NIVES GOGALA: MOJA (LITERARNA) PODOBA SLAVNIH SLIK

20. september  2026
Avtorica. Nives Gogala

Likovna umetnost je ena najstarejših načinov človeškega izražanja,  sega menda tudi pred začetke govora. Spremlja nas torej od pamtiveka in nam ohranja svet v svoji prvinski podobi, kot so ga videli naši predniki. Kajpak goli sliki umetnost dodaja čustvene odtenke, ki o dobi, ko so slike nastajale, morda govorijo več kot večina drugačnih izražanj. Na kakšen način torej zaživi slavna slika v nas, saj nas od njenega nastanka včasih ločijo stoletja? Tukaj išče odgovor naša sodelavka Nives Gogala, katere prvi del razmišljanj o petih slikah slavnih mojstrov smo objavili v letošnjem maju, zdaj pa nadaljujemo z naslednjimi petimi. 

***

CARL SPITZWEG: » V STARKOVI LEKARNI »

Pred vhodom v lekarno je na levi strani rožmarin in sivka, grmičevji, ki sta začimb(n)i, dišavnici in nekaj za pomiritev čutov. Na desni strani je tik pred vhodom v kotu velika terilnica; v prvem nadstropju je na posebni polički zunaj velika čaplja, ki je kot zaščitni znak apoteke: ko v kljunu zmelje zaužito in se ta izbljuvek ali izpljunek uporablja kot polizdelek ali izdelek za razna mazila. Lekarnarica, ki prihaja, pa lahko:
– ali odnaša iz lekarne natehtane soli, ki se dajo raztopiti v vodi in tako služijo obnovi organizma kot napitki.
Soli so v posebnih posodah, ki ju ima lekarnarica oprtani vsako v eni roki, tako da je ravnotežje. In nič teh soli se ne sme izgubiti, presipati, pretočiti ter mora priti na dvor v nespremenjenih količinah.
Ali: – lekarnarica prinaša v lekarno dve vreči zeli, ki jih je poprej nabrala v bližnji okolici in se morajo posušiti, zato da jih bo nato strla s terilnico in pripravila kot zmesi za čaje. Lekarna včasih, v srednjem veku – kot obrt.**

JOHAN CHRISTIAN CLAUSEN DAHL: » ZIMA NA SOGNEFJORDSKEM«

Sredi med gorami je vznožje, ki bi tudi lahko bilo – melišče. In sredi njega se dviguje koničasta gora, vzpetina kot igla, ki še ne prebode neba, toda včasih ga, ko se nebo spusti zadosti nizko. Ta koničasta gora, osamelec, je morda zob, ki se je ohranil od nekdanjega gorskega velikana. Zob, ki je še edini preostal v njegovi čeljusti, ko se je prestavljal med gorami in jih stiskal skupaj, ali pa jih medsebojno razdvajal. Ta edini preostali zob ga je najbrž zelo bolel, zato je od silovitosti bolečine marsikateri gori spremenil lego. – Morda pa je ta koničasta gora ostanek rebra gorskega velikana, ko si je hote odprl prsni koš in od razbolelosti od nesrečne ljubezni hotel, da snežinka pade na srce in ga nekoliko (z)ledeni/(o)ledeni; da ga nekoliko zapadli sneg upočasni, da ne bo tako divjalo, ko ga ne uslišijo bogovi zaradi nesrečne ljubezni med njim velikanom in prelepo gorsko rožo, rdečo med snežnimi zaplatami. Kar prenehala je cveteti, kar odnehala je, odšla, še preden bi ji utegnil  izkazati dotik z nosom, poljub. Toda nikoli je ne bi utrgal.**

PHILIPS WOUWERMAN: »POKRAJINA DUNE«

Srednje hribovje med seboj oklepa posamezna jezera. Hribi, ki ujemajo vodo med seboj, jo ujamejo; jo ojezerijo ali zajez(er)ijo. Tako v enem jezercu nekdo namoči noge s spodvihanimi hlačnicami, toliko da preči vodo, medtem ko konj spokojno mirno pije. Spet za drugim hribom popotniki sedijo na vrhu hriba in se ogledujejo za številnimi jezeri, do koder jim seže pogled. Toda na vrhu hriba so tudi ogoljena debla, opustela drevesa, ki nimajo krošenj, ne vej, ne listja; samo ždijo kot nekakšni meči, ki so se zasadili v srce hriba in mu najbrž prizadejali bolečine. Debla – sulice, ki jih je morda izstrelil bog iz svojega toka, da bi prizemljil hrib, da se ne bi premikal, če se že jezerska voda. Morda pa zato, da bi hrib pocedil kak(šn)o kapljo iz svojega srca, da bi se pokazalo, iz kakšnega testa je hrib, pa se je pokazala namesto kaplje krvi in še več njih – jezerska voda. Vse (je) očitno delo Boga, z veliko začetnico (obeh).**

REMBRANDT HARMENSZ VAN RIJN: »ČLOVEK (NAVADNI) PROSI ESTER ZA MILOST«

Ester je kraljica in je odeta v zlato; sedi na vrhu stopnic in navadni človek se je razpotegnil po stopnicah, da bi se približal Esterinemu obuvalu, da bi se ga bodisi dotaknil, ga bodisi poljubil, da bi si tako sprosil milost; prosi namreč za svoje življenje. Zraven Ester je podanik, morda plemič, ovit v turban in z mečem kaže proti navadnemu smrtniku. Zlato se kaže v smeri prošnje za milost; zlato, kot da bi se pod površino morja sunkovito gibal morski pes, ki srebri s svojim trebuhom in odloča, kdo bo ostal živ in kdo – ne. Podoba zlata: ko zvezde zlato odsevajo in zlati srp lune, z zvezdo pod seboj na zlati niti, odloča, katero nitje bo prekinjeno, in ljudje ne bodo imeli mirnega spanca, mirne vesti, mirne duše, mirnega srca. Koliko jih bo izgubilo vest, koliko dušo, koliko – srce. Kako prikazati vest-dušo-srce – kot sužnja, podanika, ki prosi za milost? Veliko je zlata na tej sliki; zlata kletka, kjer je v nekakem trikotniku vdeto vse troje. In so niti, ki se postopoma prekinejo. Zato zlata samo še bolj zablesti: kot nedosegljiva tančica. Tančica življenja je – smrt. In če se ta oddvoji od življenja, smo ga izgubili, zato naj zlato odseva manj, na spetih-povezanih nitih in v ali s tančico, ki se poda življenju, ki se »sklada« z njim.**

BARTOLOME ESTEBAN MURILLO: » IZNAJDBA«

V času zahoda sonca se je človek postavil pred zid hiše in naredila se je senca. Tisti, ki je imel slikarsko žilico, je po senci naredil portret človeka; in tako naj bi se pokrenilo/začelo slikarstvo. (In ne samo to; tudi fotografija na koncu koncev; vse vrste slik(arij)/slik(anic)!) Kakor da bi to početje bilo možno samo ob sončnem zahodu. Tudi novec pusti senco. Ali ga lahko na podlagi tega- ovrednotimo? Črke na papirju, ko se piše pismo, tudi pustijo sledove-sence, še zlasti če se berejo pri sveči ali slabi  osvetlitvi, pri ognju. Ali lahko rečeno na podlagi senc, ki jih take črke pustijo, da so se vse rodile iz črke »a«/«A«?**