SLOVENSKI DNEVI KNJIGE: NA PREŽI ZA “ŽIVIMI” IN NEOBIČAJNIMI KNJIGAMI, TABU TEMAMI IN PRISTNIMI STIKI

 

8. junij 2024
Piše. Miša Gams 

Konec maja in začetek junija je potekal v znamenju festivala Slovenski dnevi knjige, ki se je med 21. in 25. majem odvil v Mariboru, med 7. in 9. junijem pa v Ljubljani in še v nekaterih manjših mestih. Čeprav je osrednji dogodek festivala pravzaprav knjižni sejem, na katerem avtorji predstavijo svoje knjižne novosti in izmenjajo izkušnje z založniki, uredniki, prisotnimi pisci in nadobudnimi bralci, pa dostikrat zaradi pestrega festivalskega programa zmanjka časa za javno razpravo in pristno druženje. V Mariboru so se večerni dogodki, med katerimi naj izpostavim predstavitev antologije mariborskih pesnic Za robom jezika, pogovorni večer z osrednjo gostjo festivala Barbaro Korun, branje literarnih del LGBT avtorjev, maraton in karaoke z mariborskimi literati ter pesniški turnir 2024, na katerem je strokovna komisija za viteza izbrala pisatelja in pesnika Petra Rezmana, večinoma odvili v atriju Vetrinjskega dvora oz. v dvorani tamkajšnjega lokala, medtem ko so dopoldanski dogodki za otroke in popoldanski za odrasle potekali na osrednjem delu Grajskega trga, kjer so bile tudi razporejene številne stojnice s takšnimi in drugačnimi knjigami.

 

Vsako leto je namreč ena stojnica namenjena t. i. oblečenim knjigam, ki jih po svojem okusu opremijo in oblikujejo po navadi dijaki srednjih tekstilnih in oblikovnih šol, pri tem pa vzamejo pod drobnogled tudi vsebino knjige in ciljno publiko, ki jo ta želi doseči. Letos so nalogo opremljanja platnic oz. naslovnice dobili dijaki Srednje lesarske in gozdarske šole Maribor, ki so najnovejše romane in pesniške zbirke slovenskih književnikov in književnic opremili v inovativne lesene konstrukcije, ki so privabljala radovedne poglede mimoidočih.

Razmislek o evtanaziji
Nekonvencionalna zunanjost (pre)oblečenih knjig pa nas iz leta v leto spomni tudi na to, da je za knjigo kar se da pomembno, da skupaj z avtorjem spregovori o kočljivih družbenih temah, ki jih naslavlja, in da omogoči javno razpravo o sodobnih tabujih, v katero poleg urednikov, prevajalcev, kritikov in bralcev vpokliče čim večji segment družbe. Tako se je na festivalu 27. Slovenski dnevi knjige v Mariboru v luči bližajočega se referenduma izkazala za “močno” temo problematika evtanazije. Pogovora na to temo sta se udeležila mariborski kardiolog in pisatelj Franjo H. Naji, ki je s svojim romanom Noč na obisku prebil led ob vprašanju upravičenosti skrajšanja življenjskih muk paraliziranemu očetu s strani družinskih članov in širše družbe, ter prevajalka Tanja Petrič, ki je pred kratkim prevedla roman Kraljica gora avstrijskega pisatelja Daniela Wisserja, ki opisuje 50-letnega za multiplo sklerozo obolelega protagonista, ki sanjari o odrešilnem pobegu v Švico. Romana, ki imata marsikaj skupnega, odpirata bolečo serijo podvprašanj o tem, v kakšnih primerih in pod kakšnimi pogoji omogočiti dostojanstveno končanje življenja.
K dodatni dilemi je prispeval odmeven primer nizozemske mladenke, obolele za avtizmom, borderline sindromom in depresijo, ki je konec maja posegla po evtanaziji, ker je njen psihiater ocenil, da v času življenja ne bo prišlo do izboljšanja psihičnega počutja. Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj se mladenka ni posvetovala še z drugim psihiatri, psihoterapevti in psihologi ter ali tovrstni primer lahko postane vzorčni primer za ostale ljudi z diagnozo duševne motnje, ki na neki točki čutijo, da izgubljajo bitko s svojo boleznijo. Vprašati se je potrebno, ali želimo ustvariti družbo, ki bi omogočila “hiter pobeg” iz dolgotrajne stiske tako za ostarele s kroničnimi boleznimi in neznosnimi bolečinami, pri katerih ni več upanja v ozdravitev, kot za tiste, ki so na začetku svoje življenjske poti in se spopadajo z najrazličnejšimi psihičnimi tegobami, za katere morebiti v prihodnosti obstaja upanje, da se pojavi rešitev.

Morda je ena od rešitev bila podana že v okviru knjižnega festivala v Mariboru, ki je potekal pod geslom “Na preži za prežo”, ko so se pesnice Alja Adam, Andreja Vidmar in Leonora Flis pogovarjale o travmi in procesu celjenja skozi literaturo, katere katarzična funkcija dostikrat ostane neopažena. Ali je branje samo po sebi dovolj terapevtsko in očiščujoče ali pa je morda pogovor o knjigi  tisti, ki omogoča dodatne refleksije in ugotovitve s strani ljudi, ki nam podajo drugačno sliko prebranega in posredno pripomorejo k ustvarjanju širše družbene (in individualne) slike, je vprašanje, ki je dandanes še kako na mestu.

Živa knjižnica – iskanje pristnega odnosa
Splet okoliščin je botroval k temu, da sem le nekaj dni po zaključku knjižnega sejma v Mariboru obiskala tudi t. i. Živo knjižnico, ki je prvega junija potekala v knjižnici Jesenice, kjer se je predstavilo kakih 20 živih knjig. Namen tovrstnega dogodka, na katerem se v pogovoru na 4 oči predstavijo marginalizirane osebe, ljudje, zaznamovani z določenimi družbeni tabuji, stereotipi oz. predsodki ali ki izpostavljajo določeno hibo, vrlino ali izkušnjo, ki so jo pripravljeni deliti z vedoželjnimi obiskovalci, je v predočenju najrazličnejših življenjskih situacij in izzivov, s katerimi se bralci žive knjige lahko na neki točki poistovetijo ali pa skozi dialog z neznancem dosežejo uvid in tolažbo, ki jo s svojci ali prijatelji ne zmorejo. Obiskovalci Žive knjižnice in žive knjige, ki razgrinjajo svoja življenja v 30-minutnih pogovorih s svojimi “izposojevalci”, najdejo v preprostem pogovoru tako duševno oporo in pristno razumevanje kot tudi družbeno-angažirane smernice za aktivizem. Na pričujočem soočenju, ki je v Jesenicah potekalo drugič (prvič se je Živa knjižnica predstavila kako leto nazaj pred mladostniki, na katere so t. i. žive knjige pustile prav poseben vtis), smo si lahko izposodili knjige, ki so nosile nadvse različne, a izjemno intrigantne naslove: Posvojila sem srce, Posvojena, Plusi in minusi enostarševske družine, Iz raja do pekla – življenje po možganski kapi, Ljubiteljski astronom – mali človek v velikem svetu, Ljubiteljska igralka in ustvarjalka, Leta niso ovira- aktivna upokojenka, Mama sina z avtizmom, ADHD in epilepsijo, Alpinistični inštruktor, Gej, Izkušnja s psihoterapijo, V krogu tesnobe, Multipla skleroza: polno življenje kljub bolezni, Golo preživetje režiserja aktivističnih dokumentarnih filmov, Migrant iz Makedonije itd. Glede na to, da je dogodek potekal med 10.00 in 13.30 in je bil pogovor z eno knjigo omejen na največ 30 minut, bi si vsakdo lahko izposodil največ sedem živih knjig, če se pri tem ne bi posluževal nobene pavze. Uspelo mi je izpeljati pogovor s petimi živimi knjigami in jim zastaviti vprašanja, ki so mi že dlje časa bremenila dušo, pri tem pa sem občutila, da je tudi njim pogovor predstavljal svojevrstno olajšanje in razbremenitev – občutek je bil podoben srečanju med dvema sorodnima dušama, ki za nazaj ugotavljata, da jima je življenje postreglo s poučnimi spoznanji in izzivi. Ker sem se s podobno Živo knjižnico že prej seznanila v domačem mestu pa tudi v okviru prvega festivala duševnega zdravja, ki je lansko leto potekal v Ljubljani, sem vedela kakšna vprašanja želim postaviti in na kakšen način priti do odgovorov, verjamem pa, da je marsikdo, ki se je Žive knjižnice udeležil prvič, bil v dvomih, kako začeti pogovor z neznancem in na kak način se kot mačka okrog vrele kaše približati tabu temi, da ne bi dregnil v preveč bolečo ali nelagodno točko …  Dejstvo je, da bi tovrstne razprave na dnevni bazi razbremenile nevralgične vozle sodobne družbe in razjasnile etične, etnične, filozofske, antropološke in socialno-politične dileme, v katere se sproti zapletamo in ki se jih pogosto lotevamo na netoleranten, pasivno-agresivni način, ki nas pelje v začaran krog samodestrukcije.

Živa knjižnica pa ni le čudovit način za navezovanje stikov, vzpostavljanje konstruktivnega pogovora, razbijanja tabujev in predsodkov ter iskanja rešitev za navidez nerešljive probleme, temveč bi lahko postala nadvse koristna platforma v osnovnih, srednjih šolah in fakultetah za spoznavanje določenih poklicev pa tudi življenj marginaliziranih oseb (npr. oseb z različnimi spolnimi identitetami in usmeritvami, težavami v duševnem zdravju, zaporniki, bolniki, prekarni delavci itd.), kar bi posledično prispevalo k zmanjševanju družbenih predsodkov in medvrstniškega nasilja, lahko pa bi jo tudi vpeljali kot spremljevalni program na najrazličnejših festivalih (Festival duševnega zdravja, Slovenski dnevi knjige itd.), kjer bi zlasti umetnikom služila kot način predstavitve svojega dela. Podoben projekt z naslovom Intelektualne kurbe je v Mariboru potekal leta 2012, ko je mesto postalo evropska prestolnica kulture in so v odsluženih pohorskih gondolah najrazličnejši umetniki, samozaposleni v kulturi in intelektualci spregovorili o svojem razmišljanju in ustvarjanju, medtem ko so obiskovalci s pomočjo zvodnika izbirali sogovornika in mu postavljali vprašanja. Medtem ko je nekatere zanimalo, na kak način se lotiti umetniškega projekta, katere razpise je potrebno spremljati, kako zbrati finančna sredstva, založnika ali mecena, je druge obiskovalce zanimalo bolj vsakdanje življenje sogovornikov in njihove nevsakdanje življenjske preizkušnje. Živa knjižnica je tako le drug naziv za obuditev pristnih stikov med ljudmi, ki drug drugemu dajejo zagon in nasvete za premagovanje življenjskih ovir, obenem pa nam tovrstni dogodki razkrivajo, da je iskren in direkten stik med sogovornikoma tisto, kar v digitalni dobi najbolj pogrešamo. Čeprav se je še pred leti govorilo o povečanem trendu izposoje in nabave elektronskih knjig, se na nekaterih koncih Evrope že pojavljajo klubi in bari, kamor je prepovedano vstopiti z računalnikom ali telefonom, wi-fi pa je načrtno izklopljen z namenom, da si ljudje vzamejo čas drug za drugega in za pogovor o prebranih knjigah. Upamo, da se bo ta “trend” preselil tudi k nam in postal utečena stalnica tako pri vzgoji in šolanju otrok kot pri medgeneracijskemu povezovanju …

 

 

 

  8. junij 2024 Piše. Miša Gams  Konec maja in začetek junija je potekal v znamenju festivala Slovenski dnevi knjige, ki se je med 21. in 25. majem odvil v Mariboru, med 7. in 9. junijem pa v Ljubljani in še v nekaterih manjših mestih. Čeprav je osrednji dogodek festivala pravzaprav knjižni sejem, na katerem avtorji predstavijo svoje knjižne novosti in izmenjajo izkušnje z založniki, uredniki, prisotnimi pisci in nadobudnimi bralci, pa dostikrat zaradi pestrega festivalskega programa zmanjka časa za javno razpravo in pristno druženje. V Mariboru so se večerni dogodki, med katerimi naj izpostavim predstavitev antologije mariborskih pesnic Za…

Pregled ocene

Povzetek : Avtorico bolj od utečenioh ritualov knjižnih sejmov zanimajo izzivi, o katerih se govori v zvezi z izdanimi knjigami.

Ocena uporabnikov: Bodite prvi !

Objavite komentar