»TO NI PRAVLJICA, MARVEČ RESNIČNOST!«: ZIBELKA MLADE LITERATURE V SLOVENSKIH GORICAH

Piše: Marija Šauperl, tajnica ZKD Slovenskih goric in nekdanja direktorica Knjižnice Lenart

»Nekoč je bilo, nekoč je živelo, nekoč je neka mladost skočila čez jarek, kjer je most!« bi lahko pravljično umestili petdeset let staro zgodbo. Častitljivi jubilej bi to dopuščal. Če ne bi bilo pravljične mladostne zagnanosti, morda danes ne bi govorili o Urški – Festivalu mlade literature v Slovenj Gradcu. Petdeset let se torej že pogovarjamo o mladih literatih začetnikih, o mladi literaturi, skratka o vsem mladem z dolgoletno tradicijo. Kje se je začela? V čisto navadnem slovenskogoriškem kraju Gradišče, ki se danes imenuje Sveta Trojica. Pa je res čisto navaden?

»Pesnike in pisatelje začetnike so v Gradišče prvič povabili februarja l. 1973, ob kulturnem prazniku. Temeljni kamen sta postavila KD Ernest Golob – Peter in Aktiv Zveze mladine Slovenije. Člani pripravljalnega odbora na fotografijah so vodili priprave na prvo srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov za severovzhodno Slovenijo in postali ustanovitelji gibanja.« Foto: arhiv KD Ernesta Goloba – Petra in Draga Lipiča

V njem je bival in delal zdravnik Alojz Kraigher, ki je spisal znamenitega Kontrolorja Škrobarja in Školjko, znan tudi kot prijatelj našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Cankar je svojo Lepo Vido napisal medtem ko je pol leta bival pri njem v Sveti Trojici, kraju, kjer so se rodili Ivo Brnčić, Oroslav Caf, Maks Kavčič, Rajko Slapernik, dr. Lovro Vogrin pa Vatroslav Holz; Trojičan je bil tudi med vojno padli Ernest Golob – Peter, v njej pa je pokopan pater Ildefonz Langerholz. Raziskovalci času primerno odkrivajo imena tukaj rojenih, pokopanih, delujočih, včasih malo pozabljenih in znova odkritih ljudi, katerih delovanje je v nekem obdobju prispevalo k razvoju celotnih Slovenskih goric oziroma Slovenije.

Nič čudnega torej, da se je mladostna zagnanost ali pravljična vznesenost davnega leta 1972 odločila premakniti voz iz sive vsakdanje meglene kulturne realnosti nekam na svetlo, da se bo še dolgo vrtelo, govorilo in pisalo o Gradišču. To bi si vsi omenjeni veliki možje zaslužili. Zato so se kulturniki srečali ob kulturnem prazniku! V Kulturnem društvu Ernest Golob – Peter je bil takrat predsednik Slavko Štefanec, njegov brat Tone Štefanec je služboval na Zvezi kulturno prosvetnih organizacij v Lenartu, mladinski aktiv pa je vodil Drago Lipič. Najbolj kreativna so bila druženja v Vogrinovi gostilni, kjer so se mladi zbirali po sestankih in gledaliških vajah. Danes pomembni javni delavci so se kot mladenke in mladeniči kalili v tej gradiški kulturi in nevede ustvarjali začetek pomembne tradicije vseslovenskega literarnega gibanja, odkrivanja literarnih talentov in s tem ohranjanja slovenske besede, književnosti in bogastva literarnega ustvarjanja. Idejo Slavka Štefaneca o razpisu za stalno pesem o Sv. Trojici iz l. 1972 je brat Tone dopolnil v predlog o regionalnih, nato pa republiških srečanjih v Gradišču.

»Zgodilo se je tisto, česar so se še vedno mladi organizatorji najbolj bali: zaradi pomanjkanja sredstev in premajhne podpore v okolju so se jim srečanja izmuznila iz rok in padla v naročje glavnemu mestu.« Na prvem srečanju l. 1973 pa je prva nagrada padla v naročje Marjete Dajčman (druge z desne). Foto iz SNG Maribor: arhiv KD Ernesta Goloba – Petra in Draga Lipiča

Pesnike in pisatelje začetnike so v Gradišče prvič povabili februarja l. 1973, ob kulturnem prazniku. Temeljni kamen sta postavila KD Ernest Golob – Peter in Aktiv Zveze mladine Slovenije. Člani pripravljalnega odbora Slavko Štefanec, Drago Lipič, Janez Lorber, Pavla Skoliber in Erna Mlinarič so vodili priprave na prvo srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov za severovzhodno Slovenijo in postali ustanovitelji gibanja. Redno sta pomagala tudi Tone Štefanec in Janez Kurbus, kasnejši ustanovitelj Radia Slovenske gorice. V svoji mladostni zagnanosti se, brez zagotovljenih minimalnih sredstev, niso zavedali, kakšno ledino orjejo, zato je danes, po petdesetih letih, treba vzklikniti: »Naj žive pozitivne ideje, zagnanost, elan in delo, delo, delo …!« Njihove ideje in izvedbe so predvsem plod vztrajnega dela, s čimer so spodbudili in pritegnili tudi tiste, ki so v njih prepoznali nekaj več. Pokroviteljstvo so prevzeli revija Antena (denarne nagrade in promocijski material), Kmečki glas, predsednik Kulturne skupnosti Lenart in vodja Matične knjižnice Rudi Pen je prispeval knjige za nagrade, Zveza kulturnih organizacij Slovenije je prispevala strokovno žirijo in z letom 1975 postala tudi soorganizator. Dogodki so se vedno vrstili ob slovenskem kulturnem prazniku in gradiška pravljica je postajala zibelka nečesa zanesljivo dobrega, ki ga je mogoče vedno dopolnjevati in spreminjati, a rdeča nit ostaja –odkrivanjenovih talentiranih literatov, danes imenovanihuršljanke/uršljani leta.

Gradišče je organizacijski zalogaj nosilo štirinajst let. Ne samo, da je bilo vedno težje zadostiti visokim zahtevam strokovnjakov, ki so zagotavljali kvaliteto, omogočali obstoj gibanja in mu dajali zagon, tudi popolnoma drugačen način življenja v lokalnem nerazvitem slovenskogoriškem prostoru organizatorjem ni šel na roko. Višja kot so bila strokovna pričakovanja in postavljeni kriteriji, manj je bilo razumevanja in finančne podpore na lokalni ravni. Možem v lokalni skupnosti takratne Občine Lenart je bilo treba za pridobitev finančnih sredstev predstaviti pomen scene (ki jo je dolga leta s skromnimi sredstvi postavljalo domače društvo – Karl Krajnc), koncepta srečanja itd. Zgodilo se je tisto, česar so se še vedno mladi organizatorji najbolj bali: zaradi pomanjkanja sredstev in premajhne podpore v okolju so se jim srečanja izmuznila iz rok in padla v naročje glavnemu mestu. Čeprav je vsem avtorjem, odločevalcem in občinstvu prestolnica bliže, tedanji mladi avtorji, pa tudi občani nekdanjega Gradišča, še danes čutijo pripadnost in so ponosni, da se je gibanje začelo v njihovem malem kraju.

»Spomin seže celó med likovnike in njihove kolonije na Zavrhu, saj je ena od nagrad bila tudi slika; tu gre omeniti Konrada Krajnca in Bojana Golijo« (ki stoji na sredini fotografije v družbi Petra Božiča in Vena Dolenca). Foto 6. literarne kolonije iz l. 1981: arhiv Ernest Golob – Peter/Drago Lipič.

Razvoj mlade literature danes delimo na tri obdobja:

1. Gradiško obdobje – petnajst srečanj: trinajst zapovrstjo in dve jubilejni na Zavrhu (l. 1987) ter pri Sv. Trojici (l. 1997).

2. Obdobje selitev iz kraja v kraj med letoma 1986 in 1997 (z izjemo že omenjenega l. 1987 in l. 1997):

1986 – Ljubljana, 1988 – Domžale, 1989 – Nova Gorica, 1990 – Kobarid, Vrsno, 1991 – Ljubljana, 1992 – Štatenberg, 1993 – Koprivnik nad Bohinjsko Bistrico, 1994 – Ruše, 1995 – Koper, 1996 – Ruše.

3. Obdobje Festivala mlade literature Urška od l. 2000, ko so začeli podeljevati nagrade, pa vse do danes. Leta 2002 se je prizorišče preselilo v Slovenj Gradec. Na regijskih srečanjih vsako leto izberejo udeležence srečanja in enemu od njih podelijo naziv uršljanke/uršljana leta, ki za nagrado prejme izid svojega prvenca.

»V Trojici se je vedno kaj dogajalo: odkrivali so spominske plošče, obiskovali rojstne hiše pomembnih Trojičanov, v kraju pa se je za nekaj dni spremenil tok vsakdanjika. Slovenske gorice so, tudi literarno, rasle,« pravi Marija Šauperl, ki ob odkritju nove kulturne točke v družbi Sare Špelec, predsednice KGD Reciklaža, stoji med dvema ognjema: predsednikom ZKD Slovenskih goric Dragom Lipičem (levo) in trojiškim županom Davidom Klobaso (desno). Foto: Matej Emeršič

Ledino za to pomembno gibanje pripadnosti slovenstvu, slovenski kulturi in jeziku so torej orali v Gradišču v Slovenskih goricah. Statistike govore same zase, zbranih je mnogo podatkov, napisani so številni članki z imeni vseh sodelujočih mladih talentov; številke gredo v tisoče in navdihujoče je, da so se mnogi vpisali med znane slovenske avtorje in še pišejo; da so pri organizaciji sodelovala legendarna imena, kot so Dragica Breskvar, Peter Božič, Peter Kuhar, Evgen Jurič, Ančka Šumenjak in še mnogi drugi; da so bili v žirijah znani Slovenci: Nada Gaborovič, Niko Grafenauer, Janez Švajncer, Evgen Jurič, Ivan Potrč, Marko Kravos, Tone Kuntner, Leopold Suhodolčan, Janez Mušič in že omenjena Peter Božič ter Peter Kuhar.

Od l. 1978 dalje so avtorje izbirale območne žirije na območnih srečanjih. L. 1974 so v Ljubljani imenovali strokovni odbor za pripravo srečanj. Zahtevnost in pristop je presegel ljubiteljski nivo, a Gradišče je kljub temu ostalo prizorišče začetnikov in spominov na eksotičen kraj s prijaznimi ljudmi. Mednje gotovo sodi rojevanje literarne revije Mentor, ki izhaja od l. 1979 naprej, sedem literarnih kolonij, kjer so se literarna branja na kmetijah prepletala s spoznavanjem domačinov. Spomin seže celó med likovnike in njihove kolonije na Zavrhu, saj je ena od nagrad bila tudi slika (tu gre omeniti Bojana Golijo in Konrada Krajnca). Med pristaši in podporniki gibanja so bila nekatera lenarška podjetja; Klemos Küster (Avgust Seničar) je podpisal petletni sporazum v podporo izvedbi srečanj, zato so branja potekala tudi v delavski organizaciji in med delavci. Dolgo so govorili, da na srečanju pisateljev v Gradišču ni bilo nobenih domačinov. So, pravzaprav sta, bili: leta 1982 (na 10. srečanju) je sodelovala Breda Slavinec, pesnica in današnja vodja Območne izpostave JSKD Lenart, leta 2006 pa je uršljanka postala Nataša Kramberger, ki je za roman Nebesa v robidah prejela evropsko nagrado za literaturo.

Vedno se je kaj dogajalo: odkrivali so spominske plošče, obiskovali rojstne hiše pomembnih Trojičanov, v kraju pa se je za nekaj dni spremenil tok vsakdanjika. Slovenske gorice so, tudi literarno, rasle.

O slednjem priča tudi festivalna prireditev Zlet literarnih zavetnikov, kjer v KGD Reciklaža ob Knjižnem kamnu od l. 2016 naprej ustoličujejo literarnega zavetnika/zavetnico. Tretja z leve je zavetnica za leto 2018 in kasnejša uršljanka Nina Kremžar. Foto: Matej Emeršič

In kaj je z gradiško zibelko? Zasejala je seme. Pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah nenehno nastajajo nove oblike literarnega delovanja: Društvo upokojencev (Marija Klobučar) že leta organizira srečanja literarnih talentov, tam deluje Kulturno-gledališko društvo Reciklaža, ki je osem let zapored razpisovalo literarne natečaje in razglašalo literarne zavetnike; nastala je kulturna pot, ki vodi od Lenarta – natančneje Knjižnice Lenart, kjer je vedno bila prva postaja udeležencev srečanj v Gradišču – proti Trojici in naprej proti Benediktu; nadaljevala se bo do Sv. Ane, Cerkvenjaka, Jurija in Voličine, Zavrha in Selc, sklenila pa se bo v Lenartu. V krogu, ki ga je peš ali z vozom pogosto prepotoval Ivan Cankar in pred njim že kakšna grofična, morda celo Martin Krpan, ko je jahal z Dunaja. Tudi Rudolf Maister je kdaj pa kdaj nostalgično zrl čez gričke in preko dolin pogledoval proti Kamniku.

To ni pravljica, marveč resničnost – malce neverjetna, a vendar dokazljiva. Besede bi lahko še tekle – nisem omenila vseh imen; nisem zaobjela vsega – to tudi ni bil namen. A izrečeno mora biti pošteno: vsa čast slovenski kulturni srenji, da je prepoznala v gradiški zgodbi profesionalni izziv in postavila gibanje v sodobno, obstojno in, upajmo, trajno obliko delovanja v Slovenj Gradcu. Naj Urško spremlja sreča!

Slovenskogoričani smo lahko upravičeno ponosni na najmanjšo sled, ki vodi do nas in od nas v svet. Pravljice še ni konec!

Letos je KGD Reciklaža na čast 50-letnice Srečanja pisateljev in pesnikov začetnikov razpisalo tale natečaj, kamor je prispelo kar 89 sodobnih povodnih mož in Uršk.