O PREPLETANJU ŽIVLJENJA IN SMRTI V FILMU VOLČJA

24. oktober 2026
Piše: Miša Gams
Kratek film Volčja  (režiserke Tanita Rosa, skupaj z Nežo Pele pa je oblikovala tudi scenarij) je je zgodba o ženski, njenih najglobljih občutkih lastnega bistva, spojenega z naravo in svetom, ki se dogaja okrog nje. Miša Gams je prizadevno napisala precej dolgo recenzijo, saj je očitno film začutila z vso občutljivostjo, ki jo ta umetnina zahteva, dodala pa ji je še povzetek pogovora ustvarjalk in strokovnjakinje- psihologinje, ki je dopolnil projekcijo. lep dogodek v Kamniku in priznanje občini, ki je neposredno podprla film.

Opravičujemo se za nekoliko slabšo kvaliteto fotografij.

***

O PREPLETANJU ŽIVLJENJA IN SMRTI V FILMU VOLČJA

V znamenju takšnih in drugačnih ciklov “divje ženske” ter arhetipov

Pogovor: Ajda Špacapan, Tanita Rose, Pia Škulj, Neža Pele

Vsako leto se nekje pred dnevom mrtvih človek zamisli nad krogotokom življenja in njegovim hitrim minevanjem. Zlasti, ko se vroče poletje prevesi v jesen in se raznobarvno listje znajde na tleh. Večkrat v šali kot zares omenimo prijateljem in znancem “samo umret je treba, nič drugega” in s tem poudarimo, kako ni na tem svetu nič drugega tako obvezujoče kot je zavezujoča smrt. Saj vsakega izmed nas nedvomno obišče … Letos je bilo to zavedanje še posebej boleče, saj je 9. oktobra umrl pevec skupine Majke, Goran Bare, ki mi je bil še posebej pri srcu in ki sem mu sledila na koncertih, kolikor je za to bila prilika. V mojem življenju je bil od devetdesetih letih, ko sem na Gerbičevi v Ljubljani prisostvovala koncertu Majk pa do lanskega februarja, ko sem v Cvetličarni prisluhnila njegovemu improviziranemu večeru bluesa, soula, rocka in punka. En dan po njegovi smrti je bila v kamniškem Domu kulture premierna projekcija kratkega filma Volčja, za katerega sta scenarij napisali Tanita Rose in Neža Pele – o plesni predstavi slednje sem za spletno revijo Primus pisala lansko jesen, ko sem analizirala predstavo Postaja kamen glas, ki je zavzela zanimiv prostor v dolenjski jami Ledenica (https://www.revijaprimus.si/2025/10/15/postaja-kamen-glas-gibalno-vokalna-predstava-iz-bliznjega-podzemnega-sveta/) in nakazala pot v svet nezavednega s pomočjo štirih pomembnih arhetipov (voda, zemlja, ogenj, zrak). Tudi v pričujočem filmu je veliko asociacij na arhetipe – bele in rjavkasto obarvane kosti nas spomnijo na zemljo, iz katere vse izhaja in se vse vrača, presušena in naknadno napolnjena rečna struga nas spomni na proces kroženja vode v naravi (z vodo se film tudi začne, ko glavna junakinja – igra jo Neža Pele – pere spodnje perilo, obarvano z menstrualnim ciklusom), ogenj se pojavi na nekaj mestih v filmu in svež gozdni zrak, ki se ga junakinja kar ne more nadihati – vse to se poveže v prepleteno celoto, iz katere lahko izluščimo čustva ženske, ki se ob prihodu v gozd spremeni v nek prastari, arhetipski lik volkulje, ki išče na eni strani trans, na drugi pa prizemljitev.

Pia Škulj, Neža Pele

Trans, ki ga skozi del filma spremljamo s pomočjo bobna (upam si reči, da “markantnega” makedonskega tapana), ženskih glasov in poetične govorice, je tudi močen sugestibilen moment, ki se ga morebiti v gledališču z nastopom v živo sproži lažje in hitreje kot v filmu, vendar pa je film pod taktirko mlade režiserke Tanite Rose odlično prikazal dualnost sodobnega sveta, razpetega med formo in vsebino ter potrebo po združitvi obojega ravno skozi princip vseprežemajoče ekstaze, ki presega vse klasične kanale in medije neoliberalne družbe. V filmu slišimo tudi enigmatično petje “pevk prednic”, ki ga pristno uteleša Etno zbor Ljelje, ki že več let prepeva ljudske pesmi iz Makedonije, Bosne in Hercegovine, Srbije, Hrvaške, Bolgarije, Turčije in Slovenije (pod mentorstvom Jelene Soro so tu še pevke Ana Škreblin, Maruša Žemlja, Zala Metlika, Sandra Radoš Krnel, Petra Muhič Šmuc, Metka Bahlen, Martina Štirn, Katja Jezeršek, Vjera Šestan, Marjanca Vergilas, Tjaša Kosar, Iris Žagar in Neža Pele). Nekaj članic skupine je bilo tudi na premieri filma, kjer smo jih lahko razpoznali po močnem aplavzu in vzklikih, ki so mejili na zavijanje volkulj. Pri tem so me spomini ponesli na nedavno izkušnjo skupine za oponašanje volkov, ki so ob dveh zjutraj zavijali po gozdovih ob Kolpi – bili so tako usklajeni in glasovno avtentični, da smo tisti, ki smo spali v bližnji vasi, bili prepričani, da gre za prave volkove. Ko pa smo jih naslednji dan vprašali, kako je bilo kaj z odzivom divjih živali, so žalostno pripomnili, da so bile te povsem tihe in očitno presenečene ob nenavadni človeški komunikaciji. Čeprav se človek še tako trudi prestopiti mejo med človeškim in živalskim ter za večno izginiti v gozdu (kot v arhetipu lastnega nezavednega), je treba vedeti, da gre za dve povsem različni življenjski paradigmi, ki druga drugi nastavljata fantazmatsko ogledalo.

V filmu Volčja spremljamo Diano, ki z avtom zavije v gozd, kjer sledi prividu divje ženske, ki po grmovju nastavlja svoje simbole: od kosti, s katerimi vzpostavlja strukturo neznanega bitja in nas obenem oplazi z vizijo umiranja in smrti, pa do misterioznih znamenj, ki nam še dolgo odzvanjajo v nezavednem. Vendar pa v filmu ne gre le za iskanje divjega znotraj monotone realnosti, temveč je to tudi zgodba o notranjih procesih, ki nastopijo ob točno določenem času in se pokrivajo z luninimi in sončnimi cikli, o vzpostavljanju povezave med notranjimi organi in zunanjimi pojavi ter ozaveščanjem impulzij, kompulzij in ostalih nezavednih procesov skozi sanjsko govorico, ki je tako blizu filmski govorici.

Pogovor o filmu z igralko, režiserko in specializantko jungovske psihoterapije

Po ogledu filma smo imeli priložnost na odru prisluhniti pogovoru med igralko Nežo Pele, režiserko Tanito Rose ter diplomirano specializantko jungovske psihoterapije, Pio Škulj, ki se je trudila interpretirati posamezne arhetipe in jih razčleniti znotraj psihoanalize. Moderatorka Ajda Špacapan Korenčič je postavila veliko zanimivih vprašanj na temo posameznih faz ustvarjalnega procesa, iskanja živalskih kosti, zdravilne moči jeze, ki vznikne še pred pojavom žalosti ter primerov iniciacij in ritualov, ki so vpeti delno v življenje, delno pa v smrt. Gostje so se dotaknile tudi arhetipa divjega moškega, knjige Ženske, ki tečejo z volkovi Clarisse Pinkole Estes in transcendence ter nebinarnosti. Neža Pele je poudarila, da so se filma lotili preko simbolov, ki so jih preučevali dolgo časa; režiserka Tanita Rose je dodala, da so se npr. kosti, ki so jih povezovali z organsko neuničljivostjo in primarno konstalacijo živih bitij, kar same od sebe znašle na njihovih pohodih po gozdovih, travnikih in poljih, tako da so jih na koncu lahko sestavili v pomenljivo celoto. Tudi arhetipi so se poklopili preko simbolov in iniciacij, ki so bile nakazane v filmu. Gledalcu oz. gledalki zlasti ostane v spominu prizor, ko se junakinja nasloni na prazno rečno kotanjo, ki se naknadno napolni z vodo – njena maternica sede v ravno pravšnjo vdolbino, ki se polni z deročo vodo, ki ponazarja proces nastanka menstruacije, obenem pa simbolizira plodnost, naval čustev, hormonov in božanskih procesov, ki omogočajo začetek novega (bitja, spoznanja, življenja). Ko se Diana na koncu zbudi iz spanja, je povsem nepomembno, ali je bilo dogajanje v gozdu resnično ali je bilo morebiti zgolj plod njenih sanj oz. bujne fantazije, saj se zbudi s katarzičnim razodetjem na obrazu.

Tanita Rose, Tanita Škulj, Neža Pele

Večplastnost Jungove psihoanalize je tako vidna ne samo skozi arhetipe, temveč tudi skozi teorijo o animi, o sencah in sinhronicitetah, ki usodno zaznamujejo naša življenja in odločitve, ne da bi o njih prav posebej razmišljali. Kolikokrat se nam zgodi, da pomislimo na nekaj, kar nekdo poleg nas izreče na glas, da se obrnemo v istem trenutku, ko nas nekdo pogleda, da se določeni dogodki odvijejo kot v vnaprej določenem filmskem scenariju itd. Vsa ta lucidnost izhaja iz dejstva, da se naši možgani sporazumevajo med sabo na nezavedni ravni, tako kot drevesa komunicirajo med seboj skozi svoje prepletene korenine, veje, liste in glive. Kot obstaja nevrološka struktura rastlin, ki so za sporazumevanje uvedle podzemno “govorico” občutljivih detektorskih koreninic, tako obstaja kolektivno nezavedno ljudi, ki je sestavljeno iz arhetipov, mitov, fantazem pa tudi medgeneracijskih travm in zgodovinskih spominov. Bolj senzibilne duše zaznavajo te vplive kot privide, lucidne vizije, fobije pa tudi kot nekaj, kar prehitro uvrstimo v rubriko psihoz, depresij, anksioznosti, maničnodepresivnih motenj, motenj na avtističnem spektru, obsesij in kompulzij. Mar se ne bi prav od teh ljudi lahko naučili nekaj o naravi realnosti sami? Nenazadnje tudi rek “iz takšne smo snovi kot sanje” ni iz trte zvit, temveč kaže na dejstvo, da je tisto, kar smatramo za “normalno” le vrh ledene gore, simptom per se, pod katerim se skriva 99,99% potlačenega psihološkega materiala, ki bi ga lahko uvrstili med “iracionalno”, “divje” in “živalsko”. Zato se tako impulzivno ženemo, gonimo in utapljamo v lastnih iluzijah, saj smo vendar gnani s strani lastnih nočnih mor, ki si jih čez dan ogledujemo drug v drugem. Prav tovrstne teme odpira tudi film Volčja, ki med drugim odslikava tudi Jungovo misel “nič človeškega mi ni tuje”, podkrepljeno skozi perspektivo živalskega in rastlinskega sveta. Pomenkujoče gostje so zaključile debato s spoznanjem, da si želijo še več tovrstnih filmsko-pogovornih večerov in izmenjave mnenj med umetnicami, psihoterapevtkami, šamani in ljudmi, ki prihajajo iz različnih logov in “vetrov” ter na “gladini vode” čutijo družbene spremembe. Upamo, da jim bodo tovrstni večeri uspeli, saj bi npr. že povratek k pripovedovanju pravljic ob ognju odprl nove horizonte dojemanja stvarnosti in vzpodbudil tvorbo možganskih povezav, ki jih uporaba digitalnih naprav in umetne inteligence zaenkrat pušča v nekakšni permanentni hibernaciji.