Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Matej Krajnc
Pri nas redkokdaj naletite na kakovostno narečno knjigo. Največ jih je simpatičnih, takih, ki služijo kot uvid v govorico tega ali onega kraja, pesniki s pedigrejem pa se redko spustijo v tovrstne vode, posebej, ker pri nas narečne poezije še vedno ne jemljemo resno, ne zdi se nam dovolj visoka. Tu pa tam so izjeme, na misel pride Rudolfova Žvegla potepuhova pa Ramoveševe knjige, Silvana Paletti …, in od lanskega leta naprej tudi Ervin Fritz, ki je lani pri Knjižni zadrugi izdal pesniško zbirko Savinjčanke.
Knjižno branje narečnega, foto: Lenka Krajnc
Narečja sicer živijo zlasti v glasbeni dimenziji. Pred leti je prekmurski bard Vlado Kreslin izdal knjigo pesmi, kjer srečate prekmursko govorico, imamo tudi primorskega barda (Mlakar), koroškega barda (Kamnik) in poljanskega barda (Ramoveš v povezavi s svojo soprogo Uršulo in Fanti iz Jazbecove grape) – vsi omenjeni gojijo narečno govorico načrtno in vsi so tesno povezani s poezijo, bodisi s članstvom v stanovskem društvu bodisi z referenčnimi knjižnimi izdajami ali poklicem v drugi, vzporedni kulturni dejavnosti, katere jedro je jezik. Spet druga dimenzija je tista, ki ima paraliterarni ali zunajliterarni nastavek, bodisi na področju ljubiteljske kulture ali v pop glasbi, kjer poznamo narečni festival, kup plošč s pesmimi v narečju ali napol v narečju in s tem v zvezi različne izvajalce in izvajalke. A to dimenzijo pustimo ob strani in se osredotočimo na literarno.
Pred nami so Savinjčanke Ervina Fritza, ki si ne zaslužijo pozornosti zgolj zaradi staža in ugleda avtorja, pač pa zlasti zaradi svojega »dejanskega stanja«, če uporabimo kar naslov Fritzeve druge pesniške zbirke z začetka sedemdesetih. Gre namreč za šegave in duhovite prikaze usod, življenja in ljudi iz Savinjske doline, točneje, s šempavlovskega konca (Prebold), kjer so avtorjeve korenine, kjer je tudi častni občan in kamor se je tokrat učinkovito vrnil po navdih za tole knjigo. Gre pa tudi za novo poglavje v Fritzevi ontološki zgodbi, ki jo izpisuje skozi vse svoje knjige, za nenehno, četudi satirično in duhovito-trpko srečevanje z minevanjem, z neizogibno potjo v minljivost, ki nima druge opcije kot oklepati se življenja, biti vitalen, živeti s svojo besedo in na koncu na življenje »poslednjič prdniti«, kot je nekoč zapisal v Črni skrinjici.
A do tega je še daleč. Pričujoča knjiga pomeni tudi nekakšno zgodnje obeležje pesnikove osemdesetletnice, ki se ima zgoditi letos, kar pa po drugi strani v njegovem primeru pomeni zgolj, da še naprej zori in izpisuje svojo pesniško zgodbo. Po »opusu magnum« Velika radost, debeli knjigi, v kateri je leta 2017 zbral svoj dotedanji knjižni pesniški opus, se ni zaustavil, knjiga ni pomenila zapika in zaokrožitve, pač pa, kot smo takrat tudi pravilno predvidevali, zgolj zaznamek na poti. Za njo je izšla komedija Slovenska kura, zdaj pa še pričujoča knjiga poezije, napisane v savinjski, točneje šempavelski govorici. Ta se seveda razlikuje od celjske, žalske, mozirske, ljubenske (zdaj naštevam še druge kraje iz Spodnje in Zgornjesavinjske doline), po drugi strani pa ima z vsemi stične točke, kar je razvidno tudi iz priloženega slovarčka. Kot naturalizirani Celjan, ki je odraščal s staro celjščino (danes je skorajda izumrla, če ne povsem), sem z zanimanjem primerjal nekatere značilnosti. Zbirka tako ni dobrodošla zgolj za poezijofile, pač pa tudi za jezikoslovce/dialektologe kot dragocen dokument/vir za raziskovanja teh plasti jezika.
Zbirka, ki je lani izšla pri Knjižni zadrugi, je dobrodošla na vseh knjižnih policah. Foto: Lenka Krajnc
Uvodni razdelek Hmelske princese je nekakšna narečna nadgradnja Fritzeve »kosmate« zbirke Favn, medtem ko gre v naslednjih štirih za narečno srečevanje s tematikami, ki jih je Fritz upesnjeval v zbirki Žitje. Zadnji razdelek z zaključno pesmijo Dnevi v predal se neposredno dotika »minljivostne« tematike, a na fritzevsko neusoden, zgolj rahlo trpek, samoironičen in vitalen način, ki zbirko zaključi na nekolikanj otožni, a še vedno optimistični, šegavi noti. Življenje je, kakršno je, in takšnega Fritz v svojih pesmih tudi vedno znova nagovarja in se z njim ukvarja.
A zgoraj omenjena »narečna srečevanja s tematikami«, z usodami, zgodbami ljudi, s pripovedovanji in zapisovanji – župnik Sagaj, gospod Kus, stara mama, Osi pa Kornatska, ki je duhovita prigoda, pa »dve pedagoške poeme« – niso zgolj prigodna, memoarna ali anekdotična, kot denimo tista o Petru Božiču; v sebi nosijo dimenzijo satire in humorja, kar pri Fritzu ni nič nepričakovanega, je pa zmeraj dobrodošlo prebrati, na kak način zasukne svoje šegavo pero in svojo satirično ost. In če nekatere sive eminence slovenske literarne vede že pravijo, da so se ob branju pričujoče knjige dodobra nasmejale, je ta nasmeh seveda dvojen: bodisi pristno humoren, kar Fritz odlično zna, bodisi humoren z ontološkim, nekoliko ostrim ali grenkim dodatkom, kar ni nič manj zabavno in mojstrsko, je pa še dodatno literarizirano; točneje: ima tisti satirični presežek, pri katerem se moramo ob iskreni dobri volji tudi pogledati v zrcalo, najsi smo Savinjčani ali pa ne. Fritz svoje zgodbe pripoveduje tekoče in z različnimi vrstami notranje/zunanjeformalnih posegov: vemo, da je mojster rimanega in prostega verza in oba zna učinkovito izkoristiti za različne tipe pripovedi. Medtem ko so v prvem razdelku pesmi »hitre«, krajše, se nato daljšajo v tudi precej dolge pripovedi, skorajda v kratke pesnitve. Pri tem nikoli ne izgubijo moči ali prepričljivosti, a saj tega pri pesniku Fritzevega kova niti ne bi pričakovali. Učinkovite poante na koncu so prav tako znak izurjenega pisca, ki mu ne zmanjka duhovitih idej. In ker je precej njegovih pesniških tovarišev že zdavnaj, ko je on intenzivno pisal nove pesmi, izdajalo zgolj izbore, razširjene izbore ali antologije, ni odveč trditi, da »lepota ni naključje«, če parafraziramo ta stari rek. Fritz tudi s Savinjčankami ni povedal vsega, njegovo pero še ima črnila na zalogi, ob pričujoči knjigi pa bi veljalo spet potuhtati, ali je res, da v narečju ni moč pisati »visoke poezije«. A o tem bržčas kdaj drugič.
Kar zdaj pa preberite še o prvem albumu vokalne skupine Jazzva.
