost na koncertnih odrih na Štajerskem.
Po prvi svetovni vojni
V povsem spremenjenih razmerah je Oskar Dev pripravil prvi koncert z moškim zborom in Maistrovo pihalno godbo v Gőtzevi dvorani že 26. junija 1919. Ugleden sodnik in priljubljen skladatelj je pripravil tudi ustanovitev Glasbene matice po ljubljanskem vzoru, formalno pa je začela delovati septembra 1919 v prostorih ukinjenega nemškega Filharmoničnega društva. Zborovodjo Deva je kmalu nadomestil Fran Topič in mešani zbor Glasbene matice mariborske (GMM) se je naglo uveljavil v celi državi. Kasneje so ga vodili odlični dirigenti (Josip Hladek-Bohinjski, Vasilij Mirk, Karol Pahor, Marijan Kozina), ki so vsi po vrsti obogatili mariborsko glasbeno sceno z izjemnimi koncerti (Mozart: Requiem, Haydn: Štirje letni časi, Rossini: Stabat mater, Verdi: Requiem, itd..). Zbor GMM je sodil v vrh slovenskega zborovstva. Društvo so leta 1940 lastniki Uniona »Sokoli« ob soglasju občine vrgli iz stavbe in jih je pred brezdomstvom reševala ravnateljica dekliške šole na Aškerčevi Marija Rozman, leto kasneje pa so ga prepovedale zasedbene oblasti.
Železničarji so si leta 1919 ustanovili glasbeno društvo »Drava« ter v njegovem sklopu tudi pevski zbor ki ga je sprva vodil Jože Vokač, za njim pa med drugimi tudi Viktor Schweiger in Albin Horvat. Bili so zmagovalci tekmovanja železničarskih zborov Jugoslavije v Zagrebu. Že prvi Primorci, ki so izpod Italije pribežali v Maribor, pa so ustanovili MoPZ »Jadran«, ki ga je od leta 1923 vodil že v Trstu uveljavljeni zborovodja Jože Lah, za njim pa Ubald Vrabec. Zbor je bil zmagovalec vseslovenskega tekmovanja v Ljubljani in je ob Maroltovem APZ in še nekaterih zborih tvoril kakovostni vrh moškega petja. Primorsko je zvenel tudi zbor »Nanos«, ki ga je vodil Josip Križman.
Pomembno je bilo Slovensko pevsko društvo »Maribor«, ki je veljalo za katoliško, ustanovil ga je kasnejši župan in odličen poznavalec zborovskega petja dr. Juvan, vodil pa Janko Gašparič. V liberalni GMM so ga obravnavali kot grožnjo, ker so jim konkurirali z odličnimi programi in izvedbami. V cerkvenem okviru je deloval zbor Cecilijanskega društva, ki je bil sposoben kakovostno odpeti Cherubinijev Requiem in Rossinijevo Stabat mater. Cerkveno petje v Mariboru je z omenjenima zboroma doseglo svoj vrhunec, ki je vreden zgleda.
V mestu so prepevali še »Poštni rog« (ust. 1926), Trgovski pevski zbor, Zbor pekovskih pomočnikov in seveda tudi Zbor pekovskih mojstrov in drugi. Večina je nastopala priložnostno in niso spravili skupaj samostojnega koncertnega programa. Enako velja za »okoliške« zbore: »Luno« v Košakih, »Zarjo« na Pobrežju, »Lipo« v Brezju, »Zvon« in »Radost« na Teznem, »Kobance« v Kamnici in verjetno še za kakšno desetino zborov, ki niso zapustili sledov, so pa ob petju zagotovo uživali.
Po drugi svetovni vojni
Spet se je začelo vse na novo, če je bilo treba ali ne. GMM se je leta 1946 preoblikovala v kulturno društvo »Jože Hermanko«, kjer je Pec Šegula vodil mešani pevski zbor, vendar društvo na zborovskem področju niti približno ni več dosegalo ravni GMM, pač pa se je bolj posvečalo drugim kulturnim dejavnostim: folklori, športnemu plesu, lutkam itd… Pod vodstvom Gustava Rakuše se je osnoval ženski pevski zbor, ki ga je kasneje za dolgo obdobje prevzela njegova soproga Marjana Rakuša. Društvo je v 90-ih letih spet dobilo svoje prvotno ime Glasbena matica, za njegov ženski zbor, ki je kmalu ostal edina društvena dejavnost, pa je prelomna letnica 2005, ko je njegova umetniška voditeljica postala Zsuzsa Budavari Novak. Takoj po vojni se je preimenovalo tudi društvo »Drava«, ki ga odtlej poznamo kot KUD »Angel Besednjak«, kjer deluje mešani pevski zbor. Dobro ime so mu ustvarili zborovodje Albin Horvat, Branko Rajšter, Ivan Vrbančič in Franci Kovač.
Pevci predvojnega moškega zbora Jadran, ki so delali v Hutterju/MTT, so mesec po osvoboditvi povabili tedaj 80-letnega Jožeta Laha, da bi obnovili zbor in pod vodstvom Frančka Robnika tudi takoj začeli z vadbo. Zbor je po dveh letih dobil ime »Slava Klavora« in se je pod umetniškim vodstvom Rajka Sikoška, Jožeta Gregorca, Branka Rajšterja in Staneta Jurgeca v letih od 1950 – 1980 povzpel v jugoslovanski in mednarodni zborovski vrh. Danes ga vodi Samo Podbrežnik. Pod vodstvom Gustava Rakuše so moški zbor leta 1963 ustanovili tudi pri KUD »Pošta«, ki ga zadnjih 15 let vodi Alenka Korpar. Moški zbor s polstoletnim stažem deluje tudi pri leta 1905 ustanovljenem in danes najstarejšem mariborskem kulturnem društvu »France Marolt« v Malečniku. Stalnica moškega petja vsa leta po drugi svetovni vojni je tudi zbor »Obrtnik«. Četrt stoletja po svoji ustanovitvi leta 1963 je deloval moški zbor »Partizan«, ki mu je dal pečat Milko Homer. Z delovanjem je po štiridesetih letih prenehal mednarodno uveljavljen »Mariborski oktet«. Prenehala sta tudi moška zbora NKB in »Pavel Kernjak«. Po stažu najmlajši mariborski moški zbor je »Urban«, ki ga vodi Bojan Gorič.
Prvi zbor srednješolke Karmine Šilec je bil »Rotovž«, v katerem so prepevale knjižničarke in je izjemno hitro uspel, a kmalu ugasnil. Ženske še zmeraj prepevajo v zboru NKB pod vodstvom Petre Bežan Kozar. Vzgojiteljice iz vrtcev pojejo v zboru »Allegro«, ki ga vodi Matija Varl. Dvajset let že prepeva priljubljen ženski nonet »Kresnice«, ki ga je spodbudil Metod Špur. Lepo ime si je ustvaril mešani zbor »Pro musica« Ivana in Metke Vrbančič, ki je bil v Mariboru tudi začetnik proslavljanja Svetovnega dneva zborovskega petja, danes pa ne obstaja več. Pod ravnateljem Golobom je dober dekliški zbor pod vodstvom mag. Vrbančiča deloval tudi na Srednji glasbeni šoli v okviru KUD »Heribert Svetel«.
Šest let delovanja ima za seboj komorni zbor »Hugo Wolf« pod vodstvom Aleša Marčiča, ki je nastal pri kulturnem društvu nemške manjšine v Mariboru »Mostovi« s posebnim poslanstvom ponovnega odkrivanja zapostavljene glasbene dediščine našega mesta. Med zbori s posebnim namenom izvajanja sakralne glasbe je tudi »Laudamus« pod taktirko skladatelja Maksimiljana Feguša. Kot nismo mogli zajeti vseh odraslih zborov v prejšnjih obdobjih, tudi ob navedenih »sodobnih« zborih obstajata vsaj še dva ducata pevskih skupin, ki jih bo treba popisati ob drugi priliki – to še posebej velja za upokojenske, cerkvene in manjše sestave, ki pa niso nič manj pomembni od imenovanih. Številni in kakovostni odrasli zbori delujejo tudi v sosednjih občinah in so aktivno prisotni na mariborski zborovski sceni, pa jih v pregledu nismo zajeli. Poseben pojav so t.i. »ljudski pevci« (dejansko pretežno pevke), ki nastopajo v imenu tradicije, čeprav so v resnici izum zadnjih desetletij na narodno-zabavni sceni.
Prihod študentov v Maribor je od šestdesetih dalje omogočil nastanek akademskih zborov in prvega je ustanovil Stane Jurgec kot moški zbor, ki ga je nato preoblikoval v mešani zbor KUD »Študent«. APZ se je hitro zavihtel med najboljše in ta status mu danes pod umetniškim vodstvom odlične skladateljice Tadeje Vulc spet nesporno pripada. Jože Fürst je iz študentov glasbe sestavil »Canticum«, ki se je tudi povzpel med slovenske »zlate« zbore. Študentje so tvorili tudi mešani zbor »Vocalis«, ki se je hitro uveljavil, a žal prenehal z delovanjem. Enako lahko zapišemo za zbor »Carus«. Od časa do časa se študentski zbori pojavijo tudi na posameznih fakultetah.
Posebno poglavje v zgodovini mariborskega zborovstva prestavlja proces, ki ga je sprožil Branko Rajšter z ustanovitvijo »Mladinskega pevskega zbora Maribor« (MPZ) leta 1964. Prepevanje v mariborskih šolah je bilo že od Slomškovih časov močno poudarjeno in kot smo že zapisali, se je z Miklošičevimi gimnazijci slovensko zborovsko petje v našem mestu sploh začelo. Legenda »Trboveljskega slavčka« je odmevala tudi tukaj in tudi mariborski glasbeni pedagogi so znali navduševati mladino za petje, kar dokazujejo tudi današnji mariborski osnovnošolski in gimnazijski zbori. Vseeno pa pomeni projekt MPZ, ki so ga zasnovali Janja Korošec-Žižek, Dinko Fio in Branko Rajšter veliko prelomnico: centralni pevski zbor je bil izredno uspešna metoda za usposabljanje šolskih zborovodij, s svojimi umetniškimi dosežki pa je bil obenem nezgrešljiv vzor, kako je treba oblikovati mladinski zbor.
Fenomen MPZ je nadgradila Karmina Šilec s »Carmino Slovenico«, ki je danes eden ključnih svetovnih »laboratorijev« za raziskovanje in razvijanje zborovskega petja. Naključje je hotelo, da je njegov hišni naslov enak kot pri MMGV, ki je prvi na stežaj odprl vrata v čarobni svet zborovskega petja v Mariboru.
